Sega Bodega: DENNIS

V prihodnost zroči »pop fuzionist« se je v zadnjem desetletju v širšem mainstreamu uveljavil kot eno prodornejših, slogovno najizmuzljivejših in zvočno intrigantnih producentskih imen z Otoka. V svojem specifičnem elektronskem izrazu se že od začetka spogleduje s popovskim sentimentalizmom, r & b-jevsko čutnostjo, trancersko evforičnostjo in klubsko energičnostjo, a vselej na sebi lasten način. Četrti album, s katerim utrjuje svoj položaj pop vizionarja, postreže z dinamično, visokoresolucijsko, presenečenj polno obliko »digitalnega popa« z glomaznimi basi, očarljivimi vokali in podrobnostmi, značilnimi za imena, kot je Aphex Twin. Res škoda, da ni Dua Lipa za novo ploščo namesto Kevina Parkerja angažirala njega.

St. Vincent: All Born Screaming

Anne Clark z naslovom novega albuma poudari očitno: vsi se rodimo z dretjem, nihče brez protesta. Ta je sicer neuspešen, a popotnica je vseeno odlična – upor je brezploden, smo pa pri tem vsaj glasni. All Born Screaming je glasna, konkretna, oprijemljiva plošča in je prva, ki jo je glasbenica v celoti producirala sama. Ima malce retro štih, ki spominja na drznejše art pop projekte devetdesetih let, a zavije tudi marsikam drugam – od synthovske sodobnosti do rockovskega tovarniškega udrihanja. Album je pravzaprav slogovno izjemno nemiren, prava ljubka nasičena zmeda, ki pa jo suvereno povežeta ravno izjemna produkcija in zverzirani songwriting. St. Vincent ponovno na tankem ostrem robu pop krajine.

Mdou Moctar: Funeral for Justice

Da spada med najbolj ekspresivne kitariste naše dobe, je dokazal že s predlanskim nastopom na gradu Kromberk, toda sedma plata »saharskega Jimija Hendrixa«, ki stavi prav na živost, fizičnost, visceralnost, je nov vrhunec njegove diskografije. V dobi, ko pod progenocidnim zahodnim neokolonializmom pravica umira na vseh frontah, je njegov antikolonialistični angažma še odločnejši kot doslej, ognjeviti psihedelično-bluzovski riffi, ki jih dopolnjuje ubrana zasedba, pa kot kriki proti resignaciji izražajo neko nujnost, uporniško vitalnost, neuklonljivost. Na Zahodu je rock postal gola estetska kategorija, Mdou Moctar pa je eden poslednjih idealistov, ki še verjamejo v moč protestne pesmi.

Kamasi Washington: Fearless Movement

Od zadnjega albuma Kamasija Washingtona – dvojnega Heaven and Earth – je minilo šest let. Ne nujno ogromno, a za izvajalca, ki je v polnem naletu, precej. Kalifornijski saksofonist in eden tistih, ki so jazz dostavili na plejliste nespecializiranega poslušalstva iz mlajših generacij, ni bil nikoli malenkosten (pred tem je izdal trojni album The Epic), tako da smo tudi tokrat pričakovali zajeten glasbeni izziv, ki se lupi počasi. Toda dobili smo nekaj malce drugačnega.

Tim Flannery: Prirodoslovna zgodovina Evrope 

Seveda je bil planet, kakršnega poznamo danes, mnogokrat preoblikovan. Najusodneje pred 66 milijoni let, ko je nanj padel asteroid in povzročil zatemnitev sonca z jedrsko zimo, ki je spravila s sveta dinozavre in številna druga bitja. Bližje nam je čas pred 20 tisoč leti, v katerem je bila morska gladina do 150 metrov nižja od današnje, kar je povzročilo, da Irska in Britanija nista bili več otoka. Od danes živečih živali je rekorderka krastača, ki je tu že 60 milijonov let, lovcem pa bi se morala zatresti roka ob strelu na volka, ki je avtohtoni prebivalec izpred treh milijonov let. Vmes je izumrl, a pred 500 tisoč leti prišel nazaj iz Azije. Bitja izumirajo in se kdaj čudežno vračajo, včasih tudi kot križanci. Jamski medvedi so resda izginili, ne pa del njihovih genov, ki je prešel v rjave medvede.

