»Če zase praviš, da nisi ideološka stranka, to pomeni, da nimaš ne idej in ne vrednot«

Dr. Samo Uhan na ljubljanski Fakulteti za družbene vede poučuje sociološke teme. Hkrati že leta sodeluje s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, ki pripravlja raziskavo Slovensko javno mnenje. In če kdo ve, kaj se dogaja s Slovenijo, z njenimi prebivalci, kako se spreminjajo vrednote ljudi in zakaj je tako, so to ljudje, ki se ukvarjajo s to družboslovno raziskavo.

»Janševa tretja vlada je pokazala vse največje probleme naše družbe in države«

Je umirjena, redkokaj jo spravi s tira, zdi se, da ji provokacije in udarci pod pasom ne pridejo do živega. Poskuša ostati pri dejstvih in razumnem prepričevanju, ne stavi na udarne slogane in popularne puhlice. Lidija Jerkič izstopa, pa ne le zato, ker je prva sindikalistka v državi, predsednica največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) in Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), ampak zato, ker se pri njenih nastopih zdi, da jo usoda te države ali skupnosti skrbi bolj iskreno od drugih akterjev. Kar je sicer tudi razumljivo. Sindikati so državotvorne organizacije. Bogati in močni namreč države ne potrebujejo tako zelo, kot jo potrebujejo ravno šibki.

»Žal mi je, da ne morem Sloveniji pomagati, hkrati pa sem vesel, da s to oblastjo nimam nič«

Aleksander Čeferin je slovenski državljan, ki v mednarodni skupnosti zaseda najvišji položaj. Od leta 2016 je predsednik Uefe, Združenja evropskih nogometnih zvez, kar pomeni, da je vodja najbolj priljubljenega evropskega športa. Pri tem ne gre le za formalno vlogo, saj je Čeferin na tem položaju tudi zelo uspešen. Ni športnega komentatorja, ki mu ne bi priznaval velikih zaslug za rešitev nogometne zveze iz blata korupcijskih škandalov, ki so jo pretresali pred njegovo izvolitvijo. Lani pa je predvsem zaradi svojega angažiranja ob začetku epidemije postal tudi najpopularnejši potencialni politik v Sloveniji. Čeferin, ki je napovedal, da se bo leta 2023 potegoval za nov štiriletni mandat na čelu Uefe, se sicer v domačo politiko tako kmalu ne bo vrnil. Je pa v tem intervjuju napovedal, da tokrat ne bo ostal politično nevtralen.

»Pri nas je integriteta nadstandard«

Protikorupcijska komisija je minuli teden proti predsedniku vlade Janezu Janši uvedla preiskavo, v kateri bodo ugotavljali, ali je Janša letos poleti pri imenovanju svojega odvetnika Francija Matoza na čelo predsednika uprave slabe banke (DUTB) kršil protikorupcijsko zakonodajo. Natančneje, določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki urejajo nasprotje interesov. Je to le vrh ledene gore? Odgovarja dr. Robert Šumi, ki komisijo vodi od aprila lani. Pred tem je bil od leta 2007 zaposlen na generalni policijski upravi, kjer je v nekem drugem obdobju Slovenije vodil tudi delovno skupino za krepitev integritete policistov.

»Zagotovo luči ne bo prinesel noben princ teme«

Kadar se primeri, da norci zavzamejo sanatorij, je zdrava pamet odvisna od posameznic in posameznikov, ki norosti ne sprejmejo za novo normalnost. Ena takšnih posameznic je pravnica Nataša Pirc Musar, znana po neizprosnem zagovarjanju pravne države pod vsakokratno oblastjo. Pod sedanjo vlado ji snovi za kritiko še zdaleč ni zmanjkalo, pri čemer je bila ta kritika vedno izrečena trezno, predvsem pa brezhibno strokovno utemeljena – kar je v postfaktični dobi za populistično oblast največji greh. Toda Nataša Pirc Musar, nekdanja novinarka, informacijska pooblaščenka in predsednica Rdečega križa Slovenije, danes pa železna lady slovenskega prava, ne bi mogla biti bolj napačna tarča za grožnje in žalitve spletnih trolov in provladnih medijskih blatometalcev. Je namreč ženska, ki si ne pusti ukazovati in ki ne zmore molčati, kadar kdo gazi po njenih temeljnih načelih. »Eni pravijo, da se tu vidi, da sem po horoskopu bik.« Ženska, ki neprimerno bolj ljubi hitre motorje kot peko piškotov – in ki se ne bo nehala boriti za enakopravnost svojega spola.

