Kaiser Chiefs: Start the Revolutinon Without Me

Peterica fantov iz Leedsa je leta 2003 svojo prvo ploščo 22 izdala pod imenom As Parva, nato pa si je nadela ime po južnoafriškem nogometnem klubu in postala širše prepoznavna. To je peti studijski album britanske pop zasedbe Kaiser Chiefs; tokrat ga je izdala le za ameriški trg in zagotovo ne preseže njenega najuspešnejšega albuma Yours Truly, Angry Mob iz leta 2008, na katerem je bil tudi hit komad Ruby. Izdelek, ki sledi albumu The Future Is Medieval, prinaša samo dva nova komada, to pa je »računica«, ki se tokrat ni izšla, saj fantje ne zvenijo nič kaj sveže. Poustvarjajo zvok, ki jih je izstrelil v mainstreamovske vode, in se nagibajo k mlačnemu pop rocku, okrancljajo pa ga z elektroniko. Skupino, ki naj bi se odlikovala prav na odru, lahko ujamete tudi pri nas, ob reki Kolpi, na letošnjem Schengenfestu.

Big Foot Mama: Izhod

Slab spomin? Niti najmanj, ko gre za skupino BFM, ki je resnično naredila vse, da v njeni pojavi in glasbenem izrazu ne bi več prepoznali tistega, s čimer se je spogledovala na prvih treh albumih: vikendaške kitarske tezge za negoden češpljev gaj, ki vlažno vrešči po ljubljanskih predmestnih šupah. Po blagodejni petletni studijski pavzi, ki nas je z živimi nastopi, team-upi in bestofi na DVD-jih utrdila v veri, da so pozitivni premiki na osrednji domači poprock sceni še mogoči, je tu Izhod; kot izhod iz podpovprečja. BFM so željo po višji stopnji glasbotvornega žitja sicer nakazali že na albumu Doba norih (2001), jo vmes vztrajno negovali in zdaj na Izhodu naposled donegovali. Zrelo, obetavno in nič več tako prekleto enostavno.

Turing Machine: What Is the Meaning of What

Največji oboževalci pred 14 leti zasnovane newyorške instrumentalne rockovske postave Turing Machine so bili že nekaj let na trnih, saj so čakali njeno novo, tretjo ploščo, za katero pa se je medtem izkazalo, da bo posthumna. No, zdaj so le dočakali plesno naravnan studijski izdelek, naslovljen What Is the Meaning of What. To je prva plošča po osmih letih, zadnji plošček Zwei je trio namreč izdal leta 2004.

Gojira: L’enfant sauvage

Death metal je kot žanr verjetno marsikomu dodobra znan, ravno tako vsebine, ki pestijo zasedbe omenjenega žanra. No, Gojira (Godzila v japonskem okolju) poskuša ta death metal spraviti na raven večje konceptualne osveščenosti. In to po godbeni izraznosti in po lirični izpovedi. Verjetno temu še najočitneje botruje raznolikost žanrskih pritiklin, ki jih Gojira navesi okoli večno inkriminiranega death metala, izvirajo pa vsaj še iz hardcora, eksperimentalnega rocka in neke razmeroma samosvoje glasbene smeri. L’enfant sauvage je godbeno raznolik izdelek, ki slušatelja brez zatikanj popelje od začetka do konca in ne utruja z neprestanimi ponavljajočimi se vzorci glasbene monotonosti. Slikovito.

J Dilla: Rebirth of Detroit

Šest let po smrti Jamesa Yanceyja posthumni albumi do sedaj neizdanega materiala še kar kapljajo. Projekt je tokrat zakuhala njegova mama ’Ma Dukes’, namen pa naj bi bil ponovno združevanje trenutno rahlo razštelane, sicer pa izjemno lokalpatriotske scene Detroita. Čeprav bi se takšne poteze morale že zdavnaj zlajnati, vsakič znova osupne, koliko materiala je Dilli uspelo sproducirati in kako sveže še zmeraj zveni po vseh teh letih v žanru, ki da veliko na trenutne trende. Dodatna vrednost je tukaj impresivni zborček gostujočih emsijev, od bolj znanih (Guilty Simpson, Danny Brown, Amp Fiddler) pa do povsem neznanih mladincev. Mučno generična je na srečo samo naslovka. The Beat Goes On.

Steve Klink: The Ocean

Steve Klink, izjemen pianist, skladatelj in improvizator, ki ga slovensko okolje pozna kot soproga in glasbenega spremljevalca pevke Mie Žnidarič, navkljub poznavalskemu naboru imenitnih jazzovskih pokrajin, ozaljšanih s fragmenti folka, funka in gospela, pa tudi bluesa, countryja in bluegrassa, ostaja daleč od hermetične ekskluzive za posvečena ušesa. The Ocean, zapakiran v mičen ekoovitek Jane Pečečnik, je nova Klinkova vaja iz aranžerske dovršenosti, skladateljske virtuoznosti in glasbene komunikativnosti, ki se na svoj način pokloni skupini Led Zeppelin, Jimiju Hendrixu in Johnu Cageu, ki ga lahko v 61 glasbenih odsekih, kolikor jih sestavlja skladbo Kind of Waves, poslušate povsem naključno, v neštetih različicah, ali v zapovedanem vrstnem redu. Mojstrsko.