Claire Keegan: Take majhne stvari

Take majhne stvari je enostavna zgodba o možaku s petimi hčerami in pridno ženo, ki tako kot ostale delovne irske ženske sanja, da bi bila moški in bi imela prost vsaj en dan v tednu, nedeljo. Billu Furlongu, ki razvaža kurjavo, gre dobro, z vsemi je dober in hvaležen za vse, kar ima, zanj so praznični dnevi delovni. Na predvečer božiča se mu nekaj stvari pokrije; najprej gre na obisk in voščit v hišo svoje protestantske dobrotnice, ki je njegovo mater in njega sprejela, ko so ju domači pognali od doma. Zaradi zunajzakonske nosečnosti. Tam se zdrzne ob opazki, da je podoben oskrbniku hiše, ki je zdaj po pljučnici v domu, in Furlong se spet sprašuje, kdo je njegov oče.

Rebel Moon – Part Two: The Scargiver

Drugi del te vesoljske sage – iz oddaljene galaksije – je še slabši od prvega dela. Naj vam povem, kako slab je drugi del: ko zlobni Imperij, ki ga vodi darthvaderski admiral Noble (Ed Skrein), muči, zatira in trpinči kmete, ki še vedno kmetujejo tako, kot so kmetje kmetovali v 19. stoletju (z vsem večerniškim patosom in new-age ponosom vred), začnete navijati za Imperij, pa čeravno puntarje, vesoljske utopiste, vodi Kora (Sofia Boutella), ki izgleda kot princesa Leia in Luke Skywalker v eni osebi!

Unfrosted

Jerry Seinfeld, milijarder, ki ga je pred davnimi leti proslavil sitcom Seinfeld, ne ve, kaj bi počel, pa je posnel tole kičasto, nostalgično, regresivno all-star farso o bitki med dvema velikima prehrambenima gigantoma (Kellogg’s vs. Post, Jim Gaffigan vs. Amy Schumer), ki skušata na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja na trg spraviti »revolucionarno« pecivo pop-tart, a tudi humor, s katerim nas skušajo »zlomiti« Seinfeld, Hugh Grant, Melissa McCarthy et consortes, je na nivoju mlačnega, politično korektnega, statusquojevskega, anahronističnega družinskega humorja z začetka šestdesetih.

Tarot: Karta smrti

Študentje (Harriet Slater, Avantika, Wolfgang Novogratz, Jacob Batalon itd.), ki se za vikend odpravijo na žurko v hribovje Catskill (ki ga igra Srbija!), vdrejo v vilo, v katero ne bi smeli, odprejo škatlo, ki je ne bi smeli, in zgrabijo nadnaravni objekt, ki ga ne bi smeli – in potem se čudijo, da se jim zgodijo Brez povratka, Brez povratka 2, Brez povratka 3, Brez povratka 4 in Brez povratka 5. Smrt vedno pride na pravi naslov. Prihodnost tudi. Ne, tokrat hormonski kreteni ne zgrabijo Ouija table ali igrice Truth or Dare, temveč tarot, orakeljske karte, ki se potem – z astrološkim spinom – znesejo nad njimi, sicer pikantno, celo sadistično, toda ne ravno domiselno, še manj originalno ali ekskluzivno, celo pošasti napovedujejo več, kot dostavijo.

Late Night with the Devil

Če hočete videti film, ki vas bo v cono somraka odpeljal na grozljivo satiričen in satirično grozljiv način, potem si poglejte Late Night with the Devil, osupljivi cinefilski original, metafilmski found footage (izgubljena, založena »škandalozna« epizoda), ki se tako rekoč v celoti odvrti v televizijskem studiu, v katerem skuša Jack Delroy (David Dastmalchian), voditelj nočnega šova Night Owls, obseden z ratingi, uspehom, slavo in ameriško nočno moro, na vsak način premagati The Tonight Show Johnnyja Carsona, a mu to ne uspe in ne uspe, tako da svojo dušo – v slogu Fausta in igralca Guya Woodhousa iz Rosemaryjinega otroka – proda satanistični sekti in samemu Satanu, ki potem leta 1977 – v času serijskih morilcev (Son of Sam), medijske obsedenosti s satanisti, mentalisti in parapsihologi, paranormalnih detektivov à la Ed in Lorraine Warren, filmske obsedenosti z obsedenostjo (Izganjalec hudiča, Prerokba) – poskrbi, da njegov šov – soba odmevov De Palmovih klasik Sestri, Fantom Paradiža, Carrie in Furija – postane »dogodek, ki šokira nacijo«. (VOD – Amazon Prime, Apple TV ipd.)

