Yves Jarvis: All Cylinders

Šesti dolgometražni album drugega najboljšega Yvesa na sceni zaznamuje presenetljiv slogovni zasuk: značilno ležerni slog soulovske neopsihedelije je močno nafankiral, pri čemer je resda žrtvoval nekaj introspektivne kantavtorske intime, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, a novonajdeni, izrazito poskočnejši teren je iz avtorja izvabil nekaj najboljših komadov v njegovem hitro rastočem opusu. Kanadski pevec in multiinstrumentalist pravi, da je tokrat ustvarjal v mehurčku, v osamitvi, brez konkretnih zunanjih vplivov, saj je v letu snemanja poslušal izključno dela Franka Sinatre. Kljub temu pa All Cylinders zveni kot kolaž neposrednih očitnih referenc na klasike, kot sta Prince in D’Angelo, in sodobnike, kot sta Steve Lacy in Toro i Moi – o Sinatri pa k sreči ni ne duha ne sluha.

Barker: Stochastic Drift

Tehno kultura je te dni bolj priljubljena in zato konservativnejša kot kadarkoli. A na njenih obronkih še obstajajo posebneži, ki gojijo pionirskega duha te tehnološko pogojene zvrsti, zaznamovane s futurističnimi tendencami, željo po preseganju znanega in zvočenju prihodnosti. Britanski Berlinčan, čigar prodorni izraz obstaja onstran klasičnih referenc (razen njegovih produkcij), je tihi heroj, ki ga krvavo potrebujemo. Čeprav je njegova fuzija kozmičnega techno-trance-jazz ambienta izrazito progresivna (prežeta s kompleksnimi ritmi in harmonijami ter sapojemajočim zvočnim dizajnom), je obenem nepričakovano dostopna, prijetna, celo pomirjujoča. Instantna klasika, ki bo zaznamovala letošnjo bero albumov leta.

The Ex: If Your Mirror Breaks

Na svetu ni benda s primerljivimi referencami – sodelovanje z etiopsko sceno, pa z neštetimi jazzerji, pa s skupinama Sonic Youth in Shellac … Nizozemski veteran razštelane (in plesne!) uigranosti vse od leta 1979 navdušuje z brezkompromisno držo postvsega, novi album hrupnega druženja kar treh kitar in bobnov pa glede na prevoženo kilometrino ne zveni niti malo dotrajano. If Your Mirror Breaks je čudovito razgiban in značilno robusten udarec glasnih rifov, nemirnih ritmičnih prevalov in parol pronicljivega sarkazma – repetitiven v jedru preprostosti osnovnih motivov, poskočno igriv v dostavi in posvečen dolgoletnemu kameradu Stevu Albiniju. Trdoživost na pohodu, kmalu že pol stoletja!

Skrillex: F*CK U SKRILLEX YOU THINK UR ANDY WARHOL BUT UR NOT!!

Ali je minilo dovolj časa, da lahko objektivno nadležne zvoke brostepa poslušamo skozi nostalgični filter in v njih uživamo brez slabe vesti, četudi s kančkom ironije? Vsekakor. To je na začetku meseca s ploščo presenečenja suvereno dokazal Skrillex, očak in nekdanji zastavonoša tega dokaj kratkoživega, a megavplivnega podžanra EDM-a, s katerim je razvpiti producent po mnenju velikanskih hord hejterjev pred petnajstimi leti lastnoročno »uničil« dubstep. Ni ga zgolj potisnil v mainstream, temveč ga je preobrazil (oziroma iznakazil) v nekaj popolnoma samosvojega, v vulgarno kakofonijo epskih vzponov in sick dropov, ki zveni kot bitka Transformerjev v režiji Michaela Baya.

Baptiste Morizot: Neraziskano

Vendar ne meri na hišne ljubljenčke niti na industrijsko rejo živali, njegova topika so vse oblike življenja. Začne s fenomenom hibridov, kot sta kojvolk, mešanec med volkom in kojotom, in pizli, mešanec med polarnim medvedom in grizlijem. Očitno obdobje podnebnih sprememb prinaša razmah številnih metamorfnih bitij, do katerih pa lokalna ljudstva še niso razvila odnosov. V moderno dobo je udarila dramatičnost – stara domneva, da je znanost proučila vso prirodo okoli nas, se podira, ko poplave, požari, suše, letni časi postajajo nepredvidljivi in jim ni najti vzroka.

Jerzy Franczak: NN

Jerzy Franczak (1978), poljski pripovednik, je v prejšnjem delu, ki sem ga prebral, v romanu Da Capo, prvem iz trilogije, katere zaključek je NN, pisal o spodleteli individuaciji kreativca, ki po številnih polomih in ponižanjih – od mobiranja v šoli in trde, skoraj kasarniške očetove vzgoje – v zrelih letih prileze nazaj, v primarno družino; očitno se je vzgoja ponesrečila, a je bilo vsaj izobraževanje delno uspešno.

