»Želim si, da se tujci vključijo v družbo«

Nisem nacionalist, nisem ksenofob, po vsem svetu imam veliko prijateljev takšne ali drugačne vere. V Sloveniji potrebujemo tujo delovno silo, želim pa si, da se tujci in njihove družine enakopravno vključijo v družbo. Glavna težava je uporaba jezika, ni problem kriminaliteta tujcev ali kaj podobnega, vsi problemi in strahovi ostalih prebivalcev izhajajo iz neznanja jezika. Posledično to pomeni, da med priseljenci in ljudmi, ki živijo v Kranju, ni sodelovanja, komunikacije, pojavlja pa se izolacija šibkejših.

Peter Grum / »Ne poznam podobnega primera reklamiranja odpiranja podjetij v BiH v nobeni drugi državi. Slovenija si bo tudi sicer z Bosno morala naliti čistega vina.«

Peter Grum (letnik 1981) je univerzitetni diplomirani pravnik. Na finančni upravi (Furs), tudi že njeni predhodnici davčni upravi, je zaposlen od leta 2006 – z edino prekinitvijo med oktobrom 2020 in junijem 2022. S Fursa je moral kot namestnik direktorja Petra Jenka oditi po nastavitvi Irene Nunčič, pred leti kandidatke stranke SDS za občinski svet v Šmarju pri Jelšah, na čelo Fursa (Ireno Nunčič je nato marca 2021 zamenjal Simon Starček, junija 2021 pa Ivan Simič). Grum je oktobra 2020 odšel na ministrstvo za javno upravo, kjer je vodil direktorat za informatiko.

Izidor Ostan Ožbolt / »Če okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko mogoče, da TEŠ zdrži do leta 2033«

Izidor Ostan Ožbolt (letnik 1993) je ekonomist, poznavalec energetike in aktivist, eden najaktivnejših članov kolektiva Mladi za podnebno pravičnost. Iz podnebnega sindikalizma je diplomiral na Filozofski fakulteti, lani pa na ljubljanski Ekonomski fakulteti zagovarjal magistrsko nalogo Zelena transformacija: načrt razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema in njegove makroekonomske implikacije.

Asta Vrečko / »Zaradi odločitve o združitvi dveh muzejev sem bila vseskozi deležna žaljivk, očitkov o nepoznavanju zgodovine in pomena osamosvojitve«

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na položaju nasledila Vaska Simonitija, ki se je nad svojim resorjem dve leti grobo izživljal. Njegova nasilna politika, ki je teptala strokovne ljudi in odločitve, je bila le vrh ledene gore, saj težav v kulturi že prej ni manjkalo. Desetletja se kopičijo sistemske težave in tudi zato ima večina kulturnih delavcev danes zelo nizke prihodke. Sedanja ministrica je doktorica umetnostne zgodovine, kustosinja razstav, tudi na mednarodni ravni, je docentka in znanstvena raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tudi sama torej izhaja iz kulture in pri svojem delu se je največ posvečala slovenski in jugoslovanski umetnosti 20. stoletja. Ko je postala ministrica, je napovedala, da se bo lotila obojega: sporne Simonitijeve zapuščine in zavoženega kulturnega sistema.

Simon Maljevac / »Najem stanovanja je čisto legitimna izbira in nikakor ne pomeni, da si kaj manj dosegel v življenju, če ga nimaš v lasti«

Simon Maljevac (1981), diplomirani sociolog, od januarja letos vodi zagotovo eno najzahtevnejših ministrstev. Ravno sistemska ureditev stanovanjske politike in dolgotrajne oskrbe, ki spadata pod ministrstvo za solidarno prihodnost, bosta pomemben ali celo ključen lakmus, koliko socialna in solidarna država bomo.

»Vsaj 49 otrok je bilo podvrženih prostituciji«

Društvo Ključ deluje na področju trgovine z ljudmi, pri čemer je daleč največji delež njihovih uporabnic žrtev prostitucije. Zdaj so izvedli raziskavo o prostituciji med mladimi v Sloveniji in ugotovili, da bi lahko bilo v Sloveniji v zadnjih petih letih v prostitucijo prisiljenih tudi do 248 mladoletnih oseb, večinoma deklet. Pogovarjali smo se s Polono Kovač, politologinjo z magisterijem iz socialnega dela, ki predseduje društvu zadnji dve leti, v različnih vlogah pa tam deluje že od leta 2006.

