-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Uvodnik
Slavoj Žižek v besedilu Preprost pogum za odločanje pravi: »To, kar potrebujemo v zdajšnjih razmerah, je Margaret Thatcher levice: vodja, ki bi ponovil potezo Margaret Thatcher v nasprotni smeri in preoblikoval celotno področje predpostavk, skupnih današnjim političnim elitam vseh glavnih usmeritev.«
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Ihta
Če parafraziram uvodne takte izvrstne radijske kolumne Marka Radmiloviča: »Sedim v močvirju in prevajam.« Prevajam, prevajam, prevajam, prevajam v petek in svetek, prevajam (aprila) v snegu in dežju, prevajam med zimskimi šolskimi počitnicami v Ljubljani in takrat, ko so v Mariboru, in včasih prevajam celo ob četrtkih, saj me vedno le kake pol avtorske pole loči od smrti zaradi lakote. Družbo mi delajo zidarji, ki že drugo leto z daljšimi prekinitvami obnavljajo hišo tik poleg. Zase vem, da prevajam solidno, o njihovem delu pa si tudi lahko mislim svoje, saj sem žal podnajemnica v eni od takih po koščkih sezidanih hiš – kritizirati pa jih kljub temu nimam pravice, saj navsezadnje tudi jaz ne znam polagati ploščic ne pokriti strehe tako, da ne bi že čez nekaj mesecev zamakala.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Hrvaška
Vražji lisjak je tale hrvaški predsednik, kako bi mu sicer uspelo komaj omembe vredna predsedniška pooblastila pregnesti v neverjetno politično moč. Najprej je postal urednik v senci v največji medijski hiši Europapress Holding. Njene izdaje mu zvesto služijo pri obračunavanju z vlado Zorana Milanovića, pa tudi pri loščenju življenjepisa, v katerem ne manjka niti precej kompromitirajočih afer. O njih so se seveda drznili pisati le maloštevilni časopisi, s čimer je ta incestuozna politično-medijska zveza že davno prestopila meje celo najprimitivnejšega okusa. Seveda je predsednik hitro ugotovil, da v njegovem medijskem portfelju manjka najpomembnejše, Hrvaška televizija, zato je pred kratkim na položaj direktorja te javne ustanove ustoličil svojega varovanca Gorana Radmana in s tem je bila pot do retuširane Josipovićeve slike na malem zaslonu na široko odprta.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Ekonomija
Slovenija je v obdobju mrzličnega pričakovanja in ugibanja, kaj nas čaka glede bruseljske ocene naše ekonomske in reformne politike. Pri tem je razmeroma jasno vsaj troje. Slovenija je postala vroča kandidatka za reševanje in ocena Evropske komisije bo zato najverjetneje na meji zadostnega, zaradi bruseljske in ne naše kredibilnosti. Na drugi strani se je Slovenija z novo zadolžitvijo ogradila od neposredne zunanje nevarnosti, sklenila je tudi notranji dogovor s sindikati. Oboje vladi in državi zagotavlja začasen in potreben mir. Hkrati pa EU nadaljuje fiskalno koordinacijo, ki prinaša tretjo leto zapored negativne učinke in vzpostavlja nekakšno vojno stanje med severom in jugom. Iz vsega se lahko naučimo samo to, da je v tej zmešnjavi dobro ohraniti trezno glavo.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Kolumna
Do vlade Bratuškove ni treba gojiti simpatij. Vendar si zasluži nekaj razumevanja in potrpljenja. Tu so že štiri leta krize, luknje, ki jih je za sabo pustila Janševa vlada, pomanjkanje časa, hudi zunanji pritiski iz »nemške« EU, nasprotja v koaliciji. Ključnima članoma vlade manjka tudi izkušenj, iz česar med drugim izvirajo komunikacijske težave nove oblasti.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Pamflet
Časnik »Večer« in POP TV sta v seriji prispevkov razkrila, da je dobil gospod Zoran Janković pri »Banki Koper« 250.000 evrov posojila brez kakršnegakoli pologa ali hipoteke. Novinarji so se čudili in bančne uslužbence spraševali, kakšno posojilo bi dobili na plačo v višini pol tretjega tisočaka, in dobili odgovor – 10.000 evrov. Duhovni vodja vladajoče stranke PS dobi torej 25 krat več kot državljan s primerljivo plačo.
-
17. 5. 2013 | Mladina 20 | Dva leva
Po svoje je bilo pretresljivo, ko so prihajale iz Velike Britanije podobe praznovanja, nalivanja šampanjca ob smrti legendarne premierke Margaret Thatcher. Ne spomnim se, da bi kdaj v kakšni razviti, formalno demokratično ustrojeni državi prihajale na plano takšne podobe. Morda ob smrti kakšnega samodržca nedemokratičnega sveta, pa še tam je prvi odziv običajno histerični jok in obup; veselje pride običajno kasneje. Po drugi strani pa je bil takšen odziv popolnoma razumljiv, saj je praznovanje delovalo kot katarza po gnevu, ki ga je v svoji eri povzročila malemu človeku, sleherniku na Otoku. Brezdušno, brez milosti, brez sramu, agresivno je ljudi odirala kot zajce. Železna lady pač.
Iskanje brez piškotkov ni možno
