Matej Mihevc / Intermedijski umetnik, ki raziskuje vpliv novih tehnologij na kulturno produkcijo

Prav te dni v Novi Gorici poteka že 25. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint, eden najpomembnejših festivalov intermedijske umetnosti v našem (in širšem) prostoru, ki prepleta področja umetnosti, znanosti in tehnologije. Festival, ki ga v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025 prireja Kulturni dom Nova Gorica v sodelovanju z ljubljanskim Zavodom za sodobne umetnosti Aksioma ter raste na nekdanji državni in kulturni meji, z osrednjo razstavo Spekulacija in razkroj raziskuje potencial, ki ga ima lahko fikcija kot orodje za ponovno vzpostavitev odnosa z nepopravljivo razdejanim svetom. Na razstavi svoj umetniški projekt predstavlja tudi Matej Mihevc (1995), eden najprodornejših intermedijskih in novomedijskih umetnikov mlajše generacije pri nas.

Tommy Richman: COYOTE

Dolgometražni prvenec mladega ameriškega pevca Tommyja Richmana je (precej na hitro, po dodelanosti plošče sodeč vsekakor prehitro) vzniknil predvsem zaradi komada Million Dollar Baby, viralne uspešnice poletja, ki je naglo priplezala do druge stopničke Billboardove lestvice Hot 100. Glasbenik se na albumu oklepa učinkovite formule, ki jo je izpopolnil s tem megahitom, torej spajanja nostalgičnega lo-fi synthfunka, starošolskega R & B-ja in južnjaškega hiphopa, a mu pri tem nikoli ne uspe poustvariti magije, s katero je zaslovel na TikToku. Nekajkrat se ji uspe približati, predvsem s čvrstimi basovskimi linijami, a piskajoči falzet, ki nas spremlja od uvoda do zaključka izdelka, hitro postane nekoliko enoličen in rahlo prismuknjen, večkrat tako zelo, da Richman zveni kot parodija samega sebe.

Sujevera: Sujevera

Kvartet izstopajočih akterk in akterja s široke domače glasbenoraziskovalne scene pod vraževernim imenom zganja brneče elektroakustične rituale spodobno razvlečenih in čudaško privlačnih zvočnih panoram. Izjemno pomembna oporna točka pri tovrstnih (dokaj ad-hoc?) abstrakcijah so izkušnje in verjetno prav zaradi njih Sujeveri uspe graditi goste odtujene in temačne atmosfere, ki v krajšem vrhuncu le dobijo tudi ritmično oporo in za trenutek vstopijo v svet približno carpenterskega mrakobnega nelagodja. Obred najbolje deluje, kadar so vse sile usmerjene v subtilno plastenje in potrpežljivo grajenje, najmanj pa v trenutkih tipanja in linearnega odmerjanja zvočnih nizov. * Po poslušanju trikrat pljuni čez ramo.

Moin: You Never End

Dekonstruirana posthardcore godba londonskega tria, projekta izmuzljivega dua Raime in Valentine Magaletti, najekspresivnejše bobnarke našega časa, na tretji plošči dobiva še bolj izčiščeno formo. Moin principe elektronske produkcije vpenja v bendovsko ustvarjalnost. Predstavljajte si Midwest emo iz devetdesetih let, če bi za aranžmaje, zven kitar in teksture bobnov pikolovsko skrbeli eksperimentalni producenti. Vsak odtenek distorzije, repetitivni ritem, odmev membran in abstraktni človeški glas ima svoj »pomen«. Doslej značilne cinematične semple, orodja za sugestijo, pa v presunljivo melanholičnih instrumentalih nadomešča z zasanjanimi deklamacijami raznih gostujočih imen. Eshatološka muzika, ki jo prežema tolažeča toplina.

Pixies: The Night the Zombies Came

Mineva že deseto leto od studijske vrnitve legendarne zasedbe Pixies in že kar dvajseto od njene ponovne združitve, ki pa doslej ni prinesla prav nič hvalevrednega, daleč od tega. Skorajda neverjetno se zdi, da je bend v drugi fazi delovanja, torej po prerodu leta 2014, izdal že več albumov kot v zlatem obdobju, torej v času do razpada leta 1991, ko je v štirih letih izstrelil kar štiri dolgometražne instantne klasike in kup brezčasnih hitov, v senci katerih ustvarja še danes.

Tomas Espedal: Peš.

V zadnjih letih se je nabrala vrsta prevodov s to tematiko: od režiserja Herzoga Hoja v ledu, pisatelja in popotnika Kaggeja Hoja do filozofov Thoreauja Hoja in Grossa Filozofija hoje.

Don DeLillo: Tehtnica

Tehtnica je konec osemdesetih let spisan roman velikega ameriškega pripovednika Dona DeLilla (1936) o dogodkih v Dallasu, ki so pretresli 20. stoletje in njegovo samodojemanje. Seveda gre za atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, njega pa zadolženi lastnik dallaških zabavišč takoj po aretaciji. V podobnem, pospešenem tempu so potem izginjali, se obešali, bili ustreljeni v tilnik ali glavo še številni, katerih niti vodijo do uboja JFK.

Goodrich

Andyja Goodricha (Michael Keaton), losangeleškega galerista, sredi noči pokliče njegova precej mlajša žena, Naomi (Laura Benanti), ki mu razkrije, da je na rehabilitaciji in detoksikaciji – Andy je šokiran, saj ni imel pojma, da ima težave, da je odvisna od tablet. Še huje: na rehabilitaciji in detoksikaciji bo ostala tri mesece, tako da bo moral za njuna devetletna dvojčka (Vivien Lyra Blair & Jacob Kopera) sam poskrbeti – prvič v življenju. Nič čudnega, da ni opazil težav svoje žene. Tudi težav svoje prve žene (Andie MacDowell) ni opazil. In tudi v življenju Grace (Mila Kunis), svoje hčerke iz prvega zakona (ravno noseče), je vedno manjkal.