»Naslednje volitve morajo biti podobne letošnjemu referendumu za čisto pitno vodo«

Zoran Janković se je že zapisal v zgodovino Ljubljane. Z letošnjim letom je postal župan mesta z najdaljšim stažem. Pred njim je imel ta rekord – 14 let županovanja – Ivan Hribar, ki je mesto vodil med letoma 1896 in 1910. Janković v intervjuju pojasnjuje, zakaj se je začasno umaknil iz javnosti in zakaj je mesto začelo vse glasneje nasprotovati vladnim ukrepom proti epidemiji.

»Z zunanjepolitičnega vidika si take vlade še naslednja štiri leta res ne moremo več privoščiti«

Dr. Zlatko Šabič je dolgoletni profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede. Dejansko je danes eden od stebrov te vede v Sloveniji. Oktobra, ob vrhuncu našega predsedovanja EU, je katedra praznovala 60-letnico tega študija. Praznovanje vrhunca znanstvene discipline pa je sovpadlo z eno najnižjih točk, kamor je padel mednarodni ugled naše države. V praksi se bolj zdi, da je Slovenija država z eno najslabših zunanjih politik. Kaj je pri tem prenosu znanja v prakso šlo narobe in kaj moramo narediti, da se nam kaj takšnega nikoli več ne bo ponovilo?

Tekmovanje, kdo bo pobil več ljudi

Julia Ebner, rojena leta 1991, je višja raziskovalka na britanskem inštitutu Institute for Strategic Dialogue, specializirana za islamski in skrajno desni ekstremizem, nasilje in terorizem. Že leta preučuje organiziranost in dejavnosti skrajnih organizacij tako, da se infiltrira v njihove zaprte skupine na družbenih omrežjih, ki omogočajo kriptirano komuniciranje. Tako je v roke dobila navodila privržencev Islamske države za vdiranje v računalnike, se pogovarjala s protifeministkami in sledilci QAnona o njihovih mnenjih in pogledih na svet in odkrivala podtalno delovanje militantnih neonacističnih skupin iz ZDA in Evrope, ki zagovarjajo nasilje in posameznike spodbujajo k terorističnim napadom. Poleg tega se je tudi osebno sestala s skrajnimi desničarji, vedno pod krinko in z lažno identiteto, in poskušala dognati, kaj motivira njihovo sovraštvo. O vsem skupaj je napisala že drugo knjigo, ki je v slovenskem prevodu V temi: skrivno družbeno življenje ekstremistov pravkar izšla pri založbi Modrijan. Knjiga je mednarodna uspešnica in bi morala biti tudi pri nas nujno čtivo za vse, ki želijo poznati in razumeti delovanje skrajno desnih skupin, da bi se učinkoviteje postavili po robu njihovemu sovraštvu.

»Na zelo nespodoben način vodstvo lastne kolege in kolegice obtožuje, da ne želimo sprememb«

Precej žalostno je gledati, kaj se dogaja na TV Slovenija, predvsem z njenim informativnim programom. Ta je v času Janševe vlade nenehno tarča napadov in žalitev, a namesto da bi napadi povzročili oster odziv, zahteve po neodvisnosti in avtonomnosti javnega medija, se je televizijska hiša začela sesedati. Spomladi je metlo odrešitve v roke prijel Andrej Grah Whatmough, najprej je na skrajno ciničen način odstavil nekaj ljudi, nato pa s svojimi zavezniki pripravil programsko-produkcijski načrt za leto 2022, ki ga je zavrnila strokovna javnost, še bolj pa novinarski kolektiv uredništva informativnega programa. Kar 134 od 143 novinarjev se je opredelilo proti.

