-
Vem, da ni domoljubno, ampak naše oborožence je na trenutke tako težko jemati resno ...
-
Koliko demokracije je potrebne, da je država v resnici demokratična? Veliko, malo? Kdo izigrava javno sprejeta merila? V državah, kakršna je Hrvaška, se o ustrezni količini demokracije – ali fašizma – pogajajo in o njej presojajo v glavnem politične elite, ki pa spravljajo v obtok natančno toliko demokracije, kolikor jim dopušča avtoritarnost znotraj lastnih strank, to pa je skrb zbujajoče malo. Togost znotrajstrankarskega življenja torej zelo očitno vpliva na demokracijo v širšem smislu, neposredno jo ogroža, hromi potek vseh demokratičnih procesov v državi. Nagnjenje k uporabi trde roke najpogosteje opazimo pri vladajočih socialdemokratih, saj iz stranke izključijo vse, ki se drznejo kaj kritičnega pripomniti o načinu vladanja državi ali partiji. No, nič manj krvava pod kožo ni niti njihova liberalna koalicijska partnerka Hrvaška narodna stranka – njeno ravnanje je te dni povzročilo precejšen pretres na političnem prizorišču, iz strankarskih vrst je namreč nepričakovano odstranila svojega ustanovitelja in bivšega predsednika, nekdanjega ministra Radomirja Čačića.
-
Letošnje srečanje politične in poslovne elite v Davosu (WEF), štiriinštirideseto po vrsti, je potekalo pod skupnim nazivom Preoblikovanje sveta: posledice za družbo, politiko in podjetja. Ustanovitelj Svetovnega ekonomskega foruma profesor Klaus Schwab je pri tem opozoril, da je skupna zaveza WEF izboljšanje sveta. Toda njegova zadrega je bila očitna. Svet je najbolj spremenila finančna in ekonomska kriza, ki so jo v veliki meri povzročile prav davoške elite. In sedaj žanjemo njene socialne in politične posledice. Luč na koncu kriznega predora zato bolj spominja na prihajajoči vlak kot na odrešitev.
-
Jože Možina bo najbrž kmalu dobil Prešernovo nagrado. Mojstri v pristojnem odboru so z odločitvijo za podelitev nagrade kršili pravila, pokazali, da ne ločijo umetniškega izdelka od neumetniškega, ne vrhunskega od solidnega. Vsega tega se verjetno zavedajo, a jim dol visi; pomembno je, da nagrado dobi »naš«.
-
Ko je odstopila KPK z Goranom Klemenčičem na čelu, se je v hipu odzvala premierka Alenka Bratušek rekoč, kako jo popolnoma podpira in da počne vse, da bi zagotovila čim boljše pogoje za preganjanje korupcije.
-
Po dolgih porodnih težavah (menda tokrat v ozadju ni bilo strahu in samocenzure na nacionalki), je končno splavljen že večkrat napovedan in odpovedan dokumentarec o desnem ekstremizmu z avtorskim podpisom Erika Valenčiča. Seveda ne bo prejel prestižne nagrade, kot ga je potopisno poročilo iz črne Afrike Jožeta Možine. A vrednost izdelka je neprecenljiva, saj je na novo aktualiziral in tematiziral nadlogo, ki se nenehno pometa pod preprogo.
-
Kovačeva vdova je dobro vedela, kakšnega snubca hoče in katere pogoje mora ta mož izpolnjevati, da bo prišel do postelje in kovačije – pri čemer je poudarek na »z vsem orodjem«. So vladni snovalci privatizacije 15 podjetij zmožni napisati en tako jasen stavek za vsako podjetje, ki ga danes prodajajo, silijo v prodajo, kot citirana vdova leta 1922? Niso.
Iskanje brez piškotkov ni možno