High Contrast: The Agony & The Ecstasy

Resnično redki so izvajalci, pri katerih je z vsakim novim albumom slišati zvočno napredovanje, raznolikost, iskrivost v dotikih trenutkov ter celoto, ki z vsako novo izdajo vedno bolj prepriča. A prav to so nekateri od realnih opisov del(a) Lincolna Barretta iz Walesa, ki se je k Hospitalu prebil z demoposnetki v začetku tisočletja, pred deset-

Six Feet Under: Undead

Prenovljeni in osveženi SFU nenadoma ponuja konzumentu dokaj drugačno godbeno podobo, kot jo je bilo mogoče zaznati na zadnjih dveh izdelkih skupine. Sicer je to še vedno s krvjo in z iznakaženimi trupli prežet death metal na ne ravno pretirano virtuozni godbeni stopnji, ki pa vseeno premore malce več razgibanosti kot ista zvrst na izdelku Death Rituals. Undead ni kaka huda prelomnica v death metalu kot žanru, je pa definitivna prelomnica v delovanju zasedbe, saj je v ponudbi nekako izginil ta tako imenovani groove death’n’roll, ki sprva ni prinesel želenega učinka. Očitno še vedno obstaja upanje tudi za omamljenega Chrisa Barnesa. Prijetno.

Patti Smith: Banga

Po skoraj štirih desetletjih ustvarjanja je neutrudna botra punk rocka še vedno tu, z albumom za veliko založbo, a zato nič manj iskrena. Rada podkuri in krši pravila ter skupaj s svojim prvim kitaristom Lennyjem Kayom ustvarja brezkompromisno kitarsko glasbo. Snemala je v newyorških studiih Electric Lady, kjer je davnega leta 1975 povila prvenec Horses. Naslov za enajsti album, ki sledi plošči Trampin’ iz leta 2004, si je na robu nebes sposodila od pasjega lika iz ruskega romana Mojster in Margareta. Zvočno ostaja zvesta svojim koreninam, poetična besedila pa so aktualna in zvenijo kot kakšne šamanske vizije. Izvabljajo čustva in kličejo k premisleku ter dokazujejo, da je ta vsestranska umetnica izjemno vitalna.

Joe McPhee/Ingebrigt Håker Flaten: Brooklyn DNA

Sodelovanje legendarnega saksofonista in trobentača McPheeja ter ta čas morda najzanimivejšega jazzovskega basista Håkerja Flatna se je začelo pred dobrimi desetimi leti. Takrat še v navezi s Flatnovo zasedbo The Thing, pred dvema letoma pa sta mojstra s ploščo Blue Chicago Blues moči združila tudi v obliki dueta. Z novo ploščo se iz Chicaga selita v New York in s freejazzovskimi polimprovizacijami referirata pomembno obdobje brooklynskega jazza. Ker ostaneta zvesta pol stoletja starim izročilom in vse stavita na medsebojni dialog, bi jima težko prilepili predznak sodobnosti, toda njuno izjemno odrsko sinergijo je preprosto treba doživeti v živo. Te dni ju lahko skupaj in v drugih formacijah slišite tudi na ljubljanskem Jazz festivalu.

Sigur Rós: Valtari

Za islandsko skupino Sigur Rós lahko rečemo, da je poleg Björk najuspešnejši glasbeni proizvod svoje domovine – tiste domovine, ki jo je četverica prikazala v dokumentarnem filmu Heima, čudovitem prikazu turneje po neobljudeni, a ravno zaradi tega mistični in čudoviti Islandiji, deželi gejzirjev, mraza in fantazijskih bitij. Če so želeli mistični Islandci s tem dokumentarnim filmom prikazati, od kod črpajo navdih za svoje več kot odlične albume, jim je to zagotovo uspelo, saj je film razglašen za enega najboljših glasbenih dokumentarcev vseh časov.

dEUS: Following Sea

Belgijska skupina dEUS, ki je med ploščami delala daljše premore, je poskrbela za presenečenje, saj je samo osem mesecev po izdaji albuma Keep You Close, v okviru katerega je obiskala tudi Ljubljano, izdala novo poslastico. Sedmi studijski izdelek je nastal med dvema koncertnima turnejama na nočnih jam sessionih, komadi pa so nekakšna sestavljanka že slišanega. Glasbeniki iz Antwerpna so kljub vsemu poskrbeli za svež veter, ki ga prinaša otvoritveni komad Quatre Mains. Pevec Tom Barman ga v nekoliko boemsko gainsbourgovski maniri zapoje v francoščini. Od tu zakoračijo v tipično deusovske vode prekajenega vokala, atmosferičnih kitar in klaviatur, a postrežejo tudi z nekoliko bolj plesnimi komadi. Poletno.