»Celibat ni vsiljen – ni pa lahka izbira«

Branko Cestnik je pater klaretinec, naloge in dela opravlja kot župnik v župniji Frankolovo. Cestnik ni običajen duhovnik, redno piše blog, napisal je dva zgodovinska romana, nekoč je bil zelo dejaven pri katoliških skavtih. Študiral je filozofijo, teologijo, pedagogiko in mladinsko pastoralo, magistriral pa je iz teme Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca.

Svetlana Makarovič / »Zadnje čase sem tolikokrat popljuvana, da se mi ni treba niti tuširati«

Svetlana Makarovič je v teh krajih znana po ostrem jeziku, morda ga res ima, a je veliko več kot to. Je predvsem velika umetnica, pesnica, pisateljica, igralka, pevka, ki vseskozi opazuje družbo, ji nastavlja zrcalo in zastavlja svoj glas za najšibkejše. Kdor vidi v ogledalu drugačno podobo, kot si bi jo želel, je lahko užaljen, a naloga umetnosti pač ni, da bi oblasti pela hvalnice. Svetlana Makarovič ima že vse življenje težave z oblastjo, težave ima tudi s to ali ono elito. Ne zato, ker naj bi bila posebna, ker naj bi imela mačke raje od ljudi, pač pa zato, ker je samosvoja, ker, kot pravi, na udarce odgovarja z udarci. Prosto po vikinški morali, na zlo se odgovarja z zlom, na dobro pa z dobrim. Pesnica je hud udarec doživela leta 2000, ko je dobila Prešernovo nagrado za svoj umetniški opus, vendar je hkrati nagrado dobil tudi mozaičar, pater Marko Rupnik, za poslikavo zasebne papeževe kapele. Takrat je nagrado s solzami v očeh zavrnila, tudi zato, ker naj bi priznanje Rupniku omogočilo, »da so klerikalci agresivno stopili v slovensko kulturo«. Letos, toliko let kasneje, je tudi zaradi obtožb o spolnih zlorabah, ki jih je bil deležen Rupnik, od države zahtevala, da se ji nagrada vendarle izroči. Ni šlo. Upravni odbor Prešernovega sklada je zavrnil idejo, da bi ji nagrado izročili na osrednji državni proslavi, za to je na odru Svetlana Makarovič prebrala pesem. Pesnica je za zdaj še vedno brez nagrade, njeni oponenti pa se neprepričljivo izgovarjajo na pomanjkljivosti v zakonodaji. Če že komu, je ravno ona tista, ki bi ji država morala to nagrado vročiti.

Marina Ovsjanikova / »Tako kot milijoni Rusov sem tiščala glavo v pesek«

Marina Ovsjanikova se je rodila leta 1978 v Odesi. Oče ukrajinskega rodu je kmalu umrl, z mamo Rusinjo sta se pozneje preselili v Grozni. Leta 1993 sta pred čečensko vojno zbežali v Krasnodar na jugu Rusije, kjer je študirala novinarstvo in delala za lokalno državno televizijsko postajo. Leta 2002 se je preselila v Moskvo in med letoma 2003 in 2022 delala za Prvi kanal, televizijski program, ki ga nadzoruje Kremelj. Marca 2022 je v večernih poročilih v živo v kamero pomolila protivojni plakat, zato so jo zaradi pozivanja k neprijavljenemu protestu kaznovali z denarno kaznijo, sledili sta še dve. Po julijskem protivojnem protestu s plakatom pa so jo priprli, začeli preiskavo in ji naložili hišni pripor. Oktobra lani je zbežala iz Rusije. Ima dva otroka, stara 12 in 18 let.

