FINNEAS: For Cryin’ Out Loud!

Finneas, starejši brat pop velikanke Billie Eilish in glavni producent vseh njenih studijskih izdelkov, je s solističnim prvencem OPTIMIST pogrnil na celi črti, a slab odziv kritikov in laične javnosti ga očitno ni utišal. Tri leta kasneje se vrača s še eno zbirko generičnih pop rock balad, le da mu gre tokrat oponašanje zgodnjih Coldplayevih del malo bolje od rok kot na poraznem debiju. Vseeno pa lahko Finneasov drugi album velja za še en suveren dokaz, da bi se moral avtor na vso moč oklepati producentskega stola, saj njegova solistična muzika zveni kot glasbeni ustreznik bež barve, besedila pa so tako plehka in predvidljiva, kot bi jih napisal ChatGPT. Če mu bo tako hudo spodletelo tudi v tretje, bi morala Akademija resno razmisliti o zaplembi tistega ducata grammyjev, ki krasijo njegovo dnevno sobo.

Geordie Greep: The New Sound

Integriteta: kot frontman na vrhuncu kariere razpusti Black Midi, najprodornejše ime »novega rocka«; v duhu Keitha Jarretta moči združi z različnimi muzičarji; zasnuje mr. bunglovsko hiperaktiven, maksimalistično virtuozen izraz, ki jemlje od fusiona Weather Reporta, avant šlagerjev Scotta Walkerja, Brelovih šansonov, math rocka, nakokiranih yacht rockerjev, Latin jazzrocka in brazilske godbe sedemdesetih let; z vajeti spusti svojo čudaškost in iracionalne impulze pretvori v pronicljive, zabavne, aktualne satirične tekste o moškosti in egocentričnih cepcih tipa Andrew Tate; izda ekscesno ambiciozen in pretenciozen debi, ki izpolni pričakovanja na podlagi naslova. Monumentalna novodobna prog beštija, o kateri se bo še pisalo

Gisaza: »Ya Kno«

Redni dostavljavec in vešči krotilec basov z Obale dolgoletno serijo prepričljivih izdaj težkih elektro udarcev krajših formatov končno zaokrožuje s pravcatim albumom. Gisaza se je s konstantno in konsistentno založniško dejavnostjo že dodobra zasidral v ne le lokalno zavest fenov globokih koncev klubske muzike beatov, ostalin dubstepa in sorodnih zadevščin, na plošči »Ya Kno« pa s potrpežljivim dramaturškim lokom ustvari okolje »plesne meditacije«. Formula je preprosta (zračni ritmi, minimalistične melodije semplov in občasni triki direktno iz učbenikov dubovske šole, vse s posebej ojačanim podnom), učinek pa neposreden. Tehnično dosledno, basovsko mogočno in slogovno temačno, brez balasta.

Caribou: Honey

Dan Snaith, sloviti kanadski glasbenik, ki je nekoč, pred dobrimi dvajsetimi leti, ustvarjal pod imenom Manitoba, zdaj pa že dolgo z imenom Caribou in od časa do časa tudi pod psevdonimom Daphni, streže z novo zbirko plesne muzike, ki nima prav veliko skupnega z avanturistično neopsihedelijo in folktronico, s katerima si je ustvaril ime.

Alain de Botton: Utehe filozofije

Med slovenskimi bralci so znane njegove uspešnice Umetnost potovanja, Kako ti Proust lahko spremeni življenje, Skrb za status, najbolj pa Utehe filozofije, katere prevod že dve desetletji doživlja nove izdaje. V tem delu avtor demonstrira uporabo filozofije pri soočanju s travmami, kot so trpljenje, ker si premalo priljubljen, tegobe misli, da imaš premalo denarja, občutki, da te imajo za norca, bolečine po koncu ljubezni etc.

