Tarta Relena: És pregunta

Zunajserijski katalonski vokalni duo na drugi plošči kontemplira usodo ter razmerje med preteklostjo in sedanjostjo. Kot posvetilo tisočletnim vokalnim praksam Mediterana in srednjeveškim liturgičnim glasbam s sodobnimi prijemi album ostaja na pol poti med Hildegardo in Björk. Tradicija tu ni obravnavana kot muzejska kurioziteta za nišne folklorne festivale, temveč kot nekaj živega, fluidnega, za sodobno uho neubranljivo privlačnega. Vrtoglava, hipnotično prepletajoča se dvoglasja, ki jih dopolnjujejo spretno umeščene sintetične zvočne barve, bežni ritmični elementi in terenski posnetki, vas zadenejo s svojo nepopisno lepoto. Tarta Relena v univerzalnem jeziku človeškega petja nagovarja naše kolektivno nezavedno.

Čao Portorož: Design

Siromašenje članskega zastopstva ljubljanskemu ustroju Čao Portorož ne dela nobene škode. Prej četverec, zdaj trojec namreč zveni bolj kompaktno kot kadarkoli doslej. Rock raznih prefiksov (indie-post-synth-alter) piči ubrano in uigrano, sčiščeno, jasno strukturirano in praktično preprosto. Kitarske in vokalne melodije so prepletene tako, da je prostora več kot dovolj za vse, besedila so naivne, sporadično našpikane repeticije, ničesar ni preveč in nič ni odveč. Slog, ki na trenutke prikliče spomine na večne melodije jugo rocka kakšne EKV, in produkcija, ki z elektrosynthovskimi pritiklinami iz omare privleče še drugo ključno poglavje iz rajnke domovine, synth pop. Več kot jugonostalgija.

Funk of Terror: Insect Politics EP

Funk of Terror, tandem producentov Saša Podobnika in Petra Žargija, ki sicer deluje tudi kot skladatelj gledališke glasbe, je nase prvič opozoril že pred slabim desetletjem z nastopom na festivalu Tresk in objavo peščice izvrstnih demo posnetkov. Ti so v času dvojčevega dolgoletnega zatišja z medmrežja, žal, skrivnostno izginili, malo ploščo Insect Politics pa avtorja predstavljata kot prvenec – verjetno tudi zato, ker jo zaznamuje slogovni zasuk v popolnoma ambientalno smer. To je zbirka štirih hipnotičnih skladb, mojstrsko sproduciranih zvočnih kolažev, v katerih poleg repeticije toplih synthovskih akordov ključno vlogo odigrajo terenski posnetki, filozofsko sporočilnost plošče pa avtorja v enigmatični maniri podkrepita z navedki iz filmov, kot je Cronenbergova znanstvenofantastična grozljivka Muha (1986).

Dacho: Indeks

Prvenec Daria Nožića Serinija, izdan dva tedna po debiju kolega Tunje, na nekaj mestih v spomin prikliče pisatelja Jepa Gambardello iz Sorrentinovega filma Velika lepota (2013); mož se v zrelih letih distancira od rimskega hedonizma in se prepusti reminiscencam na pravo ljubezen, ki jo je užil enkrat in nikoli več. Tudi Dacho se deloma odpoveduje personi žurerske beštije in v ospredje postavlja subjekt, ki brska po spominu in nekaj išče, morda sledi doživetij, nanj delujočih podobno »k prvi acid«. Senzualni singel Anglosax, ena najlepših domačih skladb leta 2024, kar kliče k večkratnemu zaporednemu poslušanju, saj mojstrsko ujame niansirano melanholijo, ki jo sproža hrepenenje po ponovitvi neponovljivega.

Sarah Bakewell: Moč humanizma

Humanizem ni pokopan v preteklosti, ampak je večen. Zadeva ljubezen do izobraževanja, radovednost in svobodo misliti zunaj ustaljenih filozofskih smeri. A tudi sposobnost ustvarjanja prijateljstev, torej povezovanja, ki ustvari prostor, kjer lahko ideje zaživijo, saj dobijo odmev in zanetijo dialog. Knjiga, ki ne bo prikaz del velikih imen humanizma, ampak pripoved o posebnostih njihovega intelektualnega bivanja?

Andrej Capobianco: Kdo je ubil SEKS?

