»S tistimi, ki bi delovali zunaj ustavnih okvirov, ne bi sodeloval«

Preden je šel Milan Brglez v politiko, je bil profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, proučeval in poučeval je mednarodne odnose ter bil tudi kritik ameriške prevlade, v svetu in tudi v Natu. Nato je odšel v politiko, se zaradi vprašanja človekovih pravic sprl z Mirom Cerarjem, prestopil v SD, zdaj pa kandidira za predsednika države. Brglez je v svojih izjavah zadržan, profesorski, včasih dolgočasen, tehten in skratka popolnoma drugačen od »instagram politike«, ki je zadnjih deset let predsedovala Sloveniji. Kakšen bi bil Brglez kot predsednik, je težko napovedati, kot predsednik državnega zbora pa se je striktno držal ustavnih zavez. A da bi Brglez uspel, mora najprej premagati Natašo Pirc Musar in se potem v drugem krogu najverjetneje spopasti z Anžetom Logarjem. Nataša Pirc Musar je pravnica, Milan Brglez je politik in profesor mednarodnega prava, Nataša Pirc Musar igra bovling, Milana Brgleza pa bolj zanima šah.

»Obtoževanje je napačna pot«

Zgodba z zamenjavo pacientov v bolnišnici Celje se je odvila po že neštetokrat videnem vzorcu: prizadeti bolniki, ogorčeni svojci, ogorčena javnost, ogorčen minister, ki terja glave odgovornih. Zdravnik Andrej Robida, upokojeni otroški kardiolog in strokovnjak za varnost v zdravstvu, ta vzorec imenuje kultura strahu, edina posledica je, da zastrašeno zdravstveno osebje še skrbneje prikriva svoje spodrsljaje.

»Ob najhujših zdrsih demokracije nikoli nisem bila tiho«

Nataša Pirc Musar je pravnica, ki je kariero začela kot novinarka na RTV in potem na POP TV. Kot dolgoletna informacijska pooblaščenka je postala priljubljena zaradi svojih odločnih javnih nastopov. Sedaj je favoritinja za predsednico države. A razmeroma visoka prednost pred ostalimi ji v zadnjih tednih kopni. Med kampanjo javnosti seveda ni ušlo dejstvo, da spada Nataša Pirc Musar z možem med premožnejši sloj prebivalcev, ki je obogatel v času privatizacije. Njena morebitna zmaga je zato vse bolj odvisna od soočenj in njenih odgovorov na očitke. Je pa tudi res, da se je Nataša Pirc Musar v tekmo odpravila med prvimi, samostojno, brez podpore katere od političnih strank, in da je med vsemi kandidati javnosti najbolj poznana.

»Ne, jaz nisem radikalen, radikalna je realnost kapitalizma, ki jo živimo«

Miha Kordiš (letnik 1989) je na filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Kot študent je bil aktivist, sodeloval je pri zasedbi fakultete, spal je pred borzo, od leta 2014 pa je poslanec Levice v državnem zboru. Kordiš je glasen poslanec, vztraja pri svojih stališčih, brez težav govori o dobrobitih socializma in komunizma. A ne na nostalgičen način, je eden od redkih politikov, ki vseskozi sistemsko in marljivo razgrajuje prepričanje, da je kapitalistični sistem, ki ga poznamo danes, edina alternativa. Nekje daleč v prihodnosti bi Kordiš najraje živel v demokratičnem socializmu. Če bo Kordiš izvoljen, bo najmlajši predsednik republike, kar jih je doslej imela Slovenija.

»Čas je, da se uvedejo jasna pravila«

Da bi lahko razumeli, kakšne so dejanske razmere v zdravstvu, ali so zdravniki res preobremenjeni in podplačani, kakšni so temeljni vzroki za pešanje javnega zdravstva, moramo pogledati v jedro sistema – v javni zdravstveni dom. Sašo Rebolj je družinski zdravnik in direktor Zdravstvenega doma Kamnik.

