-
1. 3. 2024 | Mladina 9 | Za naročnike
-
Zdravniški stavki na začetku leta 2024 po sedmih tednih ni videti konca, po dolžini in globini je presegla vse svoje predhodnice. Brezkompromisne zahteve zdravniškega ceha po višjih plačah in boljših delovnih razmerah so trčile v notorično nespretnost in nesposobnost vlade glede plačne in zdravstvene reforme. Vlada je obljubljala nekaj, česar ni (z)mogla uresničiti, Fides pa zahteva privilegije, ki jih ne more dobiti. V tem teatru absurdov sta obe strani brezkompromisno prepričani o svojem prav. Zmaga Fidesa je poraz vlade, oboje ne prinaša nobenih sistemskih rešitev, pomeni pa zanesljivo pot do predčasnih volitev. Zato ta stavka veliko bolj ustreza Janševi opoziciji kot Golobovi koaliciji. V ozadju teh in onih plačnih zahtev tičijo vedno večja sistemska nefunkcionalnost javnega sektorja, nemoč državne regulacije in vzpon pritlehne privatizacije. Zdravstvo je zgolj vrh ledene gore naših sistemskih anomalij, najbolj izpostavljena stran organizacijske in vodstvene krize slovenske države. Toda stavka ima kljub očitnemu trku z vrednotami ljudi, pa tudi finančno vzdržnostjo države, tudi pozitivno plat. Dlje ko traja, bolj razgalja protislovja zdravstvenega sistema in nemoč njegovih akterjev.
-
Človeku se lahko ob prizorih iz Gaze zmeša. Ali lahko kdorkoli dan za dnem gleda posnetke raztrganih otroških trupel in kričečih mater pobitih otrok ter ostane normalen? Ali lahko kdorkoli dan za dnem gleda trpinčenje nedolžnih ljudi, ki – ujeti v odprtem taborišču – čakajo na smrt, in pri tem ne izgubi razuma? Ali lahko kdorkoli več mesecev nemočno spremlja ta sadizem, ne da bi zapadel v globoko krizo? Ne le da se ti ob dogajanju v Gazi obrača želodec, ampak izgubiš tudi vso vero v civilizacijo, v državo in institucije, v demokracijo in »rules-based order«. Naši liberalni režimi, ki naj bi bili zadnji branik pred zdrsom človeštva v barbarstvo, so se izkazali za popoln blef – če že ne podpirajo pokolov neposredno, jih tolerirajo in upravičujejo. Že dolgo ni bilo stanje stvari tako brezupno. Ostane nam le, da gledamo to razgaljeno krutost imperialnega reda in ob njej izgubljamo pamet.
-
Komentar / Ne, Janez, žal mi je
Anžeta Logarja, ki si upa govoriti zgolj to, da je treba med seboj govoriti, v dobršni meri ohranjamo pri življenju mediji. To počnemo, ker ima zanimivo razmerje z Janšo, ker je zelo priljubljen (tudi po naši zaslugi ali krivdi), ker lahko pomembno vpliva na izid volitev, ker domnevamo, da se prispevki o njem berejo … Pa tudi zato, ker je deloma zanimiv sam po sebi. Kljub neštevilnim nastopom in intervjujem se ne ve, ali je z Janšo dogovorjen ali ne, ali bo res ustanovil stranko, ali je v njem kaj demokrata … Vsekakor pa ima izjemno debelo kožo, je obvladan, hladnokrven, preračunljiv in predrzen. Brez teh lastnosti ne bi mogel tako dolgo vzdržati v kočljivi, dvoumni in naporni vlogi potencialnega sovražnika in hkrati upa SDS, hkrati pa v anketah ostati tako priljubljen.
