Seun Kuti & Egypt 80: Heavier Yet (Lays The Crownless Head)

Če kdo res dosledno spoštuje izročilo afrobeata Fele Kutija, je to njegov najmlajši sin Seun – navsezadnje tudi zato, ker je dobesedno prevzel baklo in vse od leta 1997 vodi bend, ki ga je pred njim oče. Skupni albumi z zasedbo Egypt 80 kapljajo počasi in peti »pooseblja duha odpora, trdoživosti in revolucije«. Klišejskih političnih gesel afrobeatskih tropov mu ne moremo zameriti, saj je plošček, nad katerim je kot izvršni producent bdel sam Lenny Kravitz in na katerem gostujeta Sampa The Great in Damien Marley, togi žanrskosti navkljub glasen, kompakten in gibek. Je enovit in enoznačen, tako rekoč v celoti plesen. Tehnično spoliran in slogovno zvesto tradicionalističen. Nič novega ni nič slabega.

Long Dumb Voices: Long Dumb Voices

Ljubljanska druščina se na prvencu poklanja prvobitni indie kitarijadi, ki je vrhunec dosegla ob izdihljajih zadnjega tisočletja, ko je pregovorni predmestni dolgčas napajal ustvarjalnost pionirjev iz skupin Yo La Tengo in Modest Mouse. V pretežno umirjenih, melanholično obarvanih skladbah brez oprijemljivih popkulturnih referenc reflektirajo sodobni lajf dvajsetinnekajletnikov. Glasova vokalistov, pogosto spletena v večglasje, sta tu in tam karizmatično fušasta, včasih pa tudi sramežljivo neodločna. To je celo prikupno! Bolj zmotijo tisočkrat slišani angleški verzi. Ko bi le vedeli, zakaj bendi, namesto da izstopajo s »čudno slovenščino«, večinoma raje postanejo zgolj še eden od posnemovalcev anglosaških prednikov …

BibliBan: Na, Na, Na, Crazy!

Ko spletni guruji muzičarje učijo, kako pravilno zveneti, izgledati in komunicirati, če želijo uspeti, je za mlade bende najboljša mogoča strategija delati diametralno nasprotno – biti čuden, konfrontacijski, neprilagojen, nerazumljen, neprimeren! Nabriti slovenjgraški muloti, zmagovalci Špil lige 2022 in klubski maratonci 2022, v zanosu nekonformizma na prvem pravem albumu servirajo prav to – absurdistično garažno žaganje s hiperaktivnimi aranžmaji, kjer v ospredju niso finese, pač pa surova in kaotična avtorska ekspresija, ki do živega pride s komičnimi večjezičnimi southparkovskimi vokali à la Primus. Zvenijo kot bratranci avantrockerjev iz zasedbe Svojat, ki Raw Power protopunkerjev The Stooges prestavljajo v še višjo prestavo.

The Smile: Cutouts

Cutouts je, grobo rečeno, ena tistih plošč, ki se začnejo pretežno neobetavno, a gredo stvari potem nekako na bolje. Kar je vedno bolje kot obratno. To je tretji album zasedbe The Smile in njen že drugi letos. Je pa tudi album, pri katerem se najočitneje doslej izkaže, da je nekoliko nepravično, če trojec površno označujemo kot stranski odvod svetih Radioheadov.

Andreas Malm: Fosilni kapital

Temo je švedski profesor človeške ekologije predstavil v minuciozni argumentaciji, v kateri se ni postavil a priori na eno stran, ampak je brskal po zgodovinskih dokumentih iz Anglije in Škotske 19. stoletja, iz katerih je postalo razvidno, zakaj je stroj na paro premagal vodno kolo. Izhodiščna dejstva so bila odločno na strani vodne energije: brezplačen vodni energent ob znatno daljšem roku trajanja vodne mašinerije. Toda potem ko si je ogledoval detajle, se je tehtnica nagnila na drugo stran. Tok rek je nestabilen, sploh takrat, ko pridejo sušna obdobja. Rešitev gre v smer gradnje prekopov, za to pa je nujna ubrana kolektivna akcija. Premog je zanesljivo dostopen na trgu vsakemu podjetniku, tu pa je potrebna skupna investicija posameznih tovarnarjev z diametralno nasprotnimi interesi, ki se ji pridružuje še hendikep pridobivanja delovne sile. Parne tovarne so gradili v obstoječih mestih, vodne gigante pa so postavljali ob rekah na podeželju, kar je produciralo fantomska naselja sredi divjine. Ob tem je pristaviti še fenomen »slabega« izkoristka delavcev: v parni tovarni delajo redno po urniku, v vodni ob sušah stroji često stojijo.

Jesús Carrasco: Pelji me domov

Španski pripovednik Jesús Carrasco (1972) je v prvencu, romanu Na prostem, posameznika izpostavil neugodnemu podnebju. Fantič iz romana je preganjan in nemočen, dežela pa pusta in okrutna, nad vsem je veličastna figura mogočneža, ki je na strani zla. Podobno gospodovalno vlogo ima v romanu Zemlja, po kateri stopamo upokojeni bivši vojak, na katerega vrtu se nastani pritepenec. Izvemo, da je nekje v kazenskem taborišču na robu preživetja sekal drevje, in pripovedna optika postopno simpatizira z neznancem na račun predsodkov in ravnanja kolonizatorja.