»Zadnji podatki kažejo, da smo v EU od ruskega plina odvisni le še v približno desetih odstotkih«

Marjan Eberlinc, vodja uprave Plinovodov, državnega podjetja, ki upravlja slovensko plinsko infrastrukturo, je bil v zadnjem obdobju eden glasnejših promotorjev rabe zemeljskega plina. Strojnik po izobrazbi je leta 1976 poklicno pot začel v inženirski družbi Rudis. Leta 2000 je nato postal tehnični direktor družbe Geoplin, pet let za tem, ko smo v Sloveniji plinsko infrastrukturo osamosvojili od distribucije, pa je prevzel vodenje Plinovodov. Eden njegovih največjih projektov na tem delovnem mestu je bil načrt gradnje Južnega toka, ruskega plinovoda, po katerem bi plin v Slovenijo pritekal prek Bolgarije, Srbije in Madžarske. V tistem času je tesno sodeloval z ruskim Gazpromom.

Anže Logar: »Jaz lahko sodelujem z vsakim«

Anže Logar je kandidat volivcev in volivk za predsednika Republike Slovenije. Je tudi kandidat, ki ga politično in organizacijsko podpira stranka SDS. Kar je pričakovano, Logar je bil minister za zunanje zadeve v zadnji vladi Janeza Janše, zdaj je poslanec te stranke. Je eden od njenih manj radikalnih poslancev, ne žali in izbira besede, a njegova radikalnost se skriva drugje. Vseskozi se namenoma izogiba kakršnikoli kritiki političnih potez Janeza Janše in stranke SDS. O tem se ne izreka. Želi voditi z zgledom. Čeprav želi postati predsednik vseh državljanov, je še vedno predsednik sveta stranke SDS.

»Naše veleposlaništvo v Moskvi mi je obrnilo hrbet«

Rina Pleteršek, ki se je leta 1996 rodila v Celju, je v gimnazijskih letih obiskovala gledališko šolo pod vodstvom Vanje Slapar in Viktorja Ljubutina. Ta jo je navdušil za nadaljevanje dramskega izobraževanja v Rusiji. Od leta 2018 do 2022 je živela v Jekaterinburgu in tam obiskovala igralsko akademijo Jekaterinburški državni gledališki inštitut. V Rusiji je zadnje leto doživljala preživitveno krizo zaradi posledic sankcij, ena od profesoric jo je označila za državno sovražnico, nazadnje pa jo je slovensko veleposlaništvo v Moskvi pustilo na cedilu. Kljub temu ji je uspelo končati akademijo, bila je med najboljšimi študenti. Pripoveduje o življenju v Rusiji.

»Ta kriza ponovno razkriva šibke točke v naši verigi preskrbe s hrano«

Irena Šinko, oseminpetdesetletna pravnica in inženirka zootehnike, je vodenje kmetijskega ministrstva prevzela v zahtevnih časih. Potem ko smo med finančno krizo razgradili velike organizacije v tem sektorju, predelovalno industrijo in trgovino, so sedaj prišle poleg vojne v Ukrajini vse bolj očitno na dan še posledice podnebnih sprememb. Ministrica, ki smo jo po letu 2010 poznali predvsem kot odprto in nemalokrat tudi odločno vodjo sklada kmetijskih zemljišč, ki je večji del svojega življenja v rodnem Prekmurju spremljala počasno propadanje kmetijskih organizacij, je v vlado stopila s prepričanjem, da je mogoče trende obrniti.

»V družbi smo začeli o nekaterih stvareh, o katerih smo prej molčali, govoriti na glas«

Dr. Jasna Podreka je sociologinja, docentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka Društva SOS telefon. V doktorski disertaciji je obravnavala nasilje nad ženskami in intimnopartnerske umore žensk v Sloveniji, na podlagi disertacije pa je leta 2017 objavila znanstveno monografijo Bila si tisto, kar je molčalo. Istega leta je v Ameriki izbruhnila afera Weinstein in sledilo je množično gibanje #metoo. Kot poudarja dr. Podreka, smo odtlej na področju spolnega nasilja in spolne nedotakljivosti prehodili dolgo pot – vendar je tudi pot pred nami še precej dolga.