Andrej Capobianco je psevdonim nekdanjega uslužbenca institucij EU in kolumnista Andreja Beloglavca, ki specifiko dežele opisuje od zunaj, skozi politični triler in kriminalko. Dogaja se v hipotetični prihodnosti, Danska je pred izstopom iz EU in ta v krizi in morda pred razpadom, v bližini Tajvana se spopadata kitajska in ameriška mornarica, vendar čas ni tako odmaknjen, da v bloku, na kraju zločina, ne bi stanoval »visoki udbovski funkcionar« in se po vogalih ne bi sukali in prikrivali agenti globoke države. Vse se dogaja tik pred volitvami, v tem pregretem političnem ozračju se na ulicah pretepajo levi in desni demonstranti in so smrtne žrtve in ranjeni, stanje kaosa je permanentno. Tudi mladi v isti sapi psujejo fašiste in komuniste in jim pripisujejo krivdo za umor, ponavljajo vice o Kardeljevi kravi in politična atmosfera je kot v prakso prelita radikalizacija nemoderiranega spletnega psovanja in obračunavanja, ki se je zdaj zajedlo v (preostanke?) žurnalizma. Tudi ta, zaradi curljanja informacij s policije, je eden od akterjev dogajanja, ki se suka in odvrti okoli padca z balkona. Pade namreč vodilna stranke SEKS, zmerne in nadvse povezovalne slovenske evropske konstruktivne stranke, ki stavi na premiso, da seks prodaja vse. Nekdanja mednarodna teniška zvezda in po poškodbi strokovnjakinja za izobraževanje je novi obraz in strah in trepet vseh, ki črpajo iz razklanosti.

Lovec Kraven

Sergei Kravinoff, alias Kraven (Aaron Taylor-Johnson), ki ga je oče (Russell Crowe), ruski gangster, uril za lovca, res postane lovec, toda ne lovec na živali, temveč lovec na ljudi – z dolgim spiskom, ki pa se dramatično podaljša, ko mu ugrabijo brata. Za Aarona Taylor-Johnsona so rekli, da bo novi James Bond, a ne bo. Lovec Kraven, še ena marvelovska zgodba o izvoru (enega izmed Spider-Manovih antagonistov), izgleda kot tolažilna nagrada, a obenem tudi kot obupana avdicija za bondiado – Taylor-Johnson izživlja svoj bondovski potencial, toda sam film ima tako rutinsko akcijo, tako lesene dialoge, tako bedne specialne efekte, tako nizek superjunaški kvocient in tako komično plejado ruskih akcentov, da se vam Madame Web niti ne zdi več tako slaba.

Gospodar prstanov: Vojna Rohirrimov

Ko se rohansko kraljestvo – del Srednjega sveta – po dvoboju, ki se konča zelo hitro, in maščevanju, ki ga napove sin padlega, znajde v vojni z rivalskim kraljestvom (in v bitki za trdnjavo Hornburg, alias Helmovo brezno), poveljstvo prevzame Héra, agilna, junaška in neustrašna, skoraj superjunaška bojevnica, remiks sodobnih glasnic opolnomočenja, ker pa ne kanalizira le Disneyjevih princes in furijoz akcijskih filmov, temveč tudi princese studia Ghibli (Nausicaä, Mononoke ipd.), se lahko le prepuščamo fantaziranju o tem, kaj bi iz tega utrudljivega animeja, posnetega po nekaj odstavkih Tolkienove sage Gospodar prstanov, naredil veliki Miyazaki.

Sinova volja

Sinova volja, ki se dogaja v opustošenem postapokaliptičnem svetu, je počasni, zamišljeni, smrtno resni šekspirjansko-lucasovsko-millerjevsko-kurosawovsko-leonejevski epos o srbski distopiji. To, kar je ostalo od Srbije, vodi pohlepni, krvoločni, tiranski Vladar, oblast je centralizirana, korupcija je brezmejna, vse polno je kriminalcev ( ja, »poštenih mojstrov« ni več), ljudje so razbiti na plemena (Ožgani ipd.) in mestne tolpe (Krvave glave ipd.), drug drugega stiskajo v kot in cinično sanjarijo o »svetli prihodnosti« za svoje otroke, družba je paralizirana, odnosi so primitivizirani, zreducirani na nasilje in maščevanje, pripravlja se »zadnja« vojna (»Če mora mesto zgoreti, da bi spet vstalo, potem naj gori«), Jovan (Igor Benčina), karizmatični samuraj, išče svojo sestro (Marta Bjelica), ki jo je ugrabil Vladar, vse to pa poje/pripoveduje slepi goslar.

Sosednja soba

Ko Ingrid (Julianne Moore) podpisuje svoj novi bestseller, avtofikcijo o smrti in smrtnosti, nepričakovano izve, da njena prijateljica Martha (Tilda Swinton), vojna dopisnica, umira za redko boleznijo. Ingrid jo obišče v bolnišnici, kjer jo zdravijo z eksperimentalnimi imunoterapijami. Nekoč sta bili veliki prijateljici, a sta potem izgubili stik – Martho so odnesle vojne in družinske drame (s hčerko sta si tujki, moški, ki jo je spočel, je zgorel ipd.), Ingrid pa sta odnesli literarna kariera in slava. Druga za drugo sta imeli tudi istega moškega (John Turturro), eksperta za podnebni kolaps. Najprej Martha in potem Ingrid. Nič hudega – seksualnega žara ni izgubil.