Amater

Ali lahko človek, ki ni morilec, postane ultimativni morilec, morilski stroj? Zlahka – iz ljubezni. Rami Malek – še včeraj Mr. Robot, Lyutsifer Safin in Freddie Mercury – igra Charlieja Hellerja, briljantnega matematika široko odprtih oči, ki je tako dober kriptograf, da lahko dela le za Cio. Ja, parkiran je v Langleyju. In ja, obvlada le to – kriptografijo. Ni tajni agent. Ne hodi na misije. Nima pištole. Le analizira. Toda ko mu globalni teroristi – takšni, ki običajno užalijo, mučijo in razjezijo Jasona Bournea, Ethana Hunta, Jacka Reacherja in Johna Wicka – v Londonu ugrabijo in umorijo ženo (Rachel Brosnahan), ki jo ima raje od kriptografije, sklene, da se bo maščeval in da jih bo pobil. Brez milosti in brezobzirno. Vigilantsko. Enega za drugim. Kot Paul Kersey.

Srhljiva sporočila

Sodobne »tinderske« tehnologije ti omogočijo, da takoj prideš do zmenka, toda ko prideš na zmenek, ni tam nikogar. To se rado zgodi. V Srhljivih sporočilih – Nočnem letu v deluxe restavraciji – pa se zgodi ravno nasprotno: Violet (Meghann Fahy), sicer vdova, pride na prvi zmenek, ki so ji ga zagotovile nove tehnologije, tam pa potem dobi več, kot je iskala. Ali bolje rečeno: v grozi ugotovi, kakšen triler – kakšen toksičen vrtinec treme, emocionalne napetosti, manipulacij, tesnobe, nelagodja, strahu, terorja, nevarnosti, zlorabe, nemoči – je ljubezen. Ko namreč v nebotični restavraciji končno udobno sedi s Henryjem (Brandon Sklenar), ležernim fotografom, ki dela za čikaškega župana in s katerim je bila zmenjena (perfect match, heh), začne dobivati srhljiva sporočila – nekdo ji daje digitalne napotke (digitalne »drops«, digitalne meme), kaj naj počne Henryju. Jasno, ukazi – »izzivi« – se stopnjujejo, radikalizirajo, ekstremizirajo.

Babičin vnuk / »Ko sem bil majhen, si ti skrbela zame – zdaj je čas, da jaz skrbim zate«

Kot bi rekel algoritem: tistim, ki jim je bila všeč Šijanova komedija Maratonci tečejo častni krog, v kateri vsak izmed potomcev pokojnika pride s svojim testamentom, bo všeč tudi Babičin vnuk, tajski megahit, v katerem se skušajo vsi najbližji prikupiti babici Menju (Usha Taew Seamkhum), pri kateri so odkrili redko bolezen – in vsi hočejo podedovati njeno hišo.

Maša Knapič / Vizualna umetnica, ki se o svetu uči skozi umetnost

Čeprav je magistra slikarstva, se že dolgo nima več (le) za slikarko. Pravzaprav se je že kaj kmalu po začetku študija začela spraševati, ali je slika sploh njen medij. Študijska leta je zato posvetila predvsem raziskovanju, kakšna je še lahko njena vsebina, kaj dandanes sploh je slikarstvo, kaj je njegova družbena funkcija. Podobna vprašanja so si zastavljali že umetniki ob rojstvu modernizma pred stoletjem, ko so prelamljali z dotlej prevladujočim v umetnosti in namesto ljudi in pokrajin začeli upodabljati denimo abstrakcijo. Ni čudno, da so ji bila kot študentki najbližje prav bela platna ameriškega umetnika Roberta Rymana ali pa znameniti ruski avantgardist Kazimir Malevič, ki je s svojim ikoničnim črnim kvadratom na beli podlagi, simbolom skrajne slikarske redukcije, dokončno opustil upodabljanje materialnega sveta. In tudi njo je vse bolj fasciniral izbris podobe. Ali pa njeno rojstvo tam, kjer jo najmanj pričakuješ.

DJ Koze: Music Can Hear Us

Veteran hamburških plesišč je z eklekticizmom, ki je navadno eden od njegovih glavnih adutov, tokrat malce pretiraval. Album je sicer vznemirljiv že zato, ker deluje kot časovni stroj in naprava za teleportiranje po različnih koncih sveta, a avtor je pri tem žrtvoval celovitost izdelka, ki bolj kot pravi album zveni kot kompilacija – slogovno je še bolj raztreščen kot njegov miks za serialko Dj-Kicks. Poslušanje Kozejeve četrte plošče je zato rahlo frustrirajoče doživetje: občasni prebliski genialnosti zares zlezejo pod kožo in jasno nakažejo, kakšna mojstrovina bi to lahko bila, če bi bila njegova vizija bolj osredotočena, vezivno tkivo teh trenutkov pa pogosto zveni kot značajsko zmeden balast, ki kljub skorajda baročni pestrosti aranžmajev ostaja na ravni idejnih osnutkov.