»Odprla so se mi vsa vrata, za katera sem si to želel«

Ko je sedel za klavir in po uvodnem orkestralnem delu zaigral prvih nekaj taktov Chopinovega Koncerta v F-molu, smo vsi, ki smo pred nekaj tedni prek spleta spremljali njegov nastop v finalu Chopinovega tekmovanja v Varšavi (blagor tistim, ki so bili dejansko v dvorani!), obnemeli. Mladi pianist Aleksander Gadžijev (1994) igra s tolikšno senzibilnostjo in občutkom, da ni čudno, da mu je to nazadnje prineslo drugo mesto na tem tekmovanju. Na ugledno prireditev na Poljskem, ki poteka vsakih pet let in ima skoraj stoletno tradicijo, se vsakič prijavi približno 500 mladih pianistov z vsega sveta. Gadžijev je prvi slovenski pianist, ki se mu je uspelo prebiti v finale in na prve tri stopničke tekmovanja, s katerimi si najboljši zagotovijo vstopnico na največje koncertne odre na svetu. Prislužil si je tudi posebno nagrado za najboljšo izvedbo sonate. Letos je sicer že zmagal na prav tako pomembnem pianističnem tekmovanju v Sydneyju in se počasi prebija med najbolj iskane mlade pianiste na svetu. Gadžijev, po rodu iz Gorice, mesta na slovensko-italijanski meji, izhaja iz glasbene družine: starši – mama Ingrid Silič je slovenskih, oče Sijavuš Gadžijev pa azerbajdžanskih korenin – so izvrstni pianisti in klavirski pedagogi.

»Okoli 85 odstotkov ljudi, ki jih sedaj zdravimo na našem intenzivnem oddelku, je necepljenih«

Dobila sva se na krasno nedeljo, sonce je sijalo, kakor da na vsem svetu ni nobene tegobe. Preden se je srečala z menoj, se je uro in pol sprehajala po bližnjem travniku z bolnišničnim psihologom. Vsake toliko časa potrebuje takšen pogovor, da se ne zlomi. Da vedno znova ozavesti spoznanje, da ni kriva za trpljenje in smrti, s katerimi se vsak dan znova srečuje na oddelku za intenzivno terapijo v Kliničnem centru Maribor, kjer s svojo ekipo z nadčloveškimi napori zdravi bolnike z najhujšim potekom koronavirusne bolezni. Izgoreli ne bodo, že zdavnaj so prešli to točko – ne izgoreli, temveč zogleneli od stresa, stiske, skrbi in napora. Kljub temu Alenka Strdin Košir deluje trdna in vedra, celo nasmejana. A kot skorajda v zadregi pojasni že na začetku pogovora – fasada, obrambni mehanizem. »Zvenim, kakor da je v redu. Pa ni,« se skorajda opravičuje. Brez potrebe, saj je obema jasno. V trenutku najinega pogovora so imeli na intenzivnem oddelku 52 bolnikov s covidom, mnogo preveč glede na kadrovske zmožnosti – kako bi v naslednjih lahko sprejeli še koga, si tedaj že ni mogla predstavljati. In vendar so ga. Pa ne enega. S psihologom sta se dogovorila, da bo nudil pomoč njeni celotni ekipi. »Naslednji tedni bodo za nas peklenski,« stvarno pove.

»Delta se je pojavila pred cepivom«

Dr. Tatjana Avšič - Županc je vodja laboratorija za diagnostiko zoonoz in laboratorija Svetovne zdravstvene organizacije na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter profesorica na ljubljanski Medicinski fakulteti. Pod njenim vodstvom zaposleni testirajo vzorce bolnikov, za katere obstaja sum okužbe z novim koronavirusom. Z virusom se tako gleda iz oči v oči vsak dan, pozna vse njegove pojavne oblike – še posebej dobro različico delta, ki še vedno polni bolnišnične postelje in spet narekuje sedanji val porasta okužb.

