Tejka Pezdirc / Kiparka, ki skulpturo, prostor in gledalca dojema kot povezano celoto

Lapidarij Galerije Božidar Jakac v nekdanjem kostanjeviškem samostanu zadnjih nekaj tednov naseljujejo fragmenti telesa, kamniti organi, obdani s tkanino, silikonom, epoksi smolo in lesom. Prepleteni so v soodvisnem razmerju in tvorijo telo, ki ima več vhodov in prekatov, kot celostni organizem pa lahko zaživi šele ob prisotnosti gledalca. Gre za razstavo Začasno stanje kiparke Tejke Pezdirc (1985), ki o prostoru razmišlja kot o osnovi, konstruktu, skeletu svojega dela: »Moram razumeti gibanje človeka, ki prihaja v prostor in iz njega odhaja, razmisliti, kako lahko moja dela komunicirajo s tem prostorom in obratno.«

Crumb: AMAMA

Newyorška psychpop zasedba Crumb na tretji dolgometražni plošči nadaljuje s tem, kar ji gre najbolje od rok, torej z grajenjem na veličastni zapuščini bendov, kot sta Stereolab in Broadcast. Kvartet pri nadaljevanju tradicije spokojne (neo)psihedelije za nove generacije med sodobniki skorajda nima prave konkurence, še posebej, če odmislimo izvajalce, kot sta Melody’s Echo Chamber in Vanishing Twin, in čeprav na novi plošči ne ponudi ničesar revolucionarnega ali nepričakovanega – ostaja namreč popolnoma zvest značilno zasanjanemu in ležernemu zvoku, nostalgično zazrtemu v preteklost, le da se tokrat oklepa malce poskočnejših ritmov –, gre vseeno za bendovo daleč najboljše in najbolj izpiljeno studijsko delo doslej.

Beth Gibbons: Lives Outgrown

Beth Gibbons si vzame čas. V tridesetih letih založniške dejavnosti je izdala le šest albumov, od tega dva ne čisto prava, v živo posneta, in štiri z zasedbo, ki je sredi devetdesetih let imela ogromne zasluge za to, da je Bristol za kratek čas postal glasbeni popek sveta. Brez izrazitega pečata skupine Portishead se Beth Gibbons znajde odlično – njen samostojni prvenec je ekstremno počasi (prvič je bil napovedan leta 2013!) in pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti. Dodatno je oplemeniten s spremljevalnimi vokali, zborovskimi napevi, številnimi tolkali, elektrificiranimi vložki in vrhunci, pospremljenimi z godali – vse z izjemnim občutkom.

Različni izvajalci: Everyone’s Getting Involved

Če se vam zbirka sodobnih priredb hitov legendarne zasedbe Talking Heads ne zdi najboljša zamisel, vas občutek še zdaleč ne vara. Ko pa boste slišali uverturo v ploščo, porazno interpretacijo slovite uspešnice Psycho Killer, ki jo je zakrivila Miley Cyrus, boste prepričani, da niste ravno v dobrih rokah. Produkcijska in distribucijska hiša A24 se je na polju semiumetniških filmov, namenjenih velikim množicam, odločno uveljavila kot vodilni akter 21. stoletja, pri prvem koraku v glasbeno založništvo pa ji je spodletelo na celi črti. Kompilacija spremlja ponovno izdajo filma Stop Making Sense, enega od najboljših koncertnih filmov vseh časov, in bo morda malce pripomogla k njeni promociji, kar je seveda dobrodošlo, a če bi trdili, da je album odvečen, bi bili precej preskromni.

Billie Eilish: Hit Me Hard and Soft

Ob napovedi tretjega albuma zvezdnice, ki je svetovno slavo s temačnimi, »gotskimi« pop komadi in šepetajočimi ASMR-jevskimi vokali doživela pri rosnih 17 letih (to je uspelo le še Justinu Bieberju in Lorde), sta pozornost zbudili dve stvari. Napoved, da tokrat ne bo ne singlov ne spotov, ter namig, da je album zasnovan kot povezana celota za poslušanje od začetka do konca. Da je to sploh treba poudarjati, kaže na trenutni zeitgeist, ko gre za konzumacijo glasbe. Zaradi algoritemsko kuriranih predvajalnih seznamov na platformah za pretakanje glasbe komade večinoma poslušamo fragmentirano, izrezane iz izvirnega konteksta. Zdi se, da želi pevka, predvsem pri mlajši generaciji, ponovno obuditi nekaj, kar je bilo še do pred kratkim samoumevno – koncept (poslušanja) albuma.

