Tycho: Infinite Health

Kalifornijski producent Tycho je eden od zastavonoš (pod)žanra indietronice, imenovanega chillwave, ki je pred približno petnajstimi leti zelo uspešno zajahal trendovski val nostalgije po osemdesetih letih, a se je izpel še hitreje kot subkultura, ki ga je takrat postavila na piedestal. Kljub temu avtor ni le muha enodnevnica, od prelomne plošče Dive (2011) je izdal že pet albumov, toda čedalje bolj so zveneli zgolj kot slaba imitacija tega, kar je chillwave nekoč bil. Vrhunec te spirale, ki se vije strmo navzdol, je novi album Infinite Health, na katerem Tycho zveni že skorajda kot parodija samega sebe. To je generičen izdelek brez duše, zbirka podpovprečnih synthwavovskih kompozicij, ki brez izjeme zvenijo kot »royalty-free« spremljava kakšnega tutorial videa na YouTubu.

Žiga: Your Love

Akademsko šolani glasbenik Žiga Murko po večletnem draženju predstavlja prvenec, ki zaokrožuje njegovo nepričakovano preobrazbo iz avanturističnega hip-hop producenta v elegantnega soul vokalista/avtorja, vajenca mojstrov muzike za ljubimce kalibra Isaac Hayes in Marvin Gaye. Gre za ambiciozno, uglajeno, tehnično izpiljeno ploščo z impresivnim seznamom sodelavcev in poklon pocukranim soul/funk/r’n’b zvokom sedemdesetih in osemdesetih let (melodramatični saksofonski vložki, pretežno baladno razpoloženje, mežiki Quincyju Jonesu). Toda kot celota pusti vtis nekakšnega »belskega simulakra« brezčasnih afroameriških izrazov, predvsem zaradi oguljenih angleških verzov, predvidljivih aranžmajev in šibkega vokala, ki je navsezadnje osišče te glasbe.

Ka: The Thief Next to Jesus

Malo je absolutno dovolj. Raperski temačnež Ka po dveh letih stopa iz senc newyorškega podzemlja z novo osamelsko operacijo zvočnega minimalizma. Število gostujočih producentov in pevcev: nič. Podlage so nič več kot preprosto zankani sempli gospelovske muzike, čeznje pa veteran s prepoznavno umirjenim in monotonim slogom brca znanje v obliki enovrstičnic. Vsaka beseda je skrbno izbrana in natančno zakoličena na svoje mesto, tematika pa tokrat sfiženi (oziroma kar v izhodišču izkoriščevalsko zastavljeni) odnos med krščanstvom in Afroameričani. Edinstvena atmosfera melanholije modrosti uličarske poezije od začetka do konca. Celovitost, ki te hipnotizira, in konsistentnost, ki ji ni para.

Nick Cave & The Bad Seeds: Wild God

Kljub presunljivi moči zadnjih štirih plošč Nicka Cava, ki so bile instrumentalno čedalje bolj oskubene, tematsko izrazito žalujoče in sakralne, po naravi pa vse bolj melanholične, se bodo dolgoletni feni verjetno zelo razveselili, da je Cave ponovno združil moči s svojo zasedbo The Bad Seeds in se – čeprav ne ravno s polno paro – vrnil k zvoku, kakršnega je bend preigraval v času pred protagonistovimi najhujšimi življenjskimi preizkušnjami – smrtjo najbližjih –, ki so močno zaznamovale njegovo glasbeno in pesniško ustvarjanje.

Chantal Delsol: Konec krščanske civilizacije

Filozofinja in katoličanka liberalno-konservativnih nazorov začne štetje s časom, ko krščanstvo postane državna religija, ko poseže v najširše pore družbe. Danes je v politični manjšini, celo s poslednjima režimoma, ki sta krščanske vrednote propagirala, s frankizmom in fašizmom, se več ne postavlja. Sočasno vznikajo nove oblike religije, kamor prišteje tudi ekološka gibanja.

Blaž Kutin: Kenozoik

V zbirki kratkih zgodb Tempirana bomba je Blaž Kutin (1970), sicer tudi scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec, bralca soočil z liki, ki jim je bila skupna kompulzivnost. Delovali so nerazumno – ali pa so stvari naivno vzeli preveč dobesedno. Pri tem so imeli dogajalni prostori nezgrešljiv tuj pridih, zgodbam se je poznalo, da avtor deluje na tujem, v Berlinu, in temu so bile prilagojene tudi situacije, ki jih je zaznamovala izkušnja dvodomnosti. Opazna sta bila posmehljivost do domačijskosti in samozagledanosti pa spogledovanje s scenaristiko. Proza je bila spisana kot niz živahnih krajših uvidov v zakulisje vsakdanjika, pogoste so bile fantastične in groteskne izpeljave, absurdnost situacij se je v popolnosti razvila in ves čas opozarjala na naključnost in negotovost eksistence. Vse to je bilo izpisano humorno in blago posmehljivo, nekje med zaostritvijo groze vsakdanjika in ironičnim komentarjem.