Substanca

Zadnje čase smo videli kopico filmov, ki kažejo, kako si patriarhalna družba izmišlja depresivne rituale, folklore, molitve in tradicije, da bi lahko obvladovala, brezobzirno zatirala in po mili volji mučila »grešne« ženske in kako potem vedno upa, da ženske ne bodo spregledale natega in da se bodo prilagodile tej norosti.

V mojih sanjah rase vsako noč drevo

V mojih sanjah rase vsako noč drevo je doku o Halozah, ki so nekoč, še v socializmu, »slovele« po hudi revščini in nerazvitosti. Socialistični kapitalizem je nanje tako zelo pozabil, da so kričale: Zbeži! Haloze niso bile za nespečne, ampak za črnobele fotografije, ki se jih oklepajo bolj kot orožja in Boga. Moški stoji sredi haloškega travnika, v rokah pa drži veliko fotografijo otroka – to je on. Pred davnimi leti. In pripoveduje, kako je kot otrok stal v travi, kako je mimo pripeljal avto in kako je ven skočil moški, ga fotografiral in odpeljal. Ni vedel, da je postal spomin – in črnobela umetnina Stojana Kerblerja. Zdaj, mnogo let kasneje, ne pase več živine. »Zdaj jo pase tehnologija, električni pastir.« Haloze so se spremenile (nekoč vsi otroci niso ne mogli ne smeli v šolo, ni bilo televizije, dolžnosti so bile pred pravicami ipd.), mnogi so zbežali,

Ana Maraž / Ilustratorka, ki išče bistvo v izčiščenosti in poenostavljanju

Z ilustracijami za Protideževno juho, pravljico otroške in mladinske pisateljice Majde Koren, je navdušila žirijo letošnjega 61. mednarodnega sejma otroških knjig v Bologni, ki je delo izbrala za svetovno razstavo ilustracije, za kar se je potegovalo več kot 3500 ilustratork in ilustratorjev. Ilustratorsko-pisateljska ustvarjalna naveza je sicer za slikanico, ki jo je Društvo bralna značka letos razdelilo 24 tisoč prvošolcem, oktobra prejela še nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, na Valu 202 pa sta bili izbrani celo za imeni tedna.

Luka Prinčič: DRAGXFUNK

Frišna izdaja veterana elektronske scene, znanega tudi kot Crucial Pink in Prince Lucija, je posvečena skupnosti, iz katere Prinčič izhaja in se iz nje napaja. Komadi so zrasli iz izvirnega materiala ene od aktualnih tehnoburlesk ljubljanskega kolektiva transspolnih entitet The Feminalz, katerega članice in člani tudi doprinašajo k muziki s svojimi žmohtnimi, poltenimi verzi, med drugim o lubrikantih, kurcih z različnimi imeni in še marsičem. DRAGXFUNK je ultra kvirovska, praznična, s pikantnim jezikom prepredena transžanrska fankijada, ki evforično vokalno elektroniko s preloma tisočletja in britansko tradicijo housa, breakbeata, electra in IDM-a kanalizira v razposajene klubske štikelce in spogledljive elektro šlagerje.

Smino: Maybe in Nirvana

Smino, pevski kameleon iz St. Louisa, ki vselej ležerno krmari med ducatom različnih glasov, je predlani podpisal enega od daleč najboljših albumov tistega leta, zdaj pa je iznenada izdal še ploščo presenečenja. Ta je precej manj ambiciozna kot njena predhodnica in ji (kljub peščici odličnih singlov) kot celota ne seže niti do kolen, zato jo je verjetno namerno izdal v času, ko je glasbenomedijska krajina osredotočena na preglede leta. A čeprav daje album vtis zbirke ostankov iz preteklih studijskih seans, je to vseeno ena od bolj izstopajočih raperskih in neosoulovskih izdaj letošnje bere, saj je Smino v edinstvenem melodičnem rapanju enostavno briljanten tudi takrat, ko ne da vsega od sebe.

Ingver in Gverilke: Pekoče v milini

Ena ključnih poant prvenca pevskega tria, katerega samosvoja vokalna glasba (z občasno spremljavo) je preplet sestrskega duha italijanskih sezonskih delavk mondin, riot grrrl nekonformizma, kabarejskega ludizma in nesmrtne narodnoosvobodilne pesmi, je jasna – 21. stoletje je pozabilo na transformativno politično moč skupnega petja, ki ubija strah v srcih, blaži osamljenost in je sredstvo za manifestacijo utopičnih prihodnosti. Iskriva večglasja Gverilk prečijo stoletja, njihova socialno ozaveščena, avtorska in podedovana lirika pa v uličnih himnah reflektira izkušnje prezrte »amorfne gmote«. Hudomušen, konfrontacijski, na papirju anahronističen, zaradi stanja družbe pa še preveč aktualen vokalni punk.