»Carrie, smejali se ti bodo!«

Letošnjo Noč grozljivk bo 31. oktobra ob 19.00 v Kinodvoru otvorila De Palmova Carrie (1976), absolutna filmska klasika, najboljša grozljivka, posneta po romanih Stephena Kinga. Začne se v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične krščanske fundamentalistke, Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Na koncu, po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab, začne še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo razglasijo za »kraljico« (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v pravo orgijo slow-motiona, opero slogovne virtuoznosti, apokaliptični spektakel velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Carrie, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce. In to je res črtanje!

Zlobna pisemca

Olivia Colman, pobožna malomestna devica, ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja še vedno živi s staršema (Margaret White je njuna sestra!), začne dobivati »strupena« pisma, za katera obtoži bujno, vulgarno, nonkonformistično sosedo (Jessie Buckley), utelešenje neodvisne, opolnomočene ženske, (ki jo skuša patriarhat ustaviti ipd.), toda film – lahkotna komedija, posneta po resnični zgodbi – se preveč zaljubi v svoje skeniranje farsičnih whodunitov, kot so Nož v hrbet, Smrt na Nilu ali Glej, kako bežijo. (Max)

It’s What’s Inside

Velik, Odštekani petek, Kakršen oče, takšen sin, Vice Versa, Od deklice do bejbe – ja, to so komedije zamenjave telesa. Toda čas je, da vidite boljšo – It’s What’s Inside. Na zabavo, na kateri se zbere hormonska mladež (Brittany O’Grady, James Morosini, Alycia Debnam-Carey, Devon Terrell ipd.), pride tudi falirani Forbes (David W. Thompson), po novem tehnofrik, kreator družabne igre, ki sproži epsko zamenjavo teles – travm, strahov, želja, zavisti, maščevanj. In Greg Jardin, sicer debitant, to vsesplošno zamenjavo prelevi v osupljivi ringelšpil, manični, hiperaktivni mindfuck, lucidni, ultrakinetični puzzle, v katerem Odštekani petek hitro mutira v Vse povsod naenkrat, ta pa v Face-Off in Zbeži!, fr e netično vrnit e v potlače nega, ples smeti nezavednega. (Netflix)

Genialna prevara

»Vse je transakcija,« slišimo v temle rimejku tajskega megahita, ki pokaže, kako lahko v kapitalizmu vsi zmagajo – bogataši nimajo pojma, a imajo denar, reveži so genialni, a nimajo denarja. Reveži morajo le poskrbeti, da bodo bogataši izgledali genialni – pa bodo imeli denar. In tako začne Lynn (Callina Liang), genialna matematičarka iz revne priseljenske družine, ki jo sprejmejo na elitno zasebno šolo (v resnici hoče na Juilliard), svojim bogataškim sošolcem med testi najprej pošiljati listke s pravilnimi odgovori, potem pa si izmisli celo znakovni jezik, da bi goljufanje »amazonizirala«.

Slava je le oblika mentalne bolezni  

V Nasmehu so se začela ljudem prikazovati strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki so se smehljala, njihov groteskni nasmeh pa je bil tako nalezljiv, da se je prikradel tudi na lica ljudi, ki so po šestih dneh – po blodnjah, halucinacijah – naredili grizlijevski samomor. Te neuničljive, fantomske, pošastne »entitete«, ki preganjajo, strašijo, mučijo in obsedajo ljudi (in ki se v slogu štafete – »okužbe«, »prekletstva«, »aflikcije« – viralno selijo od človeka do človeka), niso videle le Zla za petami in Kroga, temveč tudi Jokerja, v Nasmehu 2, neizbežnem in presenetljivo robustnem nadaljevanju (Nasmeh je bil huronski globalni hit), obsedejo že itak stravmatizirano, a »ozdravljeno«, rehabilitirano popzvezdnico Skye Riley (Naomi Scott), karizmatično skrčko kompulzivne negotovosti, regresivnih iluzij in parazitske privilegiranosti, skoraj Chappell Roan (ali pa skoraj Miley Cyrus, če hočete), ki ji je zaročenčeva smrt ustavila kariero in ki – ob asistenci svojega menedžerskega spremstva, tudi pohlepne mame (Rosemarie DeWitt) – ravno načrtuje comeback.

Enya Belak / Plesalka, koreografinja in filmska ustvarjalka, ki v svojem delu združuje različne umetniške zvrsti

Čeprav ji pogosto nadenejo oznako »multidisciplinarna umetnica« – deluje namreč na področjih sodobnega plesa, filma, gledališča in vizualnih komunikacij –, vse te umetniške discipline zanjo niso ločene kategorije. Vselej se prepletajo, povezujejo in združujejo. Ko dela filme, jih gleda skozi prizmo telesa in giba; ko se ukvarja s plesom, razmišlja skozi perspektivo kamere, kadra, kompozicije. Vsak projekt, ki se ga loti, ima potencial, da postane karkoli, saj med ustvarjalnim procesom praviloma prepleta vrsto različnih medijev.