»To, kar se dogaja zdaj, je totalni prevzem«

V ponedeljek je Igor Samobor sporočil, da po osmih letih vodenja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana nepreklicno odstopa s položaja. V pismu, ki ga je delil z javnostjo, je zelo odkrito in natančno pojasnil, kako je sedanja oblast z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem na čelu zablokirala nujno potrebno obnovo osrednjega slovenskega gledališča, ki deluje v 110 let stari, zelo dotrajani palači, in da sumi, da je do tega prišlo zato, ker se je minister pravzaprav želel s položaja znebiti njega. Odzivi na odstop so si enotni – tako tisti, ki so Samoborja vseskozi podpirali, kot tisti, ki so bili do njegovih repertoarjev ali iskanj poti do novega občinstva kdaj tudi kritični, se strinjajo, da gre za veliko škodo, za še eno veliko sramoto ministra Simonitija. Odhaja profesionalec, ki se je do zadnjega boril za prepotrebno prenovo in jo je tudi pripeljal skoraj do začetka.

»Ni konec. Zdaj se šele začne.«

Roberta Goloba je ta teden politika, natančneje stranka SDS s podporo NSi, odstranila iz vodstva podjetja, ki ga je Golob sam pomagal ustanoviti. Odstranila ga je v trenutku, ko se je na izpraznjenem mednarodnem prizorišču temu slovenskemu podjetju, ki je že zdaj multinacionalka s tremi milijardami prometa, odprla velika priložnost. Ker lastniki Gen-I – to so državni nadzorniki pod vodstvom Cvetka Sršena (SDS) – niso bili zmožni imenovati nove uprave, predvsem zaradi nasprotovanja Gen energije (slovenskega dela nuklearke), bo zdaj verjetno novo upravo moralo imenovati sodišče. Golob v intervjuju med vrsticami namigne tudi, kdo po njegovem za tem stoji. Razumeti je, da misli na svetovalce SDS s poslovnimi zvezami v Bosni.

»Pred volitvami bi radi razdelili še zadnje sladkorčke, čeprav vedo, da matematika ne štima«

Črt Kostevc (letnik 1977) je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, predstojnik Katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje. Raziskovalno se je med drugim ukvarjal s tujimi naložbami, z investicijsko aktivnostjo, davčno politiko, trgom dela (napotenimi delavci, prekarnostjo), v pogovoru pa je komentiral zlasti sedanje stanje javnih financ.

»Vračanje tradicionalnih pogledov na svet je pod velikim vplivom katoliške cerkve«

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica in publicistka. Rodila se je na Reki leta 1949. Na začetku osemdesetih let je bila v prvih vrstah jugoslovanskega feminizma. Njeno kultno delo, Smrtni grehi feminizma (1984), je lani ponatisnila zagrebška založba Fraktura. Kasneje je pisala o vsakdanjem življenju v socializmu, številne od teh knjig, recimo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali in Kavarna Evropa – življenje po komunizmu, so doživele prevode v številne svetovne jezike. Pisala je o vojnih zločinih v nekdanji Jugoslaviji, o množičnih posilstvih in o njihovih storilcih. Z Dubravko Ugrešić in še tremi pomembnimi hrvaškimi intelektualkami je bila na začetku devetdesetih let izpostavljena hudi nacionalistični medijski gonji in obtožbam, da z nastopi v tujini in kritikami nacionalistične oblasti škoduje ugledu Hrvaške. Dobivala je grozilna pisma, vlomili so v njeno stanovanje. Zapustila je Hrvaško in doma skoraj deset let ni objavljala. Danes živi na Švedskem in v Istri. V zadnjem desetletju je napisala trilogijo del, posvečenih nadarjenim ženskam, ki so ostale v senci genialnih partnerjev – Milevi Einstein, Fridi Kahlo in Dori Maar. Problem staranja in ženskega telesa je obdelala v knjigi Nevidna ženska, ki je pred tremi leti izšla v Zagrebu. Slavenka Drakulić je preživela socializem, postsocializem in lani tudi covid. V Ljubljano je prišla na predstavitev romana Dora in Minotaver, ki je izšel pri založbi Beletrina.

»Ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda.«

Prav zdaj je v središču pozornosti zaradi filma Prasica, slabšalno ime za žensko, ki ga je režirala po scenariju mlade dramatičarke Ize Strehar in ki je na Festivalu slovenskega filma pobral kup nagrad: med drugim vesno za najboljši celovečerec, za najboljši film po izbiri občinstva, za scenarij in glavno igralko (Liza Marijina). V filmu spremljamo posameznike na pragu tridesetih let, ki zaradi družbenih razmer ne morejo odrasti; njihove zveze, stanovanja, službe, življenjske odločitve – vse je en velik kaos, a v njem nekako manevrirajo iz dneva v dan. Kakšno izbiro pa sploh imajo? Posebej zapomnljiva in prepričljiva je glavna junakinja Eva, ki brezbrižno pomete s tradicijo pasivne junakinje slovenskega filma. Tijana Zinajić (1973) se je s podobnimi liki ukvarjala že v svojem prvem dolgometražnem filmu Zgodbe iz sekreta in preprosto dobro razume nevroze in tesnobe ljudi na prehodu med mladostjo in odraslostjo, sploh v času, ki jim ne pušča ravno veliko možnosti. Verjame tudi v žensko tovarištvo, ki bo še izrazitejše, če bodo ženske na glas govorile o stiskah, s katerimi se spoprijemajo, in meni, da bi morali politiki končno dojeti, da jim ljudje ne zaupajo več.

»Logika kazni ni produktivna«

Dr. Alenka Kraigher je ena od najbolj znanih slovenskih epidemiologinj, nekoč je vodila Nacionalni inštitut za javno zdravje, pred kratkim se je upokojila. A kljub vsemu, kljub rekordom in številkam, ki znova letijo v nebo, ostaja vsaj deloma optimistična. V nasprotju z vlado še vedno zaupa ljudem in še vedno upa, da se bodo na koncu tisti, ki še omahujejo, vseeno odločili za cepljenje.

»Strah me je, da bo EU postala povsem nepomembna, da bo ostala brez vpliva in moči«

Janis Varufakis (1961) se je na svetovni oder postavil v času evropske oziroma grške finančne krize. Od januarja do junija 2015 je bil finančni minister v grški vladi pod vodstvom Aleksisa Ciprasa (Siriza). V tistih nekaj mesecih je v Evropi potekala ena od najusodnejših konfrontacij med majhno Grčijo in Evroskupino, kjer je imela glavno besedo Nemčija. Varufakis je tedaj zaslovel kot politik, ki je poudaril nekaj, o čemer drugi državniki niso hoteli govoriti. In sicer da so dolgovi, v katerih se je tedaj utapljala Grčija, pa tudi nekatere druge države, predvsem Italija, dejansko nevzdržni in da jih je iluzorno v neskončnost podaljševati in povečevati v zameno za še strožje varčevalne ukrepe. Dotlej je večina uveljavljenih mnenjskih voditeljev ponavljala, da nekatere države pač niso disciplinirane, Varufakis pa je poskušal dokazati, da ima sistem evra vgrajene napake, ki bodo razbile EU. Grčija z Varufakisom tedaj sicer tega oreha ni zmogla streti, Varufakis, ki je imel pred tem možnosti s seboj v brezno potegniti še Italijo, je odstopil s položaja, EU pa je nato Grčiji podelila novo gromozansko in očitno nevzdržno posojilo. Po tistem obdobju je Varufakis ustanovil evropsko politično gibanje DiEM25 (Demokracija v Evropi) in svojo progresivno politično stranko v Grčiji; oba na volitvah sicer nista dobila večje podpore. Kot profesor ekonomije in politik je napisal več knjig različnih žanrov, v katerih dokazuje, da kapitalizem v zadnjem obdobju, ki je dobilo pospešek v finančni krizi, propada. V pogovoru, ki ga je imel Varufakis pretekli teden s Slavojem Žižkom v sklopu festivala Indigo, je recimo dokazoval, da kapitalizma ni več. Oziroma da je sistem, kjer svet obvladujejo spletni giganti tipa Amazon, Facebook, Google ali Apple, bolj podoben nekdanjemu fevdalizmu kot kapitalizmu s svojimi prostimi trgi.