Dr. Jože Kozina / »Do skrajnosti zavožene medčloveške odnose je mogoče sanirati le preko humanega in spoštljivega ravnanja z živalmi«

Živali po simbolni spremembi zakonodaje leta 2020 niso več le stvari, pač pa veljajo za čuteča bitja. O živinoreji se danes govori tudi v povezavi z negativnimi vplivi na okolje in podnebje. Premier Robert Golob je dejal, da bi vsi skupaj lahko pojedli nekaj manj mesa. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je pripravila posvet, namenjen izboljšanju položaja živali. Vse to vendarle so nekakšni odzivi na vprašljivi odnos med človekom in živaljo, o katerem v prostem času veliko razmišlja vrhovni državni tožilec Jože Kozina. Gre sicer za tožilca, ki mu je pred desetletji prvemu uspelo postaviti neke ločnice med svobodno gospodarsko pobudo na eni strani in različnimi oblikami oškodovanja premoženja in delavskih pravic na drugi. Zaradi njega so v zaporu med drugim končali nekdanji prvi mož Merkurja Bine Kordež, nekdanji prvi mož Pivovarne Laško Boško Šrot in nekdanji prvi mož Istrabenza Igor Bavčar.

Dino Manzoni / »Bolj ko se ljudje osredotočamo na lastno zadovoljstvo in srečo, bolj smo nezadovoljni«

Dino Manzoni (rodil se je 15. novembra 1991 v Kopru) je psiholog, ki pri Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU raziskuje na presečišču psihologije, filozofije in psihoanalize. Raziskovalno se med drugim posveča problematiki družbenega narcisizma, ukvarja pa se tudi z vprašanjem ljubezni v sodobni družbi; o njem te dni pod mentorstvom Mladena Dolarja pripravlja doktorsko disertacijo.

(Pre)lahkotnost obljub

»Cilj je, da zgradimo 'stroj', ki bo do konca mandata zgradil dva tisoč stanovanj na leto,« je prejšnjo sredo po vrhu koalicije na Brdu pri Kranju pred kamerami izjavil minister za delo Luka Mesec. »Tri tisoč,« je bilo zaslišati šepet iz ozadja. In minister Mesec je v mikrofon takoj dodal: »Tri tisoč, pardon, me je predsednik vlade popravil.« Takšno odstopanje pri ključnem podatku, o katerem so pred tem tekla večurna usklajevanja, je seveda težko razumeti kot lapsus, zagotovo pa je zdaj v javnosti zabetonirana obljuba o tri tisoč zgrajenih stanovanj na leto, ki bo na tnalu ob koncu mandata 2026. So ta in ostale zelo konkretne obljube, ki jih vse pogosteje javno plasira premier Robert Golob, uresničljive in zlasti javnofinančno vzdržne ali so se ministri in ministrice po njih vse bolj pogosto prisiljeni ukvarjati z relativizacijo in saniranjem škode teh premierovih vehementnih napovedi?

Drago Ivanuša / »Država brez kulture je zgolj kapitalistična institucija«

Drago Ivanuša (rojen leta 1969) je eden izmed naših vrhunskih skladateljev, pianistov in harmonikarjev in hkrati eden najdejavnejših. Od samega začetka, ko je, kot je nekoč v Delu zapisala Vesna Milek, v gledališče priletel kot »nekakšen mladi Franz Liszt, karizmatičen, divji, z nerazložljivo iskro norosti, erosa in melanholije prekmurskih ravnic«, ustvarja glasbo za predstave. Danes je njegov opus osupljiv, poleg glasbe za 150 gledaliških predstav je ustvaril še glasbo za več deset filmov in nešteto drugih izjemno raznolikih glasbenih projektov. Med temi so tudi klavirski solo La Bête Humaine, ki ga lahko razlagamo kot odziv na aktualne napetosti v družbi, unikatni glasbeno-pesniški tandem z Anjo Zag Golob in zasedba Magnetik, v kateri delujejo samosvoji glasbeniki. Za te tri projekte – obenem pa še za gledališko glasbo za trilogijo Cement in predstavo Ali: Strah ti pojé dušo, vse je režiral Sebastijan Horvat – bo te dni prejel najvišje državno priznanje za umetniško ustvarjanje, nagrado Prešernovega sklada.

