-
Grčijo čez dobrih štirinajst dni čakajo izredne parlamentarne volitve. Finančna in ekonomska kriza ter načini njenega evropskega reševanja so tu najbolj jasno pokazali na stranpoti socialne in politične krize. Grška dolžniška drama že drugič pretresa EU, postaja dokaz, da sta največja nevarnost evropske demokracije in državljanske svobode tržni neoliberalizem ter brezkompromisna obramba evra. Grške volitve, zlasti z morebitno zmago levičarske Sirize, odpirajo temeljna vprašanja preživetja evropskega projekta.
-
December sem preživel v družbi kultne policijske serije The Wire, od katere se je bilo težko odtrgati. Vsrkaval sem, kako slikovito je avtor David Simon prikazal prepletanje življenjskih zgodb posameznikov z delovanjem institucij in družbe kot celote. Ko nekaj časa spremljaš dogodivščine njegovih junakov, izgubiš jasno sliko, kdo je v zgodbi good guy in kdo bad guy. Zalotiš se, kako sočustvuješ z ljubezenskimi težavami hladnokrvnega gangsterja, jokaš za smrtjo mladega dilerja in kolneš zaradi karierističnega varuha reda in miru. Vsa dejanja likov dobijo čisto drugačno podobo, ko so prikazana v luči njihovih osebnih okoliščin in razmerij do ostalih igralcev; vsi imajo svoje družine, svoje frustracije, svoje finančne težave, dolgove, zamere in strahove, vse skupaj pa se prepleta v zagonetno mrežo odnosov, ki ji rečemo družba. The Wire ni nekakšna tolkienovska moralistična pravljica o bitki dobrega proti zlu, ampak iskren pogled v kolesje ameriške države.
-
Primer Charlie Hebdo je posebej mučen tudi zato, ker zbuja toliko dilem in vprašanj. Za začetek: ali gre tednik, neusmiljeno satiričen in provokatorski do vsega, včasih predaleč? Najbrž res, a enako res je: ko si pri takih rečeh enkrat začneš postavljati samoomejitve, jih boš stopnjeval ali pa to dovolil drugim. Ostra satira je breme, ki ga mora načelo svobode govora in mišljenja zdržati.
-
Peklenska usoda časopisa »Charlie Hebdo« je v svetu sprožila množično podporo. Posamezniki so s svojimi donacijami hitro zbrali milijon evrov za obnovo demoliranih prostorov, novinarji in uredniki pa so po tragični smrti svojih kolegov izdali novo številko, s katero vztrajajo pri svojem časniškem projektu. A hkrati s tragedijo je vzniknil tudi biznis. Satirični list, ki je poprej izhajal v 60 tisoč izvodih, je povečal naklado na 3 milijone, časnik, ki je poprej izhajal le v francoščini, je zdaj na voljo tudi v angleškem, arabskem in drugih jezikih, tako v papirni kot v e-inačici. Smrt in tragika sta tako postala donosni posel po starem reku – ta bi prodal še mrtvo mater!
-
No, najlaže bo prihodnje mesece našemu Barbie, ki je dobil svojo Ken. Ta je že napovedala, da ga bo trdo držala. Da bo nepopustljiva, neizprosna. In to mu bo dobro delo. Lahko pričakujemo, da bomo na relaciji Ljubljana–Zagreb spet gledali burke, kakršne sta svoj čas uganjala Pahor in Kosorjeva. Uglajeni, zadržani Josipović pač ni bil partner, ki bi sodil v Pahorjeve cirkusantske in transvestitske točke.
-
Niti teden dni ni minilo od napada na Charlie Hebdo, pa sta tako predsednik evropskega sveta Donald Tusk kot tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker že imela pripravljene osnovne obrise evropskega protiterorističnega programa. In bere se strašljivo: Tusk je, v imenu drugih premierov seveda, izkoriščajoč strah in solidarnost Evropejcev, zlorabljajoč torej žrtve, napovedal protiteroristično zbiranje podatkov o vseh letalskih potnikih. Ne gre za prvi poskus evropskih vlad, da bi uvedle ta nadzor nad evropskimi državljani, a pravica do zasebnosti je vedno prevladala nad temi poskusi, tako v evropskem parlamentu kot ne nazadnje tudi na evropskem sodišču za človekove pravice. Zdaj poskušajo znova – v imenu Charlieja Hebdoja. Mar se sploh lahko zgodi večja zloraba tega medija? Mar res ne razumejo, kaj Charlie Hebdo je?
Iskanje brez piškotkov ni možno