Virginie Despentes: Vernon Subutex; druga knjiga

V prvi, za mednarodno nagrado booker nominirani knjigi iz trilogije francoske pisateljice Virginie Despentes (1969) o bivšem lastniku ploščarne, Vernonu, ki ga s spletnim nabiranjem glasbe in novimi tehnologijami povozi čas in zaklošari, se je protagonist, že dodobra oropan vsakršne poštenosti in družbenih norm, s čudaško druščino obstrancev drsal proti dnu. Proti bivanju v parku oziroma opuščeni hiši z vrtom, druženju s soklateži, predvsem pa proti vse večji osvobojenosti od občutka za čas, o katerem zavest počasi izginja. Vernon le še stežka oblikuje stavke, čeprav jih še razume. Vendar ga druščina, ki ga je na poti navzdol v prvem delu zapustila, tudi zaradi njegovih slabih manir in nekoliko premaknjenega razumevanja lastnine, v nadaljevanju spet poišče. Seveda so tudi tokrat v ospredju načrti s posnetim samogovorom oziroma samointervjujem priljubljenega pevca Alexa, ki se je predoziral, še prej pa Vernonu, svojemu zadnjemu prijatelju, zapustil trakove. Ti zdaj zanimajo vse, ki se hočejo potrditi na slavnem kadavru.

Predinova Muca Copatarica

Muco Copatarico in prijatelje, paket slovenskih animiranih filmov, ki kroži po kinih in v katerem so Gospod Filodendron in jablana (Grega Mastnak, 2016), Hribci – Zajtrk (Marjan Manček, 1993), Koyaa – Vesele vilice (Kolja Saksida, 2019), Egon Klobuk (Igor Šinkovec, 2011) in Maček Muri – Tekma (Jernej Žmitek, 2020), pilotira povsem nova Muca Copatarica, ki jo je po pravljici Ele Peroci in ilustracijah Ančke Gošnik Godec nežno, eterično, elegantno spredel Rok Predin, toda Muca Copatarica, ki pospravlja, popravlja in obnavlja razmetane ali odvržene otroške copate, ne postane Pehta, temveč natanko to, kar je že od nekdaj bila – zagovornica recikliranja in trajnostnega razvoja. Predin v njej najde to, kar jo za nazaj ustvari kot našo živo sodobnico.

Rebel Ridge

Ramba, ki ga je leta 1982 povsem brez razloga maltretiral, šikaniral in teroriziral podeželski šerif, v filmu Rebel Ridge, ki je nastajal dlje kot piramide, nadomešča temnopolti, predirno karizmatični, čudovito stoični, brezmejno potrpežljivi Terry Richmond (Aaron Pierre), nekdanji marinec, ki skuša iz ječe – s plačilom varščine – spraviti svojega bratranca, toda luizianski šerif Sandy Burnne (Don Johnson) in njegova pomočnika – zagrenjeni, zakompleksani, skorumpirani, fašistoidni patrioti z rasističnim spinom – mu ta trip tako nesramno in brutalno pokvarijo, da jim napove dolgo psihološko vojno, mojstrovino suncujevske taktike, kontraintuitivnosti, aktivizma in suspenza. Rebel Ridge je kul, šekspirjanski in noir, skoraj vestern, Richmond, ki svojega denarja ne more in ne more dobiti nazaj, pa malce spominja na Walkerja (Lee Marvin), ki denarja ni in ni mogel dobiti nazaj v Boormanovi klasiki Point Blank. (Netflix)

Divja robotka

Na samotni otok nasede kontejner z robotko ROZZUM 7314, alias Roz, ki je sprogramirana za služenje. Izpolni vse naloge. »Samo recite,« pozove bobre, ki jo le začudeno gledajo, a od tega začudenja do nestrpnosti in sovražnosti je le korak. Živali tega otoka – lisice, rakuni, grizliji, oposumi, gosi ipd. – v njej vidijo le tujko, parazitko, nebodijetreba. »Pošast!« Ne sprejmejo je. Razlog več, da si želi domov – kot E. T., WALL-E ali Tom Hanks v Brodolomu. Toda njena ustrežljivost, njena dobrodušnost je tako nalezljiva kot sočutnost in solidarnost živalske skupnosti – način, kako tale elegantni, vizualno briljantni, duhoviti, ghiblijevski animirani film gradi skupnost, otoško utopijo (mrak, nevarnosti, splav), pa je tako nalezljiv kot način, kako senzibilizira in opolnomočuje mašino, ki se upre programiranosti in kapitalizmu, tehnološki korporaciji, svoji »materi«, da bi sama postala mati, ki svojega »otroka« – no, posvojenca, malega gosaka – nauči tisto, kar je bistveno: kako plavati in leteti – kako migrirati.