Tone Kregar / »Postajamo družba vse bolj fanatičnih in histeričnih vsevedov, prepričanih o svoji edini zveličavni resnici«

Tone Kregar je človek, ki mu ni mar za ideološke in politične delitve, temveč predvsem za delitev med dobrim in zlim. Kot doktor zgodovine, sociolog in večkrat nagrajeni muzealec se posveča kolektivni dimenziji našega bivanja in predstavlja resnico, ki jo je mogoče razumeti; kot prvo grlo skupine Mi2 pa z umetnikom lastnim žarom še vedno koplje po komediji človeškega tkiva in tipa – za smislom, ki bi ga bilo mogoče izpeti. Kregar je človek širokih obzorij in številnih identitet, v njem uspešno sobivata mali človek z obrobja in uglajeni meščan, »fakin« izpod Donačke gore in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. »To svojo dvojnost sem vedno doživljal kot prednost, nikoli kot kompleks,« pravi.

Mitja Sardoč / »Neenakost se povečuje, šole pa so vedno manj vzgojne in vedno bolj tekmovalne institucije«

Mitja Sardoč je višji znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu, v tisti znanstveni ustanovi, katere vodstvo je politika v času prejšnje vlade želela zamenjati, a ji ni uspelo. Pred desetimi leti je na smeri filozofija vzgoje doktoriral na Institute of Education (University of London) v Veliki Britaniji. Je avtor znanstvenih člankov in urednik znanstvenih revij. Med drugim je sourejal posebni številki družboslovne revije Šolsko polje, ki sta obravnavali nasilje v šoli in družbi. Zato je danes, ko prebiramo svareče naslove o nasilju v šoli, ko varuhi morale govorijo o popustljivih starših in ko apologeti kaznovanja pridigajo, da brez nasilja ni ustrezne vzgoje, pravi sogovornik o vprašanjih nasilja v šoli. Je tega res več kot nekoč? Je bolj neposredno? Kakšni so vzroki zanj? In predvsem, ali ni nasilje v šolah posledica nekega drugega nasilja, ki obstaja zunaj šolskega sistema.

Mirt Komel / »Vrnili smo se v prihodnost krasnega novega brezstičnega sveta«

Ko dr. Mirt Komel – na Fakulteti za družbe ne vede v Ljubljani (FDV) predstojnik Oddelka za kulturologijo in hišni filozof, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo in heglo-marksizmom – ne predava o moderni filozofiji in sodobni književnosti, vselej raziskuje, prevaja, urednikuje, z nepotešljivo lakoto požira knjige, obrača videoigre, (že dvestotič) gleda Twin Peaks in predvsem piše. Naj gre za esejistiko, angažirano literaturo, detektivke in potopise, znanstvene članke in monografije – malokateri žanr uide Komelovim hitrim prstom, izpod katerih je nedavno prišel tudi nekoliko eksperimentalen roman Akiles, s katerim je avtor iz kriminalk zaplaval nazaj v (post)modernistične vode.

Bojana Bajželj / »Planet z desetimi milijardami ljudi, ki jedo kot vrhunski plenilci, ne more zdržati«

Dr. Bojana Bajželj (1983) je po študiju krajinske arhitekture krajši čas delala v Ljubljanskem urbanističnem zavodu, nato pa odšla v tujino. V Veliki Britaniji je magistrirala iz okoljskih znanosti in kasneje v okviru doktorata na Cambridgeu izvedla odmevno raziskavo, v kateri je proučevala scenarije oskrbe s hrano, če bi na Zemlji živelo deset milijard ljudi. Ena ključnih ugotovitev raziskave je bila, da je vpliv proizvodnje hrane na podnebne spremembe močno podcenjen in neukrepanje ogroža podnebne cilje ter da je eden od neizogibnih ukrepov (tudi) sprememba prehranskih navad.