-
Komentar / Karikatura pravne države
Ruski opozicijski politik Aleksej Navalni je izgubil vse bitke s prezidentom Putinom, toda zmagal je v poslednji. Za življenja mu ni uspelo, da bi gospodar Kremlja naredil korak nazaj. Tudi v posmrtni je kazalo, enako - oblasti niso hotele izročiti njegovega trupla materi. Toda, na koncu je Vladimir Vladimirovič popustil in v Moskvi ga bodo položili v grob. Vsemogočni prezident, katerega moč spominja na Stalinovo, vseeno ni boljševik. Njegov ideološki projekt je imperialna država, ki pa ni v vojni s pravoslavno cerkvijo. Ta pa zahteva, da se človek poslovi od sveta s pokopom, da mati pokoplje mrtvega sina. Putin se prekriža, kadar vstopi v cerkev, in je zaveznik z ruskim patriarhom. Navalnemu je uspelo najti točko, kjer ga je premagal. Kislo, cinično, toda predstavlja del najmočnejše ruske tradicije, v kateri so posamezniki kljubovali absolutni oblasti. Ruski disidenti so bili svetovni unikum, zakaj svojo držo so znali braniti sami, v brezupnih razmerah, brez pomoči zahodnjaških fanfar svobode govora. Pod Stalinom je sredi tridesetih vladal totalni teror. Ne le, da si ljudje niso upali javno izgovarjati svojih misli, bali so se pisati celo intimne dnevnike. Stari boljševik in partijski sekretar Demjanov je nekoč v dnevnik zapisal, da nerad Stalinu posoja knjige, ker mu jih ta vrača popackane z mastnimi odtisi prstov. Tajna policija Čeka ga je odkrila in odtlej se je samo še tresel za življenje. Učenjak Solertinski pa je v istem času povsem svobodno zapisal vse, kar si misli. Zapiske je pisal v starem, pozabljenem portugalskem narečju. Ostal je prost in svoboden. Pesnik Osip Mandelštam je bolj ljubil prostost. Napisal je pesem o Stalinu, v kateri je komunističnega boga z eno besedo prekrstil v kremeljskega gorjana. Jasno, da je ni objavil. Jo je pa recitiral na večerji s prijatelji. Agenti Čeke so ga hitro našli in zaprli, za njim pa še vseh 11 poslušalcev, ki so končali po zaporih. A režim se ni ustavil, v nadaljnji preiskavi so se dokopali še do osmerice, ki je slišala za vsebino deklamacije. Mandelštam je štiri leta po aretaciji umrl neznano kje v gulagu. Pomirjeno je sprejel, da je smrt cena njegove svobode.
-
Očitno Brigitte Trogneux, profesorica francoskega jezika in književnosti ter mentorica dramskega krožka na zasebnem katoliškem liceju La Providence v Amiensu, dijakom ni orisala in približala lika in dela kultnega francoskega pisatelja, pesnika, šansonjerja, jazz trobentača, boema in kar še pač ... Borisa Viana. Kajti v nasprotnem primeru bi si zvedavi in v 24 let starejšo profesorico do ušes zaljubljeni dijak Emmanuel zagotovo zapomnil njene besede. Še zlasti Vianov šanson Dezerter (Le Déserteur, 1954), ki je zaznamoval kritične generacije petdesetih, šestdesetih in tudi sedemdesetih let. Pesem govori o mladeniču, ki zavrne poziv k udeležbi v imperialni vojni Francije v Indokini.
-
Uvodnik / Kriv je minister Han
Anja Z. je stara 32 let. Na prvi pogled bi lahko rekli, da ji ne gre slabo. Že tri leta je zaposlena v ugledni javni raziskovalni instituciji, službo pa ima za nedoločen čas, delo jo veseli, sodelavci so prijetni. V Ljubljani živi že od študentskih let, a seveda se ima še vedno za Mariborčanko. Živi v enoinpolsobnem stanovanju za Bežigradom pri Plečnikovem stadionu, prijetno in svetlo je. Tudi najemnina je čisto sprejemljiva – 580 evrov na mesec. Uradno sicer velja, da plačuje 180 evrov najemnine, saj v stanovanju uradno najema le sobico. V stanovanju živi že pet let. Pred desetimi dnevi se je oglasil njen najemodajalec in ji povedal, da mora 1. maja iz stanovanja.
Iskanje brez piškotkov ni možno