Crescent City

Obstajajo filmi, ki so tako slabi, da so že kar dobri. In obstajajo filmi, ki so tako slabi, da jih ne odrešijo niti najslabši momenti. Crescent City – brezstrastni neonoir – je tak. Ko se v Crescent Cityju pojavi serijski morilec (Norman Bates s Tinderjem), ki svoje umore spreminja v prave dekapitacijske predstave (ko bi vsaj videl Sedem), začnejo to takoj preiskovati detektivi, ki jih igrajo Alec Baldwin, Esai Morales, Terrence Howard in Nicky Whelan, toda ne le da se z Marsa vidi, kdo je »skrivnostni« psycho, ampak je tudi nemogoče, da bi imel človek, ki dneve in dneve stahanovsko preiskuje svoje lastne umore, toliko časa še za same umore. (Prime Video)

The Killer

Tale baročno spletena akcijska melodrama o samurajski poklicni morilki, ki je izgubila vero v Boga (in ki med »procesiranjem« naročila nehote oslepi ameriško pevko ter obtiči v navzkrižnem ognju handlerja, naročnikov, dilerjev in policije), je posnel John Woo, hongkonški auteur, ki je izgubil vero v film. V osemdesetih je bil filmski bog (Obračun v Hongkongu, Hard-Boiled, Morilec), po selitvi v Hollywood, pa se je izgubil. Ob njegovih zadnjih filmih ste lahko le vzdihnili: kako je to mogoče?! Ves tisti cinefilski, kinetični, cineastični cool je sprhnel.

Iz teme

Če hočete videti, kako nastane družba, si poglejte tole mračno, napeto, tesno, klavstrofobično, morbidno grozljivko, ki se dogaja pred 45.000 leti – neznano kje. In na ta surovi, nemapirani, neinkorporirani, nikogaršnji teritorij – obala, gozd, hribi – se priseli skupina paleolitskih ljudi (vodja, njegova družica, njegov mlajši brat, njegov sin, mladenka in starejši moški), ki iščejo jamo, v kateri bi lahko živeli, toda kmalu jih začnejo strašiti in odganjati čudni, »demonični« glasovi, ki prihajajo Iz teme. Nekdo je že tam. Avtohton? Ali tudi sam priseljen? Da bi preživeli, morajo žreti – dobesedno: jesti! – drug drugega, obenem pa paziti, da bitja iz teme ne bi požrla njih. Jasno, ženske kulpabilizirajo in demonizirajo – zaradi menstruacije, ki privablja pošasti. Potrebne so ritualne žrtve. Družba nastane z migracijami, mizoginijo, žrtvovanjem, kanibalizmom in spoznanjem, da so oni v temi takšni kot mi. (Max)

Krik, ki se razlega še danes

Ko se Delia (Paola Cortellesi), rimska žena, mati, gospodinja in prekarka, zjutraj zbudi, ji njen brkati mož, Ivano (Valerio Mastandrea), najprej primaže klofuto. A Delia – ustavljena, zatrta, ponižana – ne ponori. Niti ne zbeži. Klofut – in tišanja – je vajena. Njena tašča je skočila s petega nadstropja. Počeše se in obleče v črno. Ob kičasti, sladkobni popevki, ki mladenkam – ne brez cinizma in samoironije – obljublja »okno v nove sanje«, »pomlad, praznik ljubezni« in »srečo v prihodnosti«. Piše se leto 1946, vojne je ravno konec, revščina je čedalje odurnejša, po Rimu patruljirajo ameriški vojaki, ljudje so čedalje obupanejši, njen mož je čedalje obupnejši. Jutri ne bo nič bolje. Ivano, proletarski grobijan, razžaljeni avtomat brutalne toksičnosti, samozvani veteran dveh velikih vojn, prve in druge, je sredi tretje vojne – proti ženskam. Še malo pa bodo dobile volilno pravico.

Igrišča ne damo!