»Policije po Evropi pretepajo mladoletne begunce. To počno v našem imenu.«

Zuhoor Alqaisi je iraška novinarka in raziskovalka, ki se ukvarja predvsem s pravicami otrok na poti, mladoletnih beguncev, mladoletnikov brez spremstva. Alqaisijeva, tudi sama begunka, ki zdaj živi in dela na Nizozemskem, se je pred časom ustavila v Sloveniji, bila je gostja na projekciji filma Igra senc (Shadow game) na Festivalu migrantskega filma, ki ga organizira Slovenska filantropija, dogodek pa je potekal v sodelovanju z ZRC SAZU. Pri dokumentarnem filmu, v katerem glavne vloge »igrajo« mladoletni begunci na balkanski begunski poti in med drugim prikazuje tudi posnetek surovega nasilja hrvaške policije nad beguncem, je sodelovala kot raziskovalka na terenu.

»Evropska unija že razpada«

V Sloveniji smo se srečali z veliko ljudmi in pri njih nisem dobila občutka, da bi bila nezaželena, seveda pa imate prav, res se nam je prvič zgodilo, da nas najvišji predstavniki vlade niso hoteli sprejeti. Bili smo na Slovaškem, v Bolgariji in drugod, vedno smo se srečali s predsedniki vlad. A to je pač osebna odločitev Janeza Janše. Lahko rečem zgolj, da je imel priložnost in da nam je žal, da se nismo srečali.

»Pri nas se dogaja uničevanje pravne države. In pika. Vlada ravna izrazito škodljivo.«

Zdaj zdaj bo minilo deset let od takrat, ko je Danilo Türk izgubil na volitvah, z obljubami in bliščem ga je premagal Borut Pahor. Vemo, kaj je sledilo: Instagram politika in razgradnja predsedniške funkcije. Danilo Türk se je iz javnosti umaknil, v Sloveniji ne nastopa pogosto, veliko predava in potuje po svetu, je tudi predsednik Madridskega kluba, etičnega gremija, ki vključuje nekdanje politike, predsednike držav in vlad. Kljub svojemu diplomatskemu jeziku in profesorski modrosti je iz besed strokovnjaka za mednarodne odnose, v svoji bogati diplomatski karieri je eno leto vodil tudi Varnostni svet OZN, čutiti veliko zaskrbljenost. In to na dveh ravneh, zaskrbljenost zaradi dogajanj v Sloveniji ter zaskrbljenost zaradi spremembe razmerij in politik v mednarodnih odnosih.

»Podražitve bodo najbolj prizadele gospodinjstva z nizkimi dohodki«

Igor Feketija, letnik 1978, je ekonomist. Poučuje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, na Katedri za ekonomijo. Je natančen analitik, ki pa se zaveda družbene in socialne vloge ekonomije. Ekonomijo živi tudi v praksi, saj je delavec in upravljavec v svojem podjetju v Celju. Igra klavir in košarko.

»Ne bežite pred strahovi«

»Strah in pogum« je bilo vodilo letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica. In kot je v utemeljitvi istoimenske nagrade zapisala prevajalka Amalija Maček, je to tudi življenjsko vodilo letošnjega nagrajenca, avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja (1953).

»Jaz bi temu rekel zloraba policije«

Točno tako. Vladne uredbe, s katero je bilo omogočeno omejevanje gibanja v bližini varovanih objektov, sicer ne poznam, je pa policija vedno imela zakonsko določeno nalogo vzdrževanja javnega reda in miru. Kaj je javni red in mir, se ve, ker je to določeno v zakonu o javnem redu in miru. Vemo, zoper koga in kdaj je policija dolžna ukrepati ter zagotoviti javni red in mir. Od nekdaj je tako. Je pa tudi mene presenetilo, da policija kar z vsemi sredstvi zagotavlja red in mir. Doslej je vedno veljalo, da je treba to najprej skušati doseči z najmilejšimi prisilnimi sredstvi. Ko ne gre z opozorili, se nadaljuje s kordonom, konjenico in podobno. Ko tudi to ne zadošča več, pa pridejo na vrsto najtežja prisilna sredstva.

