-
Naš maček se preteguje na kavču in po brkih se mu vidi, da razmišlja. »Kako pametno sem ravnal, ko sem se odločil, da bom postal maček! Pa so mi odrasli govorili: bodi raje kravica ali pujsek, za take se delo vedno najde, mačkov pa nihče ne vzame v službo. Ampak jaz sem vztrajal: nak, maček bom, za mačka bom študiral. Joj, kako pametno sem ravnal!«
-
S svojimi odcepitvenimi zahtevami so bili najglasnejši – v letih, ko je Jugoslavija začela razpadati. Oboji, Slovenci in Hrvati, so radi zatrjevali, da sta prav njihovi republiki najbolj ogroženi v skupni državi, ker njihove devize odtekajo v beograjsko centralno blagajno, od tam pa v nerazvite južne kraje, katerih prebivalci, kakopak, samo lenuharijo, medtem ko oni, severnjaki, marljivo delajo. Mar ni to nekako podobno sedanjim žalostinkam združene Evrope, v kateri iz istih razlogov bogati sever noče več pomagati menda razuzdanemu nesposobnemu jugu?
-
Letošnji kulturni praznik je v kratkem času ponudil dve pomenljivi sporočili predsednika vlade, kulturno poslanico ob Prešernovem dnevu in sobotni nagovor protestnikom na Kongresnem trgu. Oboje dodobra razkriva sedanjo ideologijo in politiko janšizma. Kulturna poslanica je razkrila politično kulturo njegove oblasti, nagovor način njenega delovanja. Opletanje s Prešernom se je zapečatilo z zapletanjem o naravi krize, vladnih ukrepih in očitne nezgrešljivosti predsednika. Napad na »levi fašizem« se je spremenil v demonstracijo »desnega«.
-
Do zadnjega torka se je zdelo, da bodo stranke nekako le spravile skupaj konstruktivno nezaupnico Janševi vladi. Potem so po ponosnem odhodu SLS v opozicijo in njenem zagotovilu, da v prehodno vlado ne gre, ti načrti padli v vodo.
-
Stanje stvari. Vlada Janeza Janše je brez večinske podpore v parlamentu, najmočnejša opozicijska stranka PS pa ni uspela s kandidatom Mirom Cerarjem kot potencialnim premierom, ki bi povezal večino strank. Še več, ideja, po kateri bi na čelo vlade postavili osebnost, ki ni iz vrst političnih voditeljev, se je pokazala kot iluzorna. Kar je seveda logično, saj ni pričakovati, da bi politične stranke naenkrat vso oblast prepustile nekomu tretjemu, same pa bi igrale le vlogo tihih podpornikov. Značilnost parlamentarne demokracije je pač to, da vlada izvršuje politiko, ki jo sprejme koalicija vladnih strank.
-
Slovenija ni ena, Sloveniji sta dve. Kolikokrat smo to že ugotavljali? In v petek se je znova potrdilo. Dopoldan je bil festival kolture, popoldan kulture, pravzaprav kultur. Dopoldan vzdušje čitalniškega patosa, predmoderne ikonografije: veliko meha, malo smeha. Kot na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru pred skoraj poldrugim stoletjem. Dobro, razlika je. Takrat so se ljudje sami pripeljali z vozovi, tokrat so jih organizirano in brezplačno zvozili z avtobusi. Prav slednje je dalo še dodatno, balkansko mitingaško dimenzijo.
-
Tako nazadnjaške besede bi nas seveda morale neskončno zabavati. Kaj pa se lahko komentatorjem lepšega zgodi, kot da v ključnem dokumentu slovenske kulture na izpostavljenem mestu naletijo na tako čudovito neumnost? Lahko bi se lepo smehljali in zabavljali čez oblast. V nadaljevanju namreč piše tudi: »V kulturo prihaja vpliv t. i. subkultur, ki želijo biti alternativne in eksperimentalne, to zlasti prek novih oblik multimedijske umetnosti. S tem nastaja v slovenski kulturi spreplet tradicije in modernosti, spričo česar je tem bolj nujna vrednostna selekcija med tem, kar je zares izvirno in inovativno, in tistim, kar je epigonsko, prehodno in zanemarljivo.« Kako lahko to nastane na ministrstvu, ki se – resda med drugim – ukvarja s kulturo? Mar se ne bere kot izjava kakšne nazadnjaške verske sekte?
Iskanje brez piškotkov ni možno
