Lina Akif / Igralka, ki na odrih pogreša večjo raznolikost vsebin in ustvarjalcev

Na svoj igralski razpon je opozorila že v prvih projektih v poklicnih gledališčih, za katere je leta 2022 prejela nagrado za mlado igralko na Borštnikovem srečanju. Zadnje čase pa navdušuje predvsem na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Denimo v dveh od petih predavanj-performansov režiserke Tjaše Črnigoj Spolna vzgoja II, Zmožnost in Igre (v produkciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča), kjer obravnava seksualni užitek žensk s hendikepom ter nekonvencionalne spolne prakse. Z režiserko sta skupaj hodili na teren, iskali in intervjuvali sogovornice. Na neki način sta opravljali novinarsko delo, kar ji je bilo neizmerno vznemirljivo, saj jo je »popeljalo na kraje, ki jih nisem pričakovala, v svetove ljudi, ki jih prej nisem poznala. Pa je nujno, da imajo svoj glas«.

Različni izvajalci: Coddio EP

Butična založba PHI se je s prisotnostjo po evropskih ploščarnah v zadnjih letih dobro uveljavila na osi Ljubljana–Berlin in širše. Po dvoletnem zatišju predstavlja dela treh italijanskih in enega slovenskega producenta, ki se gibljejo med proggy housom in tranceom, obrobnim acidom in diskom ter electro/techno mutacijami v tradiciji skupine Underground Resistance. Domače vrste pod imenom Vlado predstavlja eden bolj izstopajočih talentov mlajše generacije Jaka Nežmah. V introspektivnem, a udarnem komadu Tinusha stavi na zabrisan, spiralasto ponavljajoč se rap sempel, prepoznavne sintovske akorde, ki v crescendu gradijo napetost, in lebdeče zvoke padov z avro mističnosti. Pristen poklon retro zvokom skozi ušesa nove generacije.

Shabaka: Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace

Po temeljitih pripravah in obsežnem koncertnem poslavljanju je britanski pihalec Shabaka Hutchings svoj paradni inštrument saksofon odložil v kot, skrbno pa se je spoprijel z raznorodnimi flavtami. Album Perceive Its Beauty ... je (prvi?) vrhunec te ustvarjalne preobrazbe, je samostojni prvenec, ki je v resnici plošča sodelovanja z več kot dvajsetimi glasbenicami in glasbeniki, pri njem pa je bolj kot samo komunalno senzibilno igranje impresivna kasnejša montaža. Premik od frenetičnega drnca saksa k nežni, zračni, ohlapni, atmosferični, newageevski, spiritualni ... godbi je radikalen, kar je ostalo skupnega, sta izjemna predanost in natančnost v vseh fazah postopka. Saksofon je mrtev, živele flavte!

Justice: Hyperdrama

Justice, prvo ime novega vala francoskega elektra, že sedemnajst let deluje v senci svojega izjemnega prvenca Cross. Ob izidu te prelomne plošče se je zdelo, da bo dvojec nekako prevzel štafeto od francoskih pionirjev Daft Punk, potem pa je drugo za drugo nizal medle izdaje, vse do zdaj, ko je (končno) posnel album, ki debiju seže do gležnjev – ne ravno do kolen, do gležnjev pa. Čeprav ploščo bremeni kakšen odvečen gostujoči vokalist (ali trije), je Hyperdrama uspešno opravljen popravni izpit, s katerim se Justice s (hiper)dramatičnimi skladbami oddolži za petnajst let razočaranj. Je pa res, da na albumu očitno skuša poustvariti magijo, s katero se je sprva povzpel na velike odre, kar je dejansko ambiciozen poskus, ki dvojcu uspe le delno.

AKA Neomi: Lepo se svetiš v temi

V Mladininem portretu je frontwoman Saša Vipotnik, ki z multiinstrumentalistom in producentom Mariem Babojelićem sestavlja jedro skupine AKA Neomi, povedala, da teža sodobnega sveta, od propadanja javnega zdravstva in ekoanksioznosti do genocida nad Palestinci in občutka politične nemoči, pogosto pritiska nanjo. Zanjo odgovor na sedanje dogajanje ni evforični pop, ki bi v slavljenju joie de vivre odpihnil vse skrbi, temveč prefinjeni »kantavtorski pop«, ki gravitira k nekoliko nenavadnim, težko posnemljivim vokalnim linijam, kar muziko AKA Neomi dela posebno. Ob imenih Masaž, Nejc Pipp in zalagasper je na naši sceni specifičen segment – recimo temu tako – intimnega, »navznoter obrnjenega« popa.