Mejdan: Med vodo in ognjem 

Tale odisejada Malega (Viktor Savić), srbskega Rockyja mešanih borilnih veščin, »stroja za denar«, ki ga pot navzgor pelje tudi skozi mariborski ring, se sicer pofočka na vse klišeje športnih filmov (mrtvi prijatelj, moralno superiorni trener, spolzki menedžer, mračni posredniki, mafijci ob ringu, fatalna ženska, videi treningov ipd.), a je žanrsko tako naivna, da se komaj premika – tudi med borbami.

Sestre v savni

V dokuju Sestre v savni, ki izgleda kot dopolnilo Babičinega seksualnega življenja (via Urška Djukić), si Estonke vseh starosti v leseni savni – gole, zelo razpoložene, čudovito sproščene, anonimne – pripovedujejo in delijo zgodbe o tem, kako nasilno je življenje med moškimi: kako nenehno pritiskajo nanje, kako jih zlorabljajo, kako jih navdajajo s sramom (pred svojim telesom ipd.), kako jih silijo v rojevanje, kako rojevajo mrtve otroke, kako jim ženskost predstavljajo kot bolezen (in devištvo kot ultimativno valuto!), kako jih skušajo »vzburiti« s pozami iz porničev, kako jim svobode – recimo pravice do izbire – ne dopuščajo in kako nenehno živijo na robu posilstva. Ena izmed njih je že bila posiljena.

Štiri hčere

Včasih se mačka tako ustraši za svoje mladiče, da jih požre, pravi Olfa Hamrouni, Tunizijka, protagonistka metafilma, ki ga snemajo o njej in njenih štirih hčerah. Mlajši, Eja in Tejsir, še živita z njo, starejši, Rahma in Gofran, pa sta izginili. Požrl ju je volk, pravi Olfa. Volk je Islamska država. Ker sta »drugje«, ju igrata igralki, Nour Karoui in Ichraq Matar, Eja in Tejsir igrata sebe, tudi Olfa igra sebe, le v prizorih, ki so tako mučni, da jih ne bi mogla sama odigrati, jo igra tunizijska zvezdnica Hend Sabri, vse moške – Olfinega moža, njenega ljubimca in policista – pa igra isti igralec, Majd Mastoura, kar poudari enodimenzionalnost in monotonost patriarhata. In največja varuhinja patriarhata je prav Olfa, katere mati je bila hiperzaščitniška in hiperzatiralska – pred zunanjim svetom jo je zaščitila tako, da jo je brutalno zatrla.

Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja

Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.

Edina Muftić / Intermedijska umetnica, ki v medij videoigre skuša vpeljati kritično razmišljanje

V svojem projektu Botanica: Metagenomic Mapping, ki je bil spomladi predstavljen v ljubljanski galeriji Ravnikar, poleti pa še na skupinski razstavi Spremembe v omrežju v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, je ustvarila videoigro, postavljeno v spreminjajoče se arktično okolje, ki se generira na podlagi podatkov iz Nasine obsežne študije okoljskih sprememb ABoVE. Igralec se znajde v vlogi terrapoda, prvega od novoodkritih organizmov, ki se je pojavil s taljenjem permafrosta, pri raziskovanju zaledenele pokrajine pa v interakciji z drugimi abstraktnimi organskimi formami sodeluje pri stvarjenju novega življenja in sveta. S projektom se je skušala izogniti predstavitvi distopične vizije okoljske prihodnosti ter občutku pridiganja in obsojanja, za katerega se ji zdi, da pri gledalcu pogosto dosežeta ravno nasproten učinek. Namesto tega je ustvarila meditativno potopitveno izkušnjo, ki nima pravil, končne rešitve ali cilja, v gledalcu-igralcu pa skuša vzbuditi večjo empatijo do okoljskih sprememb.