Terrifier 3: Božič klovna Arta

Terrifier je bil kot Noč čarovnic in Krik – tako pretirano brutalen, da je deloval komično. Tako odločen, da je deloval prelomno. Tako ekscesen, da je deloval avantgardno – kot Andy Warhol na steroidih. In seveda – stare filme je tako odprl, odrl in razžagal, da je deloval cinefilsko. Terrifier 3 sklene, da bo šel še dlje, magari do konca – saj je božič! Spet! Klovn Art (David Howard Thornton), absolvent slasherja, body horrorja in torture porna, multižanrski veseljak, kralj terorja in mesarskih instalacij, satirik dobrega okusa, strup za idiote, najprej – brez diskriminiranja otrok – razseka spečo družino ( ja, videl je Predbožično moro, Črni božič, Gremline, Teksaški pokol z motorko, Umri pokončno, Sam doma), potem pa svoj križarski brend politične nekorektnosti – »Ni upanja, ni Boga!« – prelevi v pekel, ki ga lahko ustavi le »zadnje dekle« (Lauren LaVera) in ki je skoraj tako agoničen, grotesken, burlesken in krvav kot Biblija.

Henry Fonda za predsednika

To, kar je Thom Andersen z esejističnim dokumentarcem Los Angeles Plays Itself (2003), skompiliranim iz filmov, ki so se dogajali v Los Angelesu, naredil za Los Angeles, Alexander Horwath z esejističnim dokumentarcem Henry Fonda za predsednika, skompiliranim iz filmov, ki jih pilotira Henry Fonda, naredi za Ameriko. Los Angeles je igral Los Angeles – Henry Fonda je igral Ameriko. Veljal je za »tipičnega Američana«, za »kvintesenco Amerike«, za njeno »vest«. Vedno je bil zadržan, umirjen, nevsiljiv, zanesljiv, emocionalno distanciran, premišljen, preudaren, liberalen, alternativa ameriški toksični »možatosti«, varuh liberalne demokracije.

Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli

Vinci je kariero začel s komedijo Babica gre na jug, ki se je začela v Ljubljani in končala na morju, v Portorožu – vmes je bilo potovanje, ki je trajalo nekaj dni. Tartinijev ključ je reimaginacija Babice, le da je tu potovanja konec, še preden se film začne – vsi so že tam, »na jugu«, ne v Portorožu, temveč v Piranu, najkinetičnejšem slovenskem mestu, ki je posnet kot še nikoli. Vinci pač ne bi bil Vinci, če nas ne bi skušal prepričati, da si ga Piran – z atraktivnostjo, fascinantnostjo – res zasluži. Tartini gre za Babico: tudi tu imate tri protagoniste, tudi tu imate babico (Majolko Šuklje nadomešča Ariella Reggio), tudi tu imate bend, tudi tu imate tatvino (ne nakita) in tudi tu imate velik rdeč avto – in protagonisti, Barbara (Ella Lapajne), Robert (Svit Šturbej) in Mario (Maks Kerševan), zgodnji najstniki, celo krenejo na krajšo furo po istrskih cestah, kot da bi hoteli pomežikniti Babici. Edini, ki se – magari le za hip ali dva – pojavi v obeh filmih, je kakopak Vinci, ki nas skuša s soundtrackom tu in tam spomniti na bondiade in Misije nemogoče, pa čeravno Tartinijev ključ – gnan s šašavostjo Hladnikovega Sončnega krika (1968) – precej bolj spominja na Zaklad pozabljenih in Da Vincijevo šifro ( ja, da Vincijevo), saj skušajo Barbara, Robert in Mario z reševanjem ugank in premetank, iskanjem ključev, odpiranjem šatulj in skrinjic ter tekanjem od ene piranske kulturne znamenitosti do druge (o Piranu – z barko Pie in Pina Mlakarja vred – tu izveste več kot v vseh »piranskih« filmih doslej) do zaklada priti pred zloglasnima tatovoma umetnin, Grandemarejem (Goran Navojec), ki vsak stavek pove v treh jezikih (s hrvaškim akcentom), in nerodnim, kretenskim Jofo (Jurij Drevenšek), ki ga angelski, renoirovski, boudujevski brezdomec (Primož Pirnat) – v slogu »Tutsi Frutsi Ice Cream« Chica Marxa iz burleske Dan na dirkah (1937) – prelevi v molzno kravo. Jasno, Jofa in Grandemare sta repliki Malega (Vinko Hrastelj) in Velikega gangsterja (Zvone Šedlbauer) iz Sončnega krika, tako kot Tartinijev ključ naslonjenega na morje, kjer so se slovenski filmi vedno počutili najbolje.

Maja Poljanc / Ilustratorka, katere edinstveni avtorski slog sta zaznamovali znanost in folklora

Slovenska ilustracija je že dolga desetletja na vrhunski ravni, tradicijo, ki so jo odločno začrtale predvsem znamenite ilustratorke, pa več kot uspešno nadaljuje tudi mlajša generacija, ki navdušuje z bogatostjo, raznolikostjo in močjo likovnega izraza. Med izstopajočimi imeni je Maja Poljanc (1989), ilustratorka z izrazitim avtorskim slogom, ki pa ga nenehno razvija in nadgrajuje. V zadnjem času njene imaginarne svetove lahko srečujemo predvsem na uličnih plakatih za novo sezono ljubljanske Opere, na straneh časnika Večer ter knjižnih platnicah, kjer se je nazadnje potapljala v fantazijske svetove Edgarja Kaosa v romanu Svet je senca pisateljice Julije Lukovnjak.