Tit Livij: Od ustanovitve mesta

Zgodovinarji mu očitajo, da je bolj publicist kot zgodovinar, omenjajo številne paradokse, vrzeli in pomanjkljivosti, toda navkljub temu ostaja osrednji pisec rimske zgodovine. Dela vseh ostalih so pogubljena ali pa skrčena na drobne fragmente.

David Lagercrantz: Obscuritas

Norveški pisec biografij in kriminalk David Lagercrantz (1962) je nadaljeval delo Stiega Larssona in spisal trilogijo čez njegovo, čez Milenijsko trilogijo, ki je pred desetletjem doživela tudi izjemno dobro sprejete predelave v filme. Obscuritas je prvi del njegovega novega cikla, naslovljenega po preiskovalnem paru Rekke-Vargas. Čuden par, to je očitno že na prvi pogled.

Nerazdružljivi

Dve igrači zdrvita nad kriminal, toda na tako generičen način, da ne morete niti reči, da gre za kopijo Sveta igrač. Če imate svoje otroke res radi in če hočete skupaj sanjati, potem jih peljite raje gledat Fanta in čapljo in Robotove sanje (ali pa vsaj Široko in kraljestvo vetrov), štikel Where Is My Mind? (via Pixies), s katerim skušajo laskati vaši splošni glasbeni razgledanosti, pa lahko v nedogled klikate na YouTubu. (kino)

One Life

Sir Nicholas Winton (Johnny Flynn) tik pred II. svetovno vojno – brez samohvale in pompa – iz Prage odpelje in reši 669 judovskih otrok, ki bi sicer verjetno pristali v nacističnih plinskih celicah, njega pa leta 1987 – zdaj ga igra sir Anthony Hopkins – iz anonimnosti reši šele BBC-jev šov That’s Life!, v katerem ga »iz zasede« presenetijo tisti, ki jih je rešil, tako da postane Oskar Schindler pred Oskarjem Schindlerjem, toda tale film – apologija emocionalnega izsiljevanja in vrojene dobrodušnosti malega človeka – ni le televizijsko inspirativen, ampak tudi televizijsko poenostavljen. (Amazon Prime)

Baby Ruby

Jo (Noémie Merlant), francoska blogerka/influencerka, poročena z ameriškim mesarjem (Kit Harington), svojo nosečnost prelevi v »vsebino«, toda po porodu njeni feni in fenice ostanejo brez »vsebine«, saj Jo zgrabi poporodna depresija, ki mutira v čedalje grotesknejšo psihozo in paranojo, tem bolj, ker je prepričana, da ji hoče mala Ruby, ki nenehno »zarotniško« joče, sabotirati kariero, življenje in zakon.

Snack Shack

Če hočete videti, kako je, ko Stand by Me sreča Super hudo in Wall Street, si poglejte komedijo Snack Shack, v kateri skušata energična, optimistična štirinajstletnika (Conor Sherry in Gabriele LaBelle), najboljša prijatelja in hormonska hustlerja, ki se ne ustavita pred nobeno »poslovno« avanturo (stave, varjenje piva, štant na bazenu ipd.), preživeti zakotno vukojebino (Nebraska City), starejše mišičnjake, vojno leto 1991 (»osvoboditev Kuvajta«) in »zadnje« poletje, toda pravi boj za preživetje – in za ultimativni profit – se začne, ko se v sosednjo hišo priseli fatalna Brooke (Mika Abdalla), ustvarjena za preizkušanje prijateljstva. Točno, ko se srečajo Stand by Me, Super hudo in Wall Street, dobite Truffautova Julesa in Jima. Kar je kul, problem je le v tem, da se Snack Shack – komedija prehitrega odraščanja – ne zna končati, ampak na koncu – tako kot številni sodobni filmi, ki se začnejo lucidno in inovativno – prehitro poseže po vseh najbolj klišejskih sentimentalizmih, ki so tako bučni, da bi preglasili Tarantina. (Amazon Prime)