»Nihče ne nasprotuje napredku, treba pa je poskrbeti za tiste, ki mu ne morejo slediti«

V domnevno svinčenih časih socializma so generacije baby boomerjev zanosno prepevale »Lepo je v naši domovini biti mlad ...«; v neoliberalnem raju danes kot potrošniki marginalizirani, kot državljani pa celo kratko malo odpisani, povečini nezadovoljno brundajo »Težko je v naši domovini biti star«.

»Lažje je biti poslanka kot pa res dobro delati v nevladni organizaciji«

Tereza Novak je novinka v politiki, saj je doslej dolga leta vodila eno izmed večjih nevladnih organizacij, Slovensko filantropijo. Zdaj sedi v pisarni z razgledom na Trg republike, kjer je še lani ob tem času pogosto stala tudi sama in izrekala protivladna gesla. Po nekaj mesecih je še vedno polna zanosa, ugotavlja pa, da stvari v državnih organih tečejo zelo počasi, in tudi, da je za najvišje izvoljene predstavnike ljudstva res dobro poskrbljeno in imajo vse možnosti, da delo opravljajo dobro, če si to želijo.

»Ignoriranje novih medijev pomeni, da različnim nestrpnežem že vnaprej odstopamo prostor«

Peter Stanković, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je zadnje leto v naši medijski krajini (nehote) dvignil precej prahu, saj se je po izidu njegove monografije Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe iz konservativnih medijev (in celo od nekaterih politikov, denimo Janeza Janše) nanj usul plaz zgražanja, ki je izhajal predvsem iz politično motiviranega izkrivljanja njegovih dognanj. Ker smo se v medijih zaradi tega posvečali predvsem tej študiji in glasnim odzivom nanjo, mu je bila napoved, da se intervju tokrat ne bo osredotočal na narodnozabavno glasbo, v veliko veselje, skorajda v olajšanje. Peter Stanković je namreč raziskovalec, ki se v poglobljenih študijah ukvarja z izjemno širokim naborom kulturnih pojavov: med drugim je eden naših največjih strokovnjakov za film in zgodovino slovenskega filma, veliko se posveča popularni glasbi, identitetnim politikam, oblačilni kulturi, mladinskim subkulturam in življenjskemu slogu, stripom, družabnim omrežjem, medkulturnim izmenjavam v kulinariki in še marsičemu. Je tudi strasten popotnik, ki potuje predvsem tja, kamor turisti navadno ne zahajajo. Ukvarja se z ulično fotografijo pa z jogo in je sladokusec, ki kuha predvsem eksotične jedi. Zanj lahko rečemo, da je velik ljubitelj umetnosti v najširšem pomenu besede. Navsezadnje pa je tudi odličen profesor in mentor, kar je zanesljiv podatek, saj ste ga dobili iz prve roke.

»Raje sem bil na barikadah kot v ozadju«

Dokler je bil ljubljanski škof, so njegove pridige in govori polnili medije, nato je prišlo obdobje, ko je kot prefekt in kardinal stopil v vrh Vatikana, zdaj pa je napisal knjigo spominov, tudi takih, ki so mu jih odsvetovali.

»Nacionalni preiskovalni urad ni več avtonomen in samostojen«

Nekdanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič, ki mu je pred sodišči uspelo dokazati, da ga je vlada Janeza Janše nezakonito odstavila, se je pred dnevi kot vršilec dolžnosti vrnil na položaj. Vmes je bil, kot številni drugi policijski funkcionarji, kazensko premeščen v policijski izobraževalni center v Tacnu, ki ga sicer opisuje s skorajda romantičnimi besedami. Tudi nekdanji direktor urada za preprečevanje pranja denarja, ki ga politična desnica iz leta v leto povezuje z vedno novimi aferami, pravi, da mirno spi. Vse to sprejema kot sestavni del najbolj izpostavljenih funkcij v sistemu preiskovanja kaznivih dejanj.