Klara Holik, Ivi Niesner, Jana Sedlačkova: Skrivnostno življenje gozdov

Nak, na isto temo so napravile novo delo, v katero skušajo zvabiti mladež z razkrivanjem skrivnosti. Kaj jedo drevesa, kako potujejo, kakšno simbiozo z glivami ustvarjajo, kako so zajedavci v podobi podlubnikov pravzaprav koristni za gozd, zakaj so dragocena tudi votla drevesa, kako je smrt blagohotna za živa bitja, kdo vse živi na drevesu in pod njim etc. Torej vednosti, ki gozd razlikujejo od šoping centra. V slednjem zadoščajo oči in denarnica staršev, pohajanje po lesu pa postane zanimivo šele, ko vsaj malo razumeš bivanje.

Mircea Cărtărescu: Lepe tujke

Romunski pripovednik Mircea Cărtărescu (1956) je o ženskah že pisal, pravzaprav ga v prevodih poznamo po takšnem pisanju, zato se nam zazdi, da naslov treh proznih okruškov pretežno avtobiografskega izvora namiguje na isto, kar smo brali v Zakaj ljubimo ženske, ki je bilo napisano za romunsko izdajo revije Elle; tam gre za lahkotno bralno predigro v ljubavno poletno avanturo. Pa ne, Lepe tujke je uradni naziv dvanajstčlanske romunske literarne druščine (apostolov), ki jo Francozi povabijo na bralno turnejo, in takšne turneje z velikimi egi, ki grejo zraven k povprečnim pisateljem, so seveda dober komedijski komp(l)ot. Tudi ker ga lomijo s pastirstvom, popreproščeno in eksotično etnologijo in šemljenjem v noše; kot recimo delu naše elite na čezmejnih protokolarnih ekshibicijah zadoščajo Modrijani, recimo.

Adrienne

Ameriško igralko Adrienne Shelly, ki je v devetdesetih letih po zaslugi Hartleyjevih odbitih indiejev Neverjetna resnica in Zaupanje tudi pri nas veljala za kultno, so leta 2006 našli mrtvo: obešeno. V njeni pisarni. Policija je odločila: samomor. Pika. Primer je bil ad acta. Adrienne Shelly, sicer od malega prepričana, da bo mlada umrla, je ravno režirala Natakarico, sijajno feministično študijo opolnomočenja, #MeToo pred #MeToojem, bila je polna življenja, sredi številnih projektov in zaljubljena, tako v svojo triletno hčerko kot v svojega moža, Andyja Ostroya, ki ni mogel verjeti, da je naredila samomor.

The Stones and Brian Jones

Če hočete videti odličen rockumentarec, si poglejte tole arheološko izkopavanje Briana Jonesa, ki benda Rolling Stones ni le ustanovil in imenoval (po Watersovem štiklu Rollin’ Stone), ampak je bil spočetka tudi njegov motor, njegov genij, nesojeni Mick Jagger (okej, Mick Jagger brez karizme), a Rollingi so stroj, okej, skala, ki se vali in vali in vali, zato ne preseneča, da kdaj pa kdaj kdo tudi odpade, magari skrivnostno, kot Jones, »žrtev vojne med dvema generacijama«, »metulj«, ki je celo za Rollinge živel prehitro, ekscesni upornik (vrgli so ga iz dveh šol, nagnali so ga od doma), ki se je upiral celo samim Rollingom in ki je nonkonformizem tako dobro poosebil, da se benda Rolling Stones še vedno drži. (VOD – Amazon, Apple, Hulu ipd.)

Frogman

Če pogrešate šokerje, ki jih je – tako kot Čarovnico iz Blaira in njene številne klone (Paranormalno, Pošastno, Snemaj!, Odklikana, Creep, Lovec na trole, Jezero Mungo ipd.) – poganjal lažni found footage (šokantni filmski materiali, ki jih je pred grizlijevsko smrtjo posnela kaka ekipa), si poglejte mikrobudžetnega Frogmana, v katerem skušajo režiser, snemalec in igralka posneti doku o »bigfootskem« mitskem bitju, človeku-žabi, turistični atrakciji Lovelanda (Ohio), ki je urbano legendo prelevil v biznis ( ja, konspirologija je nova nafta).

Arcadian

Nicolas Cage, kralj sodobnega žanrskega filma, se tokrat potopi v »arkadijski« postapokaliptični svet, ki je več kot sijajna priložnost za tipično kejdževsko melanholijo. Cage, alias Paul, je kot Jezus, le da ima zgolj dva sinova (Jaeden Martell in Maxwell Jenkins), zgolj dva apostola, ki ju skuša za vsako ceno zaščititi pred grotesknimi, nočnimi, res grozljivimi pošastmi ali pred Vojno svetov, če hočete. Podnevi se družina utrjuje (zaklepanje vrat, zapahovanje oken, barikade ipd.), ponoči pa skuša preživeti napade pošasti, zato morata biti oba sinova – hormonska najstnika – do večera doma. Kaj to pomeni, je na dlani: če hočeš preživeti pošasti (brezimne, brezosebne, brezčutne kot neoliberalni kapitalizem), če hočeš torej preživeti konec sveta (globalno krizo), potrebuješ red, pravila, disciplino. Ja, obnašati se moraš kot žanrski film.

