-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Žive meje
Pred kratkim me je neki novinar ujel nepripravljenega. Vprašal me je, kaj menim, zakaj Slovenija ni zapadla v desničarsko histerijo, s kakršno se srečujejo vsi naši sosedje. Zakaj pri nas večina ljudi podpira sredinske vlade? Saj počne Janša vse prav – precizno sledi receptom Orbána, Kurza, Salvinija in ostalih zmagovalcev, pa mu to nikakor ne prinese več kot 25 odstotkov glasov. In tudi nova skrajno desna stranka DOM deluje bolj kot bedna šala, ki je nobeden ne jemlje resno. Je mogoče, da v Sloveniji živijo pametnejši ljudje? Smo nekakšen otok normalnosti, zdravorazumska oaza sredi poblaznele Evrope? Čeprav bi še kako rad odgovoril, da smo zaradi svojih zgodovinskih okoliščin in nekaterih institucionalnih varovalk res cepljeni pred fašističnim populizmom, se žal ne morem popolnoma otresti misli, da se za našo normalnostjo vendarle skriva nekaj drugega.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Hrvaška
Boleče, res nevzdržno je, da cerkev na Hrvaškem komaj životari s tisto miloščino – milijardo kun na leto –, ki ji jo država redno izplačuje iz denarja, zbranega od vseh državljanov. Dušnim pastirjem ni lahko, škofje obupujejo, pa tudi sam šef hrvaške katoliške cerkve je pripravljen, preden ga bodo zamenjali, to pa bo vsak čas, vrniti del zajetne vsote, ki se je kot po čudežu znašla na njegovem zasebnem računu v vatikanski banki. Medtem se morajo božji namestniki znajti, kakor vejo in znajo. Tako se je župnik v nekem podeželskem mestu domislil, da bi uredil Križev pot in zabetoniral blatno pobočje, in ker denarja ni, je župljane pozval, naj darujejo najmanj po sto kun, tistim, ki bodo dali več ali še več, pa bodo ob Križevem potu postavili plošče z imenom. Veliko hrvaško srce zagotovo ne bo omahovalo, ljudje bodo dali svojemu župniku, prav tako kot čredno sofinancirajo shod pri Pliberku, kjer zbrani slavijo »pobite nedolžne« ustaše.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Ekonomija
Študentsko delo v zadnjem obdobju v deželi buri političnoekonomske duhove, blasfemičnemu čudenju nad njegovimi stranpotmi ni videti konca. Dejansko imamo pred seboj enega redkih institucionalnih reliktov, ki je preživel oba sistema, samoupravni socializem in državotvorni liberalni kapitalizem. Kameleonstvo je v živalskem svetu vrlina, v političnem pa velja za zavrženo početje. Študentsko organiziranje in delo sta danes predvsem donosen biznis za izbrance. Od tod motivacija za študentsko demokracijo, od tod dolgoletna mimikrija študentskega dela pod okriljem socialnega korektiva. Toda oboje je zlagano. Študentska politična demokracija bolj spominja na mafijske združbe, študentsko delo v sedanji obliki prinaša več škode kot koristi. Javne politike, od ministrstev do univerz, so tu povsem odpovedale. Žal to ni edina tragedija te nenavadne zgodbe.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Kolumna
Problemi so naši zvesti sopotniki. V majhne trkamo kar naprej, v velike pa v glavnem na življenjskih prelomnicah, kot so izbira poklica, odločanje za otroke, zamenjava ali izguba službe, resna bolezen, izselitev v tujino, odhod v penzijo. Eni naskakujejo probleme z železno disciplino in načrtovanjem, drugi frfotajo skozi življenje kot metuljčki in dopuščajo, da njihovo življenjsko nit pletejo naključja. Veliko je seveda tudi vmesnih stopenj. Vendar ni nihče popoln gospodar svoje usode. Jasno je tudi, da noben posameznik ne more rešiti velikih skupnih problemov.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Pamflet
Eden izmed ključev branja medijev je pozornost na nenavadnosti. Seveda ne na časopisne race, da je človek ugriznil psa, ampak na načine poročanja, ki izstopajo iz običajnih okvirjev.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Dva leva
»Petrina: Mi smo zvesti državljani te dežele. ... Saj nas vendar poznate, kapetan.
Kapetan: Seveda vas poznam. A ne imejte svojih življenj za tragedijo. Bodite iskreni, nikakršna tragedija ni, zgolj nečlovečnost.
Petrina: Zakaj ne morejo ostati stvari po starem ...
Kapetan. Po starem ... Mar se ne boste nikoli spremenili?... Ne zato, ker je človekovo življenje tako visoko cenjeno. Ohranjati red se morda zdi kot naloga oblasti. Ampak to je naloga vsakega človeka. Red. ... Svoboda. V njej, navsezadnje, ni nič človeškega. To je nekaj božanskega, nekaj, za kar živimo prekratko, da bi razumeli. Če iščete zvezo med redom in svobodo, se spomnite Perikleja. Strast ju povezuje. Treba je verjeti v oboje. Se žrtvovati za njiju. Zaradi reda in zaradi svobode. ... No, človeško življenje je nepomembno, bogato in umazano. Vse povezuje. Edino se lahko nosi s svobodo. Jo razsipava, kot da je gnoj. Ljudje ne marajo svobode, bojijo se je. Nenavadno je, da ni ničesar, zaradi česar bi se bilo treba bati svobode. Red je po drugi strani pogosto zastrašujoč.«
— Dialog o redu in svobodi v filmu Sátántangó Béle Tarra (1994) -
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Uvodnik
Kje so meje sindikalnega boja? Sindikati morajo pogosto hoditi po robu, da izsilijo spremembe položaja zaposlenih, ki jih zastopajo. Včasih so na primer stavke tudi nezakonite. A to je del sindikalnega boja. Na drugi strani so namreč močnejši nasprotniki, uprave družb ali vlade. Uprave in države imajo že v izhodišču večjo moč, dostop do boljših (in dražjih) svetovalcev in pravnikov, tudi zakonodaja je pogosto na strani delodajalcev. V dobi neoliberalizma se je položaj zaposlenih in sindikatov še poslabšal, zlasti v zasebnem sektorju. Sindikalni boj je dandanes otežen. Pri tem je vseeno pomembno, da se vsi sindikati držijo neke elementarne etike – vsakršno presežno izigravanje sindikalnih pravic namreč na koncu lahko škoduje vsem zaposlenim in sindikalnemu boju.
Iskanje brez piškotkov ni možno