Izzivalci

Izzivalci, ki jih je posnel Luca Guadagnino, avtor filmov Pokliči me po svojem imenu, Suspiria, Nemirna obala in S kostmi vred, so kinetična arty telenovela – senzualne situacije, šokantne emocije, nenadni preobrati, silovite strasti, eksplozivne intimnosti, nežni absurdi, globoko vzdihovanje, gorečne ambicije, soparen seks v dvoje in troje, agresivni voleji, zarote, evforični dialogi, zapletene krutosti, izbruhi jeze, resentimenta in ljubosumja, tekmovalni ekscesi, preznojeno dominiranje, živčne vojne, konfliktno izčrpavanje, impulzivne izdaje. Liki pa le trije: Tashi Duncan (Zendaya), nekdanja teniška prvakinja, ki jo je ustavila poškodba kolena, zdaj teniška trenerka, Art Donaldson (Mike Faist), njen mož, nekdanji teniški as, ki je zmagoval pod njeno taktirko, in Patrick Zweig (Josh O’Connor), prav tako nekdanji teniški as, njegov najboljši prijatelj (ko sta igrala v parih, so ju klicali Ogenj in Led), njen nekdanji ljubimec, ki hoče comeback – pod njeno taktirko. Obsedeni so drug z drugim, tenisom in željo po želji. Pofukali bi se s teniškimi loparji. Kar penijo se od poliamorije.

Suhe trave

Sevim (Ece Bagci), dekle iz Icesuja, zakotne anatolske vasi (postojanke na periferiji imperija), zaradi »neprimernega« obnašanja prijavi Sameta (Deniz Celiloglu), najpriljubljenejšega učitelja, »učitelja učiteljev« (hard-boiled verzijo »inspirativnega« mehiškega učitelja iz Radikala). Ne, ne gre za kako spolno nadlegovanje – ali pač? Samet ji ni hotel vrniti ljubezenskega pisma, ki je padlo iz njenega skrivnega dnevnika, obenem pa ji ves čas dopoveduje, da ni nič narobe, če je njegova najljubša učenka, če jo včasih »nedolžno« obdaruje in če je sam njen najljubši učitelj. Še več: prepričuje jo, da je zaljubljenost v učitelja nekaj normalnega. Ni čistejših čustev, pravi, kot bi skušal citirati pesem When I Kissed the Teacher (via ABBA). Moški svoje nasilje sproti pozabijo. Kot da ni nič posebnega. Kot da je nekaj vsakdanjega, normalnega, naravnega, tako rekoč konsenzualnega. A zdaj je vse drugače – ničesar ni več mogoče kar pozabiti. Gibanje #MeToo in kultura črtanja sta začrtala fronto. Zato tudi ni nobenega dvoma, da je Sametovo pokroviteljsko poigravanje s Seviminimi čustvi produkt njegovega detroniziranega, deprivilegiranega ega, frustrirane, razvrednotene, padle moškosti.

Lina Akif / Igralka, ki na odrih pogreša večjo raznolikost vsebin in ustvarjalcev

Na svoj igralski razpon je opozorila že v prvih projektih v poklicnih gledališčih, za katere je leta 2022 prejela nagrado za mlado igralko na Borštnikovem srečanju. Zadnje čase pa navdušuje predvsem na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Denimo v dveh od petih predavanj-performansov režiserke Tjaše Črnigoj Spolna vzgoja II, Zmožnost in Igre (v produkciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča), kjer obravnava seksualni užitek žensk s hendikepom ter nekonvencionalne spolne prakse. Z režiserko sta skupaj hodili na teren, iskali in intervjuvali sogovornice. Na neki način sta opravljali novinarsko delo, kar ji je bilo neizmerno vznemirljivo, saj jo je »popeljalo na kraje, ki jih nisem pričakovala, v svetove ljudi, ki jih prej nisem poznala. Pa je nujno, da imajo svoj glas«.