In The Land of Saints and Sinners

Zdaj že vemo: poklicni morilci so ljudje, ki pošteno opravljajo svoje delo. Tak je tudi Liam Neeson, alias Finbar, idilični irski poklicni morilec, ki ubija v slogu: žrtev najprej prepriča, da si sama izkoplje grob, potem jo z lovsko puško ustreli in na koncu jo lastnoročno zakoplje, na grob pa empatično in pietetno zasadi drevesce. Gozdna jasa, na kateri pokopava svoje žrtve, je že pravo pokopališče – drevesc ne manjka. Finbar, fen Dostojevskega, izgleda kot človek, ki je redefiniral pogozdovanje – vsako drevesce tako dobro »pognoji«, da bo res zraslo v drevo. Smisla za humor nima, toda delo vedno opravi. Poleg tega – nekako mora zapolniti praznino in osamljenost po ženini smrti. A kaj je Finbar v primerjavi z Irsko republikansko armado? Divjo bando, ki s Severne Irske, kjer je pobila več ljudi, kot je načrtovala, prebegne na Finbarjev teren, vodi Doireann (Kerry Condon), svetnica, ki je postala grešnica – ne govori, ampak sika, klišeje pa žveči brez empatije, zato kliče kazen. Finbar, grešnik, ki je postal svetnik, pa je hotel ravno morilski poklic obesiti na klin! Morda bi celo rekel, da je »prestar za to sranje,« a kaj ko Neeson, ki ga igra, v vsakem filmu znova potrdi, da ni človek za to sranje nikoli prestar.

IP. Izmišljeni prijatelj

John Krasinski, sicer komik (Pisarna), je pred nekaj leti posnel Tiho mesto, postapokaliptično grozljivko, v kateri so Ameriko opustošile srhljive zunajzemeljske pošasti, vredne alienov iz Osmih potnikov. Zdaj, v sentimentalni mladinski dramediji IP, remiksu igranega in animiranega filma, pa ponuja povsem drugačne aliene – imaginarne prijatelje. Grozljivke so jih zadnje čase polne, toda Krasinski jih prelevi v nesrečna bitja, ki so ostala sama, brez prijateljev, saj so otroci, ki so jih nekoč potrebovali, odrasli, tako da jih ne potrebujejo več. Zavrgli so jih. In zdaj – stravmatizirani in osamljeni, zapuščeni in zagrenjeni – čakajo na izginotje. Jasno, reši jih lahko le otrok, ki je še bolj osamljen in še bolj stravmatiziran. Tak otrok je dvanajstletna Bea (Cailey Fleming), ki ji je mama umrla za redko boleznijo, očeta (John Krasinski) pa so hospitalizirali za redko boleznijo, kar jo tako osami in stravmatizira, da – v slogu dečka, ki v Šestem čutu vidi mrtve – vidi opuščene imaginarne prijatelje (ki jih vokalizirajo Steve Carell, Phoebe Waller-Bridge, Louis Gossett Jr., Emily Blunt, Matt Damon, Akwafina, Jon Stewart, George Clooney, Bradley Cooper, Sam Rockwell, Bill Hader, Sebastian Maniscalco, Amy Schumer, Brad Pitt ipd.), zato v družbi svojega soseda (Ryan Reynolds), ki prav tako vidi imaginarne prijatelje, poskrbi za reunion.

Nasilje je povsod

Tujci: Prvo poglavje, rimejk/reboot/ sequel/prequel Bertinovih srhljivih, minimalističnih, invazijskih, kultnih Tujcev (2008), reimaginacije francoskega trilerja Oni (2006), Hanekejevih Smešnih iger (1997) in pokolov tolpe Charlesa Mansona, je šoker, v katerem nenehno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, nekaj strašnega, nekaj nenadnega, a nikoli ne veš, kdaj se bo to zgodilo, kar pomeni, da se tisto ne zgodi in ne zgodi, a da se ves čas dogaja v tvoji glavi, no, tvoji imaginaciji, tako da se pričakovanje, napetost, opresivnost, morbidnost in nemoč zgoščajo kot noč, v kateri so vsi strahovi črni. Premisa je preprosta, elementarna: Maya in Ryan – Madelaine Petsch in Froy Gutierrez, ki nadomeščata Liv Tyler in Scotta Speedmana – obtičita v oregonski lovski koči ( jasno, via Airbnb), v kateri ju začnejo nenadoma terorizirati trije fantomski, maskirani, anonimni, morilski »tujci«.