Vlasta Jalušič / »Skrbi me, da bodo prehitro popustili. Politika ni nekaj, kamor se lahko odpraviš za dve leti, potem pa odstopiš.«

Vlasta Jalušič je ena od ustanoviteljic Mirovnega inštituta, kjer je že dolgo zaposlena kot raziskovalka. Doktorirala je iz politične teorije na Dunaju, je tudi redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predavala je na številnih univerzah, od Dunaja do Budimpešte, od Sarajeva do Princetona. Bila je ena od prvih novih feministk v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in borka za pravice manjšin. Ukvarjala se je z vzroki za dezintegracijo Jugoslavije in vojno, z vprašanji nasilja, rasizma, propagande in laganja … Rdeča nit, ki jo vodi skozi to pot, je želja, da bi se ljudje vrnili k politiki kot dejavnosti, ki poteka v skupnosti, v kateri ljudje sodelujejo in rešujejo konkretne probleme ter uspešne prakse kot tradicijo vgrajujejo v institucije. Je torej prava sogovornica za vprašanje, kako naprej po janšizmu.

Saša Babič / »Kletvice kažejo na dvojno moralo družbe: ne smemo jih izreči, ko pa o njih govorimo, se vsi zelo zabavamo«

Saša Babič je slovstvena folkloristka, ki na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU preučuje folklorne obrazce, torej najkrajše folklorne forme, kot so pregovori, pozdravi, molitve, uganke in – verjetno najsočnejši predmet njenega raziskovanja – kletvice.

Marko Plahuta / »Twitter je pri nas eksplodiral z nastopom Janševe vlade«

Marko Plahuta je programer, raziskovalec in ljubiteljski podatkovni analitik slovenskega dela Twitterja. V službi analizira jezik, ki se pojavlja na družabnih omrežjih, in zaznava potencialne grožnje, ukvarja pa se tudi z vizualizacijo podatkov. Zase pravi, da je neodvisni aktivist, ki analizira tisto, kar se mu na Twitterju zdi zanimivo, in ker to v Sloveniji počne samo on, je pri delu lahko muhast. Ker na slovenskem delčku Twitterja prevladuje politična razprava, je večina njegovih analiz povezana s politiko in mediji, vztraja pa, da je zgolj podatkovni analitik, ne politični.

Tadej Bevk / »Počasno umeščanje obnovljivih virov energije ni posledica slabih zakonov, pač pa neizvajanja obstoječih rešitev in dejstva, da so to konfliktni objekti«

Dr. Tadej Bevk, rojen leta 1991, je raziskovalec na Katedri za krajinsko planiranje in oblikovanje na Biotehniški fakulteti. Leta 2020 je doktoriral z disertacijo Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn. Gre za eno redkih domačih študij, povezanih z umeščanjem infrastrukture za rabo obnovljivih virov energije v prostor. A gre za družbeno vse pomembnejšo temo. Pridobivanje energije iz obnovljivih virov (OVE) je med glavnimi ukrepi proti podnebnemu zlomu in tudi v Sloveniji je cilj povečati delež obnovljivih virov energije v končni rabi energije, kar pomeni tudi neizogibno povečanje proizvodnih zmogljivosti.

Igor Štiks / »Verjetno se bodo tudi na levici pojavile skupine, za katere nasilje ne bo več tabu«

Igor Štiks piše romane in predava na različnih fakultetah po svetu, delal je v Franciji, na Škotskem, v ZDA, zdaj uči študente na beograjski Fakulteti za medije in komunikacijo, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto. Rodil se je leta 1977 v Sarajevu in je eden izmed najbolj znanih levih intelektualcev iz držav nekdanje Jugoslavije. Te dni je v Sloveniji izšla njegova knjiga W, bila naj bi napet politični triler, a v resnici opisuje dileme sedanje levice. Zakaj se boriti? Kje so meje nasilja? Kaj je sprejemljivo? Kako iz levičarskega idealista postati desničar? Kakšna so spoznanja iz preteklih bojev za enakost in svobodo? Veliko težkih vprašanj. Pred skoraj sto leti je Antonio Gramsci zapisal znano misel: »Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti.« Imel je prav. Živimo v pošastnem svetu vojn, ekoloških katastrof, populističnih desničarjev, ki se spogledujejo s fašističnimi ideologijami, levica pa ne zmore ponuditi drugačne vizije prihodnosti. Kako torej naprej?

