-
Že spet sem si obljubil, da bom ignoriral lokalne medijske škandale zadnjega tedna. Že stotič sem se prepričeval, da nima smisla vtikati nos v vsako aferico, ki za en dan razburka slovensko tvitosfero in bo naslednji dan pozabljena. Zakaj bi povprečnega prebivalca Slovenije brigalo, kaj je izjavil kak minister ali kaj si kakšna poslanka misli o bralni znački? Zato sem vsakič, ko se mi je na Facebooku pred očmi pojavila beseda »Prešiček«, hitro odmanevriral naprej. A bolj ko sem se trudil ignorirati hrup spopada na ministrstvu za kulturo, bolj agresivno je vdiral v javni prostor, dokler ga ni skoraj v celoti zapolnil. Usoda ministra je postala bojišče, kjer so poleg političnih bojev začeli potekati ideološki spopadi vseh vrst. Postala je prizorišče kulturnega boja, delavske solidarnosti, celo feminističnih agend … In čeprav vem, da bo ob izidu te kolumne zadeva že prešla zenit medijske viralnosti, bom za potrebo prihodnih debat vseeno izrabil Prešiček-gate, da razvijem par misli … ne o njegovem ministrovanju, ampak o naravi odmevnih političnih škandalov.
-
Bilo je enkrat leta 1990, poročala sem z zborovanja HDZ v nekem mestecu, sicer znanem po tem, da je med drugo svetovno vojno padlo veliko njegovih meščanov, ki so na poziv komunistične partije »zašli« v partizane. Tedaj, nekaj desetletij po vojni, sem tamkajšnje prebivalce opazovala, kako žarečih lic in brez izjeme z roko na srcu nevešče zategujejo himno nove hrvaške države. Besedilo jim je delalo precejšnje preglavice, saj so bili leta in leta vajeni po ukazu neke druge partije grmeti jugoslovansko himno Hej, Slovani. Stala sem, naslonjena na neki zidek, in z zanimanjem opazovala preobrazbo ljudi – vojna na Hrvaškem se takrat sploh še ni začela – v zagrizene nacionaliste, ki so se čez noč zavedeli svoje večdesetletne zablode glede Jugoslavije in »tisočletne težnje po samostojni Hrvaški«.
-
Dnevi Pax Americana se iztekajo
Politični kaos na vseh ravneh postaja osrednja ekonomska nevarnost, ki nam grozi. Kaotični brexit postaja v naslednjih mesecih politični Lehman Brothers, finančni kapital je septembra 2008 panično bežal iz toksičnih bank, tokrat bo to vlogo prevzel londonski City. Temne sile svetovne politike se združujejo v komaj dojemljivem nihilizmu, vsa pravila mednarodnega reda in sporazumi se rušijo, politična farsa v Venezueli je končna podoba sprevrženosti sveta po meri Pax Americana. Ne gre za posamezna naključja svetovnih dogodkov, večno ekonomsko cikličnost finančnih kriz, pred nami je zlom neoliberalne globalizacije. Globalni preplet nacionalnih držav, liberalne demokracije in tržne globalizacije je prišel do meja svojega obstoja. Ta Rodrikova trilema postaja osrednja političnoekonomska dilema dramatičnega notranjega razpada obstoječe svetovne ureditve.
-
Prejšnji teden je bil v mondenem Davosu tradicionalni shod politekonomske in še kakšne smetane. Kazala je zaskrbljen obraz. Nekdanji »davoški človek« je trdno verjel v večni napredek, gospodarsko rast in liberalno demokracijo, zdajšnji se prihodnosti prej boji. Poročilo, ki ga je za shod pripravil Svetovni ekonomski forum, govori o svetu tveganja, o naraščajoči polarizaciji družb in nevarnih klimatskih spremembah. Diagnoza je prava, res smo v težavah.
-
Rezultati anket, po katerih premier Marjan Šarec postaja najpriljubljenejši politik, njegova stranka pa je v koraku z zmagovalko zadnjih volitev SDS, prinašajo hkrati strmi padec njegovih koalicijskih partneric – SD, SMC, Desus in SAB. Kar je presenetljivo, ker iste ankete poročajo o visoki priljubljenosti vlade. Kako je mogoče, da od petih akterjev vladne politike javnost nagrajuje samo eno?
-
V SD imajo na voljo dve možnosti: ali poiščejo kandidata z močnim političnim ozadjem ali pa kandidata s prepričljivo kartoteko na področju kulture. Prednost prvega bi bila, da bi lahko z močno politično podporo lažje reševal težave na kulturnem ministrstvu, drugi pa bi lahko bil prepričljivejši s svojimi dosežki na kulturnem področju in bi lahko do istih ciljev prihajal z avtoriteto kulturnika. Naši viri v SD pojasnjujejo, da odločitve o strateški usmeritvi še ni, kot je mogoče razumeti, pa naj bi imel za zdaj politično močnejši kandidat prednost pred kandidatom s kulturno avtoriteto.
— V SD se ne morejo odločiti, ali je boljši umetnik brez talenta, a s politično podporo, ali umetnik s talentom, a brez politične podpore. (Dnevnik , 28. 1. 2019) -
Razpisi za protokolarna vozila za premiere, ministre, župane in različne direktorje javnih družb spadajo med zabavna čtiva. Vedno znova se pokaže, da so si najprej zamislili, kateri avto si želijo, nato pa napisali razpis tako, da so s karakteristikami omejili konkurenco, da je bil izbran prav tisti avto. Ko so na primer v kabinetu premiera Mira Cerarja leta 2016 kupovali limuzino, so v razpisu zahtevali praznotekalne pnevmatike, medosno razdaljo več kot 3000 milimetrov in »ekofunkcijo« motorja. Seveda sta prispeli le dve ponudbi in premierov kabinet je tako dobil želeni avto BMW 740 xDrive. Z razpisom z vidika zakonitosti ni bilo nič narobe, hkrati pa je bilo seveda vsem jasno, za kaj je pri vsem skupaj šlo. Temu bi lahko rekli razpisna kreativnost.
Iskanje brez piškotkov ni možno