»Vso kapaciteto TEŠ bi lahko nadomestili s sončnimi elektrarnami do konca desetletja«

Dr. Jonas Sonnenschein (1984) je okoljski ekonomist, ki se ukvarja zlasti z vprašanji zelene rasti, hitrega razogljičenja ter s spremembami vedenjskih vzorcev. V Umanoteri, Slovenski fundaciji za trajnostni razvoj, je od leta 2019 zaposlen kot vodja projektov. Še vedno tudi predava na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu. Nemec, poročen s Slovenko, s katero sta se spoznala med študijem na Švedskem. Izogiba se letenju, potuje večinoma z vlaki in kolesi.

»S kulturo se lahko borimo proti rasizmu, proti fašizmu, proti vsem zlobnim idejam«

Hanif Kureishi, pisatelj, scenarist, dramatik pakistansko-angleškega rodu, avtor knjige Buda iz predmestja, pa tudi več filmov in scenarijev, se je prejšnji petek ustavil v Gorici, na eni izmed prireditev v okviru filmskega festivala, poimenovanega po Sergiu Amideiju. V Gorici je bil prikazan film Mati, ki je nastal po njegovem scenariju, režiser tega filma Roger Michell pa je umrl le dan pred Kureishijevim obiskom v Gorici. »Zelo me je prizadelo, odličen režiser je bil,« je dejal pisatelj med pogovorom v dvorani.

»Zdi se, kot da bi se oblast izživljala nad lastnimi ljudmi«

Urška Klakočar Zupančič je tista nekdanja sodnica, ki je zasebno zapisala, da je Janez Janša veliki diktator. Po javni objavi njenega zapisa in neenakopravni obravnavi nadrejenih, ki je sledila, je izgubila vodstveni položaj in potem tudi zapustila sodstvo, za katero pravi, da je premalo pokončno, preveč bojazljivo in s tem soodgovorno za stanje v družbi, ki se kaže kot nerazvita demokracija. Odstranjena sodnica vztraja, da si Slovenija zasluži boljše voditelje, kot jih ima danes, in da je menjava na oblasti nujnost, če si želimo normalizacije v družbi.

»Tako dodelanega portala ni nikjer na svetu«

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič (1976) je eden najprepoznavnejših slovenskih jezikoslovcev in eden tistih, ki se najodločneje zavzemajo za to, da bi o jeziku, ki ga govorimo, v vsakdanjem življenju razmišljali čim več. Lucidna, jedrnata premišljanja o jezikoslovju in družbi, ki jih objavlja v Delu, so pred časom izšla v esejistični zbirki Kozmologija. Izogiba pa se komentiranju aktualnega političnega dogajanja, saj je prepričan, da je znanost za vse in da je kot taka prostor, ki mora ostati karseda apolitičen. Je pobudnik in urednik spletnih portalov Fran (www. fran.si), na katerem so dostopni vsi pomembnejši slovarji slovenskega jezika, ter Slovenske slovnice in pravopisi (fran.si/slovnice-in-pravopisi/). Zadnji projekt, pri katerem je sodeloval kot koordinator, pa je pionirski portal Franček (www.franček.si), ki želi slovenski jezik inovativno približati mladim.

»Zahod, kakršnega poznamo, propada«

Nekateri ga imajo za zvezdniškega filozofa, ker se pojavlja v medijih in na festivalih. Drugi pravijo, da je Platona in Junga prekuhal za gospodinje. Tretji ga obtožujejo plagiatorstva. A vendar ga v njegovi državi vsi, ampak res vsi, berejo. Galimbertijeva najnovejša knjiga, Il libro delle emozioni, Knjiga občutij, je izšla ta teden, njegova založba Feltrinelli pa jo že promovira kot novo uspešnico.