Danijel Bešič Loredan / »Čez leto dni bodo meje med javnim in zasebnim zdravstvom jasno zarisane«

Na pogovor z ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom smo se pripravili ofenzivno: Zakaj ne želi omejiti popoldanskega dela zdravnikov, tako imenovanih dvoživk med zdravniki? Zakaj se upira ukinitvi dopolnilnega zavarovanja kljub koalicijski pogodbi? Zakaj ne želi jasneje ločiti javnega zdravstvenega sistema od zasebnega? A nas je minister presenetil. Dopolnilno zavarovanje bo reformirano v roku leta dni, pravi, prav tako tudi popoldansko delo zdravnikov: čez leto dni naj bi bila tudi ločnica med javnim in zasebnim jasneje zarisana. Podrobnosti o tem minister sicer še ne želi razkriti, a iz njegovih odgovorov smo lahko razbrali, da bodo zdravniški popoldanski sp-ji prepovedani in da bodo lahko zdravniki delali le tam, kjer so zaposleni. Kar recimo pomeni, da bodo morali tudi zasebniki za njih plačevati dopuste, pa delovno dobo … Vse to so sicer obljube, je pa sedaj znan datum, ko bomo lahko prvi sveženj obljub preverili: to je 31. marec 2023.

Nika Kovač / »Če izgubimo javni medij, je to prvi korak do nove zmage Janeza Janše«

Pogovor z Niko Kovač je potekal natančno teden dni pred referendumsko nedeljo, v nekem ljubljanskem lokalu ob jutranji kavi. Nika Kovač je zelo zasedena, skupaj z Inštitutom in prostovoljci koordinira kampanjo, v kateri volivce prepričujejo, da je treba ubraniti javno RTV. Veliko je stvari, obiskovanje krajev, prepričevanje volivcev, tiskanje letakov, takšna kampanja se dela 20 ur na dan. Po svoje je paradoksalno, da vladni zakon brani civilna družba, koalicijske stranke v kampanji resno ne sodelujejo, a to je na neki način prav. Javno televizijo lahko obrani le javnost in ne politika. Vsak volilni rezultat je težko napovedati, še posebno referendumskega.

Martin Premk / »Delitve med tistimi, ki podpirajo partizane, in onimi, ki jih ne, koristijo politiki, ki rada govori o preteklosti, malo manj pa o prihodnosti«

Martin Premk je zgodovinar, nekaj časa je delal v Vojaškem muzeju Slovenske vojske v Pivki, a je zaradi mobinga nadrejenih častnikov to delovno mesto zapustil. Doktoriral je pri dr. Božu Repetu na temo poljanske vstaje in boja proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. Nekateri mu očitajo, da je partizanski zgodovinar, te označbe se ne brani, trdi, da vseskozi dela strokovno, čas druge svetovne vojne pa je zanj čas nastanka slovenske države. Zdaj je poslanec Svobode, v politiko je zašel po naključju, pravzaprav zaradi vlade Janeza Janše. V parlamentu je med drugim član odbora za kulturo, ki je prejšnji teden obravnaval vprašanje muzeja osamosvojitve. Glede tega muzeja je zelo oster, kar so si zamislili, pravi, ni zgodovina, pač pa propaganda. A ima še eno posebnost, v prejšnji službi so ga sodelavci klicali »Oklepnik«, v mladih letih se je namreč izučil za tankista, v Pivki pa je včasih vozil tudi kakšen star tank. To še vedno počne in prostovoljno pomaga pri vzdrževanju voznih tankov in drugih vozil v Pivki.

Dragan Petrovec / »Sovraštvo je močno, če ne najmočnejše povezovalno čustvo«

Zdi se, da stvari uhajajo izpod nadzora. Neznanci na ulicah napadajo politične aktiviste in aktivistke, zmerjajo jih, jih porivajo. Enako delajo s poslanci in poslankami. Pišejo jim grozilna pisma, na družbenih omrežjih grozijo njim in njihovim otrokom, grožnje prejemajo tudi druge znane osebnosti, denimo novinarji in novinarke. Kakšni so pravi razlogi za razrast sovraštva, kdo ga spodbuja, kako ga ustaviti?

Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«

Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.

Milan Kučan / »Neudeležba na volitvah in referendumih neizogibno pomeni legitimiranje avtokracije«

Od nekdaj poudarja, da je bil neprostovoljno potisnjen v vlogo antipoda Janezu Janši. Ta brez simbola Milana Kučana ne zmore osmisliti ne svoje osebnosti in ne politike; vsaka zarota pač potrebuje resnico, da jo lahko zanika, vsaka senca pa človeka, od stopal katerega se povleče. Leta in leta se je s svojo umirjeno retoriko in izbranim, diskretnim obnašanjem poskušal držati zunaj vsiljenih delitev, zdaj pa se zdi, da je Milan Kučan, pretresen z nedavno dveletno kolektivno izkušnjo avtokracije, dokončno sprejel vlogo poosebljenega nasprotja skrajne desnice – vlogo simbola strpnosti, spoštljivosti in solidarnosti, v kateri je kot udeleženec petkovih protestov odkrito legitimiral boj za demokracijo. Ta boj še zdaleč ni končan, z drugim krogom predsedniških volitev, z lokalnimi volitvami in tremi referendumi pred nami se spet razplamteva. In tako se je nekdanji politik, ki je z Janezom Drnovškom postavil arhetip slovenskega državnika, človek, ki ga je Wall Street Journal leta 1988 oklical za »najbolj naprednega med vsemi komunisti«, danes pa je najbolj socialen med zagovorniki napredka, pri 81 letih znova postavil v bran slovenski demokraciji. Kot del takšne drže vidi tudi kandidaturo pravnice Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah. Zato jo je tudi podprl – četudi ni njegova skrivna nečakinja.

»S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«

Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.

Klemen Boštjančič / »V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo«

Ko so vsi opozarjali na nujo, da v kriznih razmerah finančni minister postane makroekonomist, se je premier Robert Golob odločil, da bo za finančnega ministra postavil Klemna Boštjančiča, menedžerja in poslovneža, brez izkušenj v javnih financah. Boštjančič je letnik 1972, na ljubljanski Ekonomski fakulteti je diplomiral leta 1996 pri profesorju za področje poslovne ekonomije Marku Jakliču z nalogo »Regulacija konkurence trga bencinskih servisov v Sloveniji«. Sredi leta 2010 je Dnevnik objavil: »Še pred nekaj meseci je bil Klemen Boštjančič širši javnosti neznan gospodarstvenik. V poslovno orbito ga je katapultiralo predsedovanje nadzornemu svetu Vegrada.« V času, ko je vodil ta »najbolj razvpiti nadzorni svet v državi«, se je razkrilo dejansko stanje paradnega gradbinca, ki je hitro, že jeseni 2010, končal v stečaju. V poslovnem svetu je Boštjančič nato krožil do prevzema ministrske funkcije junija letos. Večinoma se je ukvarjal s podjetji v težavah, s finančnim in poslovnim prestrukturiranjem. Med njegove vodstvene in nadzorne funkcije spadajo članstva v nadzornih svetih Vegrada, Intereurope, Merkurja trgovine, Save Turizma, od leta 2016 do ministrovanja je bil predsednik upravnega odbora večinsko državnega finančnega holdinga Save, ki upravlja strateške naložbe v turizmu. V letih 2011–2012 je vodil Adrio Airways. V njegovem času je država Adrio rešila s 50-milijonsko dokapitalizacijo, a kot končni cilj napovedala njeno prodajo. Leta 2016 je bila Adria prodana nemškemu skladu, oktobra 2019 je šla v stečaj. Boštjančič pravi, da je bolj navajen pravil poslovnega sveta, kjer – v nasprotju s politiko – ljudje ne govorijo v tri dni le zaradi nekega javnega vtisa in ne »vladajo« prek Twitterja. Zelo je naklonjen Robertu Golobu, zaupa mu, pravi, da imamo srečo, ker je ravno on premier.