»Kazati s prstom samo na posameznika je neumnost. A naj vseeno vsak sam, zlasti ker smo bogati del sveta, naredi, kar lahko.«

Dr . Žiga Malek (letnik 1987) že sedem let živi in dela na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Ukvarja se s ključnim vprašanjem prihodnosti, s kompleksnim modeliranjem prihodnje rabe tal, ki ponuja odgovor, kje in kaj gojiti, da bomo (pre)živeli. Diplomiral je leta 2010 na ljubljanski Biotehniški fakulteti, Oddelku za krajinsko arhitekturo, z delom Razvoj alpske krajine na primeru Zgornjesavske doline, doktoriral pa na Dunaju z disertacijo o modeliranju sprememb zemljišč v italijanskih Alpah in romunskih Karpatih.

»Vsekakor si ne moremo privoščiti, da bi mirno gledali krepitev nazadnjaštva«

Ko je na proslavi ob dnevu državnosti Urška Klakočar Zupančič razširila roke in se zavrtela pred ljudmi, se je ob tem zvrtelo marsikomu, ki ni vajen takšnega vedenja. Predsednica državnega zbora je po vsem sodeč še ena znanilka neke nove dobe, ki bo prej ali slej počistila z okostenelimi predstavami o politiki in vlogi ženske – misel, ki je za marsikoga strašljiva. A kot pojasnjuje sociologinja Aleksandra Kanjuo Mrčela z ljubljanske Fakultete za družbene vede, napredka ni mogoče ustaviti, vrnitev v svinčene čase patriarhata pa je dejansko nemogoča, najsi se konservativci po vsem svetu še tako naprezajo. To je bilo tudi ključno sporočilo prestižne Evropske konference o spolu in politiki, ki sta jo v Ljubljani pod okriljem Univerze organizirali FDV in Filozofska fakulteta v sodelovanju z Evropskim konzorcijem za politične raziskave (ECPR). Če je več kot 400 njenih udeleženk in udeležencev na začetku dogodka še vilo roke ob novicah o prepovedi splava v ZDA, jih je že dva dni kasneje razveselila novica o odpravi diskriminacije istospolnih parov v Sloveniji.

»Bolje je biti previden kot upati, da ne bo tako hudo«

Strokovnjak za infekcijske bolezni dr. Andrej Trampuž zadnja leta vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj nas čaka jeseni.

»Odločba ustavnega sodišča je hvalospev ljubezni«

Rado Fele in Janez Capuder sta skupaj že 20 let. Želela sta se poročiti, želela sta skleniti zakonsko zvezo, a so ju na upravni enoti zavrnili. Zato sta vložila ustavno pritožbo in na koncu uspela. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila dosedanja zakonska ureditev diskriminatorna glede na določila ustave. Fele v intervjuju podrobno razlaga pravno pot in ovire, na katere sta naletela s partnerjem. Pravi, da jima je šlo vseskozi za enakopravnost in da se je vredno boriti za človekove pravice. Rado Fele je po izobrazbi pravnik, vodi vladno službo za zakonodajo in napoveduje, da se bo izločil iz vseh postopkov, ki bodo povezani s spremembami zakonov, kot jih je zapovedalo ustavno sodišče.

»Je policija lahko vodena kako drugače kot politično, če jo vodi politik?«

Novi prvi mož policije spada v vedno številnejšo skupino ljudi, ki jih je poskušal onemogočiti Janez Janša, pa so se potem vrnili še močnejši. A zdi se, da bi se mag. Boštjan Lindav prej ali slej zavihtel na čelo policije, tudi če ga prejšnje vodstvo, ki ga je imenoval notranji minister Aleš Hojs, ne bi za dve leti poslalo za kazen med policiste v Tacnu. Gre za kariernega policista, ki je v tri in pol desetletja trajajoči karieri prehodil pot od kadeta do direktorja kriminalistične policije in zdaj generalnega direktorja policije. Represivni državni organ prevzema v težkih časih, saj je ta v zadnjih dveh letih izgubil zaupanje javnosti, ta je na zgodovinsko najnižji ravni. Poleg tega je policija bolj prestreljena s političnimi, strankarskimi kadri kot kadarkoli doslej.

