-
Francozi si niso posebej prizadevali, da bi se v hudih časih pojavili na Balkanu, če ne omenjamo teatralnega helikopterskega obiska predsednika Mitterranda, a svoje zgodovine ne pozabljajo. Bombardirali so Gadafijeve čete in si prislužili sloves rešitelja Libije pred diktaturo. Zdaj pa Mali! Borijo se seveda za Afričane, ki jih ogrožajo islamski teroristi. V časopisih beremo naslov »V francoskih rokah tudi Kidal«. Srečni Afričani objemajo francoske vojake v legendarnem Timbuktuju. Kako blizu je zgodovina. Francozi so približno tam, kjer so se nekoč že utrjevali s svojo tujsko legijo. Zgodovina se skorajda ponavlja. In to na neki nov, pozitiven način, brez kolonializma, tako rekoč.
-
7. 2. 2013 | Mladina 6 | Javna pamet
Kaos v deželi narašča. Preostanek vlade s podporo v vrhu policije in RKC prispeva k temu. Pri izrednih razmerah bi ostal na oblasti, čeprav večina ljudi zahteva njegov odhod. Glavnina političnega razreda s podporo v gospodarstvu, upravi in medijih se že peha za prevzem komande. Po čem ločimo druge od prvih? Po odnosu do protestnega gibanja. Prvi ga deloma priznavajo za nasprotnika, deloma ga poskušajo kriminalizirati in sprovocirati nasilje, da bi ga izolirali od tihe večine in potem zatrli. Odnos drugih do gibanja je dvoumen in raznoroden. To kaže na neenotnost in zato tudi na nesposobnost za hitro in učinkovito delovanje. Zato je zdaj oblast, čeprav je njen vrh okleščen, tudi formalno še bolj skoncentrirana v štabu kakor pred protesti in poročilom KPK.
-
Leto 2013 prinaša pomembni ameriški obletnici, ki si zaslužita pozornost. Pred stotimi leti so ZDA postavile temelje zveznemu davku na dohodek, konec leta 1913 pa je bila ustanovljena FED, sistem centralnih bank. Oboje je precej usodno zaznamovalo razumevanje fiskalne in monetarne politike dve desetletji kasneje. In sproža dileme še danes. Seveda bo zanimivo opazovati, kako se bo v njih znašel novi finančni minister Janez Janša, zlasti med neoliberalizmom in domačijsko ekonomiko.
-
To sta zelo kontrastna bregova. Na enem je oblast, ki ima v rokah še vse odločanje, a se počasi razkraja, pri tem pa prepušča zgoščeno moč nevarni SDS. Na drugem bregu nastaja alternativa brez formalne moči, ki pa se polagoma organizira, že ima nekaj vpliva in bo nekoč morda oblast. Prva je strahovito nepriljubljena, druga ima široko podporo. Med njima vlada nezaupanje in nasprotovanje. Alternativa ga izraža glasno in jasno, oblast in etablirana politika pa se, razen brutalne SDS, delata prijazni ali gledata stran.
-
Prešernovo slavje, ki naj bi združevalo Slovence oz. prebivalce Slovenije, kdaj doseže prav nasprotno. Že ob postavitvi spomenika l. 1905 v Ljubljani se je dogodil eden največjih političnih spopadov. Liberalci okoli župana Ivana Hribarja so slavili kolosalni spomenik velikemu pevcu, medtem ko so klerikalci pod vodstvom škofa Antona Jegliča protestirali in bojkotirali slavje. Motile so jih razkrite ženske prsi pred Marijino cerkvijo in v obrambi pred pohujšanjem so zahtevali odstranitev pohujšljivega oprsja s spomenika. Bili so predmet ironije, saj celo papeža v Vatikanu ne motijo gola telesa v Sikstinski kapeli.
-
Slovenija po dvaindvajsetih letih spet začenja tam, kjer je bila konec osemdesetih in na začetku devetdesetih. V nekakšnem repasažu; dodatnem poskusu – tako demokratična javnost, ki je zgroženo ugotovila, da ji je nekdo ukradel državo, in prav tako tudi tisti del politične elite, ki je prepričan, da ga ni bilo zraven, ko so drugi polnili žepe in osvajali centre moči. Oboji skušajo popraviti, kar je bilo zamujeno v dveh desetletjih. Zato so prvi šli na cesto, drugi na okope.
-
Slobodan Milošević konec osemdesetih let seveda ni sam organiziral shodov po Srbiji in Jugoslaviji. Bil je samo »povabljen« na ljudska zborovanja, je le prišel. Vljuden človek pač, pa si je vzel čas za ljudstvo. Glavni organizator je bil neznani, »neodvisni« mitingaš Miroslav Šolević, kosovski Srb. Ki je potem čez leta, leta 1999, v nekem intervjuju za revijo Vreme sicer razložil, da je bil res petkrat, šestkrat v tistem času pri »vođi« na srbskem cekaju, na Ušću, v IX. nadstropju. Šolević je imel opravičilo: »A samo jednom smo se sreli u četiri oka.«
Iskanje brez piškotkov ni možno