Nenadoma sama

Tom Hanks v Zemeckisovem Brodolomu obtiči na tropskem otoku ( ja, ne nadoma ostane sam), fr anco -ska zakonca Ben (Gilles Lellouche) in Laura (Mélanie Thierry), očitno privilegiranca, ki z barko odplujeta z juga Čila, pa v filmu Nenadoma sama, posnetem po romanu Isabelle Autissier, obtičita na ledenem otoku – celo pingvini so začudeni. Razen pingvinov ni tam žive duše, a ju to ne moti, au contraire – zdaj lahko nemoteno in čisto sama uživata v tej »lepoti« in »svobodi«. Otok je njun! To sta hotela! To sta dobila! Problem je le v tem, da otok nenadoma udari nevihta, z otoka ne moreta, barko pa jima ponoči odtrga in odnese, tako da ostaneta sama, moderna Robinzona Crusoeja – žoge za odbojko pa nikjer. Doslej nista mogla živeti drug brez drugega – zdaj drug brez drugega ne bosta mogla umreti.

Fant proti vsem

Film Fant proti svetu se začne distopično – v duhu Iger lakote. Brez skrbi, k Igram lakote – v mučno, mračno, perverzno, genocidno diktaturo Hilde Van Der Koy (Famke Janssen), žmohtne gostiteljice gladiatorskega resničnostnega šova, bolj ko ne snuffa (studijske eksekucije upornikov, aktivistov, disidentov, saboterjev ipd.) – se še vrne, toda pred tem se nekaj »filmskih« let posveti duhu Karate Kida, saj brezimnega, osirotelega, gluhonemega, totalno stravmatiziranega Fanta (Nicholas Crovetti), okej, Kida, prevzame šamanski mentor (Yayan Ruhian), ki ga izmojstri v mešanih borilnih veščinah, tako da se z leti prelevi v brezhibni, akrobatski, neustrašni, manični morilski stroj z mišicami in obrazom Billa Skarsgårda, ki je kmalu videti kot John Wick v Igrah lakote. Slišimo le njegov divji, srditi, zaripli, maščevalni modernistični off (z dejanskim glasom H. Jona Benjamina), ki v nekem trenutku – sredi prve akcije, ko se mu zatakne brzostrelka – vzklikne: »Ne potrebujem orožja – jaz sem orožje!« In potem pokaže, da je res orožje – John Wick na amfetaminih.

Trik ljubezni je v ponavljanju

Kaskader izgleda kot licenčni poganjek Tarantinovega eposa Bilo je nekoč v Hollywoodu, le da holivudskega akcijskega junaka in njegovega kaskaderskega dvojnika ne igrata Leonardo DiCaprio in Brad Pitt, temveč Aaron Taylor-Johnson, alias Tom Ryder, in Ryan Gosling, alias Colt Seavers. Razlika je tudi v tem, da tokrat zares vidimo kaskaderske prizore – nore, vrtoglave, tvegane, spektakularne. Kar pa ne preseneča, navsezadnje, Kaskaderja, ki ga je navdihnila istoimenska televizijska serija iz prve polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja (čas nenadnega zanimanja za kaskaderje, čas Balade o neznanem kaskaderju, čas neoliberalne »revolucije«, čas deregulacije), je posnel David Leitch, nekdanji kaskader (tudi kaskaderski dvojnik Brada Pitta!), ki se je prelevil v ultrakinetičnega režiserja (John Wick, Atomska blondinka, Hiter kot strel), zato je tudi povsem logično, da nam – končno! – pokaže, koliko ljubezni gre v akcijo in koliko akcije gre v ljubezen. Ogromno! Colt – holivudski kaskader št. 1, dubler ošabnega, domišljavega, veleslavnega Ryderja, novega zvezdnika akcijskih spektaklov, ljubimec nadarjene snemalke Jody Moreno (Emily Blunt) – se med eno izmed svojih vratolomnih kaskad polomi, tako da ostane brez vsega: brez Hollywooda, brez Ryderja, brez kaskaderstva (»sanjskega poklica«), brez samozavesti in brez Jody, »sanjskega dekleta«. Ker ve, da je to, kar je bilo med njima, filmski material, se leto in pol patetično in mazohistično utaplja v depresiji in samopomilovanju, a potem ponovno vstane – Hollywood ga vpokliče, saj Ryder v Avstraliji snema sci-fi vestern Metalstorm (»Točno opoldne na robu vesolja«), ki pa ga režira nihče drug kot Jody.