»Ključni krivec za trenutno stanje je obdavčitev; ob visoki obdavčitvi plač obdavčitve nepremičnine praktično ni.«

Črtomir Remec, rojen leta 1961, je magister gradbeništva. Vodenje republiškega Stanovanjskega sklada je prevzel pred natanko sedmimi leti, julija 2015. Poleti 2019 je nastopil drugi mandat, ki se izteče prihodnje leto.

»V energetiki oziroma celo državni infrastrukturi že leta in leta doživljamo idiotizme na vrhu«

Vladimir Šega (1959) je inženir, ki se ukvarja z ekonomsko demokracijo in soupravljalskimi pravicami zaposlenih. Zadnjih šest let predseduje Združenju svetov delavcev Slovenije. Je tudi predsedujoči svetu delavcev družbe Dravskih elektrarn Maribor, kjer je zaposlen, in skupine Holding Slovenske elektrarne ter koordinator skupnega sveta delavcev družb v pretežni lasti države v sklopu Slovenskega državnega holdinga. Kot član stranke Levica je svetnik v mariborskem mestnem svetu, med drugim pobudnik participativnega proračuna. Je tudi eden od producentov Festivala Lent, ki bo potekal v naslednjih devetih dneh, njegov je Jurčkov oder.

»Policija je s svojim delovanjem namesto skupnosti služila politiki. To se ne sme nikoli več ponoviti.«

Mag. Tatjana Bobnar je prišla na ministrski položaj neposredno iz kazenske kolonije v Tacnu, kamor je prejšnja oblast preselila moteč policijski kader, njo kot razrešeno direktorico policije. Je ministrica za notranje zadeve, ki obljublja policijo v službi ljudi in ne politike, na spoštovanju človekovih pravic utemeljeno obmejno in azilno politiko ter sprejemanje odločitev v dialogu z nevladnimi organizacijami. Pravzaprav je ministrica, ki obljublja več, kot bi si od članice vlade, ki pokriva resor notranjih zadev, drznili pričakovati celo zmerni optimisti. A naša sogovornica odločno pravi, da ne bo ostalo zgolj pri lepih in všečnih besedah – čas bo pokazal, da je mislila resno.

»S sankcijami se ne dosežejo politični cilji«

Dr. Danilo Türk je eden izmed podpisnikov javnega poziva slovenski vladi, v katerem ob nedvoumni obsodbi ruske agresije in zločinov pozivajo, naj slovenska politika poišče alternativne pristope k ukrajinski vojni tako, da bi se rusko in ukrajinsko vodstvo strinjali o začetku mirovnih pogajanj. Podpisniki se hkrati sklicujejo tudi na načelo mirovne politike, ki je zapisano v slovenski ustavi. Poleg Türka so pismo med drugim podpisali tudi Milan Kučan, Rudi Rizman, Rastko Močnik, pobudnik pisma pa je nekdanji poslanec SD Aurelio Juri.

»Pretekla vlada je bila preekstremna za okus večine volivcev«

Alenka Stanič slovenskim podjetjem svetuje pri kadrovanju, išče najboljše ljudi za člane nadzornih svetov in za druge menedžerske funkcije. Najemala so jo tudi državna podjetja, pri svojem delu pa je zaznala veliko primerov političnega kadrovanja, kljub natančno določenim postopkom in pravilom so bili včasih izbrani ljudje, ki o podjetju, njegovem delu niso vedeli veliko, so pa bili všeč politiki. To se je dogajalo že pred leti, izrazito tudi v času prejšnje vlade. Kaj mora nova vlada narediti drugače? Kako preseči imenovanje po političnih preferencah, ne pa po znanju? In kaj narediti s tistimi, ki škodujejo interesom podjetja, katerega poslovanje naj bi nadzorovalo? Alenko Stanič zanima veliko stvari. Po izobrazbi je biologinja in antropologinja, doktorirala je na temo bega možganov, izšel pa je tudi njen roman Ženska proste reje – ta govori o ženskah in moških, o naravi in družbi, o izbiri in, kako pripravno za ta čas, o svobodi.