Forte slovenske kinematografije so že od nekdaj mladinski filmi, ki pa vedno – tako kot Spielbergovi filmi, od Lova za izgubljenim zakladom do Jurskega parka – ciljajo mlado in staro, sedemletnike in sedeminsedemdesetletnike. Spomnite se le Kekca, Doline miru, Nevidnega bataljona, Sreče na vrvici in Poletja v školjki. V njih je bilo dovolj kljuk, referenc, replik in »velikonočnih jajc« tudi za odrasle. To so bili mladinski filmi za vse. Tej tradiciji se je lani pridružila Maksimovićeva Kapa, zdaj pa še Dvornikova dramedija Igrišča ne damo!, ob kateri se boste spomnili na Nevidni bataljon, ki ga je leta 1967 posnel Jane Kavčič: ker odrasli niso sposobni rešiti ranjenega ilegalca (Miha Baloh), ker torej le oportunistično oklevajo in strahopetno taktizirajo, ga rešijo otroci, pogumnejši, drznejši in solidarnejši od svojih staršev. Kavčič je kakopak deset let kasneje posnel tudi megahit Sreča na vrvici, v katerem je Nevidni bataljon preselil v ljubljansko blokovsko sosesko, med beton in asfalt urbanega kanjona (Bratovševa ploščad, del BS 7).

Kaja Bucik Vavpetič / Pisateljica in prevajalka, ki na domačem literarnem prizorišču prebuja žanr fantazijske romance

Letos je pri Cankarjevi založbi v novi zbirki Razmerja izšel njen roman Srebrne vezi, ena prvih fantazijskih romanc v slovenskem jeziku. Zgodba, zasnovana na slovenskem ljudskem izročilu in postavljena v slovansko mitološko krajino, pripoveduje o ljubezni med Milo, hčerjo tiranskega kneza Jaroslava, in Gabrom, vodjo cestnih razbojnikov. Pisateljica Kaja Bucik Vavpetič (1987), ki je z romanom prvič zakorakala na slovensko literarno prizorišče, pa še zdaleč ni novinka v svetu pisanja. Že vrsto let se namreč preživlja s pisanjem fantazijskih romanc v angleškem jeziku, ki jih v samozaložbi izdaja pod psevdonimom Zoe Ashwood.

Louis Cole (with Metropole Orkest & Jules Buckley): nothing

Na začetku nothing sploh ni bil mišljen kot album. Šlo je za turnejo 50-članskega orkestrskega ansambla, Louisa Cola, njegovega benda in nekaj gostujočih glasbenikov. Potem pa se je Cole, ki ga najbolj poznamo v vlogi divje in precizno udrihajočega bobnarskega odštekanca, lotil izjemno tečne naloge: izbiranja posnetkov in miksanja. Še prej je sam kompozicije tudi počasi in mukotrpno zaranžiral. Glede na reference tega ameriškega ekscentrika bi pričakovali, da bo tako glomazen projekt čezmerni maksimalizem, pregosta natlačenka zvočnih plasti in aranžersko »pokaži, kaj znaš« onaniranje. Pa ni čisto tako – nothing je ne pretirano shizofren miks klasike in jazza, v katerega zares ne pašejo le občasni vokali.

Stamor: The Absurd

Obalni mojster abstraktnih hiphop beatov Jan Bajc Funa, ki navadno ustvarja kot .čunfa, pod psevdonimom Kanomotis pa nas od časa do časa počasti s kakšnim globokobasovskim dubstep bangerjem, predstavlja nov, ambientalni projekt Stamor. Sila temačen in teatralen prvenec The Absurd je opisal kot »homage Albertu Camusu in napev njegovemu absurdu«, v eno od skladb pa je vključil celo odlomek iz Mita o Sizifu. A plošča, s katere vre avtorjeva naklonjenost spokojnim synthovskim odvodom black metala in dooma, prej kot s filozofskimi referencami navduši s prefinjeno, večplastno produkcijo in premišljeno dramaturgijo, predvsem pa z zares turobnim razpoloženjem, ki poslušalca zagrne v črn oblak in ga pahne v globoko melanholijo tudi na najbolj sončen poletni dan. Filmska glasba, ki filma ne potrebuje.

Melt-Banana: 3+5

Prva plata ekscentričnega tokijskega noise rock dua po 11 letih zveni, kot če bi si One, kultni avtor manga stripa One-Punch Man, zamislil bend, ki bi bil križanec med britanskimi power metalci iz skupine Dragonforce in pravkar razpadlim rock avantgardistom black midijem. Komadi so tokrat še bolj bizarni, absurdno eksplozivni, prežeti s hiperaktivnimi aranžmaji, zagličano, v sintetično patino ovito kitaro, ki servira komično rokohitrske solaže, rafalskim robotskim bobnanjem in piskajočim ženskim vokalom, ki deluje kot nadležen komar, a v najboljšem možnem smislu. Kompaktnih 24 minut ekstremno vitalne in brezkompromisne »hiperhardkor« muzike, ki obeta precej bolane koncerte. Upamo, da tudi pri nas, kjer je skupina nazadnje gostovala leta 2010.