»To je bila revolucionarna zamisel«

Federico Poillucci bo kmalu dopolnil 50 let, leta 1999, ko je soustanovil filmsko komisijo dežele Furlanije - Julijske krajine, pa je imel komaj 27 let. Leta 2003 je filmski komisiji dodal še prvi regijski filmski sklad v Italiji in se s tem izkazal za vizionarja: ta poteza je italijansko regijo, ki meji na Slovenijo, spremenila v priljubljeno destinacijo za snemanje filmov in nadaljevank, poleg večje prepoznavnosti pa ji je prinesla tudi kar nekaj turistov in denarja.

»Ta občutek nemoči, da si ne moreš privoščiti stanovanja v kraju, kjer bi rad bival, pomeni stres«

Koalicija Roberta Goloba obljublja uvedbo »progresivnega premoženjskega davka«. Predvsem v delodajalskih organizacijah so se na to napoved odzvali z odporom in primerjavami s komunističnimi metodami nacionalizacije, novi vladajoči pa za zdaj niso natančneje pojasnili, kaj točno naj bi progresivni premoženjski davek pomenil ali kako se denimo ta razlikuje od klasičnih nepremičninskih davkov, niti o tej reformi niso podrobneje govorili v parlamentu zaslišani ministri. Kaj torej je progresivni premoženjski davek? Zato je Mladina odšla k njegovim avtorjem. Ideja premoženjskega davka namreč ni nastala med politiki, ampak v Slovenskem nepremičninskem združenju - FIABCI, ki ga vodi Marko Novak.

»Oblast se mora podati med ljudi, jih poslušati, ne da beži pred njimi in se obdaja s policijskimi silami«

Decembra 2020 Urške Klakočar Zupančič ni poznalo veliko ljudi, bila je sodnica, ki se je v zaprti skupini na Facebooku pridušala zoper tedanjo vlado. Sledil je javni pogrom, njeno zasebno sporočilo in kritiko vlade je objavil Vinko Gorenak, državni sekretar, ki je delal v kabinetu Janševe vlade, sodnica pa je bila zaradi pisnega delikta za kazen odstranjena s položaja vodje oddelka za etažno lastnino okrajnega sodišča v Ljubljani. To se je zgodilo, še preden se je sploh presojalo o njenih domnevno neprimernih besedah. Urška Klakočar Zupančič je potem zapustila sodniške vrste, se na sodišču poravnala z Vinkom Gorenakom, pred volitvami pa se je nanjo obrnil Robert Golob in jo povabil v nastajajoče Gibanje Svoboda. Postala je podpredsednica stranke, na volitvah jo je podprlo 41,64 odstotka volivcev.

»RTV Slovenija je Janezov večni objekt poželenja«

Že 32 let se Slovenija smeji Radiu Ga Ga, toda zadnji dve leti resničnost krepko prehiteva satiro. In tako se Sašo Hribar, že štiri mandate član programskega sveta RTV Slovenija, ki je na nacionalki videl in doživel že vse, pri svojih 62 letih samooklican kot nepomembni nihče, odkašlja, zajame sapo in začne pripovedovati o rečeh, ki jih ni videl in doživel še nikoli prej. Hribar je človek, ki se zna povzpeti nad svoj ego, v vsakem trenutku ve, katera stran zgodovine je prava: pač tista, na kateri stoji RTV Slovenija kot javna radiotelevizija v resničnem pomenu besede.

»Stvari imamo pod nadzorom«

Trenutno se po državah, s Slovenijo vred, pojavljajo zgolj posamični primeri, ki jih uspešno obvladujemo. Neke dejanske preambule, ki bi nakazovala začetek nove epidemije, tako ni. Gre za popolnoma drugačen virus in tudi za drugačen način prenosa virusa s človeka na človeka. Primarno se prenaša s tesnim telesnim stikom, načeloma se lahko tudi kapljično, ampak res samo z okužene osebe, ki že ima klinične znake bolezni, na drugo osebo.