Neneh Cherry & The Thing: The Cherry Thing

The Thing, udarni skandinavski avantjazzovski trio, ki si je nadel ime po komadu z albuma Dona Cherryja Where Is Brooklyn?, že dalj časa razveseljuje mednarodne odre s svojimi energičnimi improvizacijami, tokrat pa v sodelovanju z nekdanjo pop zvezdnico Neneh Cherry (ne po naključju Cherryjevo posvojenko) s postpunkovsko-jazzovsko senzibilnostjo obdela šest skladb drugih avtorjev in predstavi dve novi skladbi. Priredbe, nekoliko podrejene odličnemu vokalu Neneh Cherry, se še najbolje odrežejo v osemminutni skladbi Dream Baby Dream (Suicide), udarni Dirt (The Stooges) in s subtilno energijo prevetreni Golden Heart Dona Cherryja. Odlično sodelovanje, ki mu lahko prisluhnete na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

Silence: Musical Accompaniment for the End of the World

Minilo je dolgih osem let, kar sta Boris Benko in Primož Hladnik izdala svojo zadnjo studijsko ploščo Vein, a Tribute to a Ghost. Tako dolgo odsotnost z glasbenega prizorišča bi deloma verjetno lahko pripisali njunemu načrtnemu umiku od hitropotrošniških popularnoglasbenih strategij, deloma njunemu perfekcionizmu, navsezadnje pa tudi njuni vse večji vpetosti v ustvarjanje glasbe za sodobni ples, teater in film.

John Zorn: Nosferatu

Ob stoti obletnici smrti Brama Stokerja so se John Zorn in zbrana banda (Bill Laswell, Kevin Norton in Rob Burger) odločili izdati plošček, posvečen piscu Drakule. V dobri uri ponudijo precej raznoliko in obskurno godbo, ki jo bo rahločutni konzument težko prenesel in mu bo verjetno povzročila obilo zvočnega trpljenja. V resnici je Nosferatu precej subtilen izdelek, ki premore veliko zvočno raznolike glasbe, različnih glasbil in pripomočkov. Mogoče je zaznati morbidne ambientalne izlive, avantgardne jazzovske prijeme, noiserske ovacije, senzitivne klavirske kompozicije, metal brez kitar, morbidne vzdihljaje in druge, še nedefinirane izvržke. Zahtevna in ortodoksna godba, ki ne išče naključnih slušateljev in opeva večni, krvavi mrak. Gothic?

Killer Mike: R.A.P. Music

Kultni producent in emsi »alter« hiphopa, Newyorčan El-P, je podpisal produkcijo rimoklepača, veterana južnjaške scene Atlante, Killer Mika. In zgodila se je čarovnija. Osupljiva raperska tehnika, oštre, nebulšitovske vsebine in produkcija, ki združuje staro- in novošolski šus. V tradiciji skupine Public Enemy plošček noče biti samo kontroverzen, ampak predvsem pove, kar je treba. O pokvarjenih policajih, politiki, biznisu z drogo. Mike je eden redkih afroameriških raperjev, ki se izognejo bluzenju o teorijah zarote, politično korektno ovinkarjenje pa zavrže v smeti in Obamo odkrito postavi ob bok Clintonu, Bushema in Reaganu. »I’m glad Reagan dead!«

Norah Jones: … Little Broken Hearts

Večkratna dobitnica grammyja, ki se je pojavila pred desetimi leti z albumom Come Away With Me in dobesedno zasijala kot nova vokalna zvezdnica in vzhajajoča avtorica vokalnega jazza, je spet z nami. Little Broken Hearts, peta soloplošča Jonesove, jo predstavlja v nekoliko drugačnih zvočnih in žanrskih vodah, kar je učinek plodnega sodelovanja z znanim producentom Danger Mousom (Brian Burton), ki je podpisan tudi kot soavtor skoraj celotnega ploščka. Jonesova večinoma poje o različnih vidikih ljubezenskih brodolomov in izstopa z zasanjanim vokalom, Burton pa jo popelje na različne zvočne izlete, kar celotnemu ploščku doda poseben čar.

Public Image Ltd: This Is PiL

Ko se po dvajsetih letih premora na glasbeno sceno vrne skupina, kakršna je Public Image Ltd, ni nenavadno, če si pred poslušanjem novega materiala malce previden. Kaj pričakovati od zasedbe, ki je nastala daljnega leta 1978, ko je Johnny Rotten po razpadu punk skupine Sex Pistols in s ’preimenovanjem’ nazaj v Johna Lydona, kar je njegovo pravo ime, zbral novo post punk zasedbo – njeni člani so bili še kitarist Keith Leven, basist Jah Wobble in bobnar Jim Walker – in jo poimenoval Public Image Ltd?

Apollo 440: The Future’s What It Used To Be

Apollo 440, ena malodane prvih sodobnih elektronskih zasedb še tam od leta 1990, je po devetih letih premora znova tu. In medtem ko so se drugim dogajali novi svetovi in menjave žanrov, fantje iz A440 vztrajajo pri znanih zvočnih portretih, ki jim trendovski odkloni ne morejo do živega. Akoprav jih uvrščajo v drum and bass, so še vedno bolj raznožanrski bend kot producentski zbor – vsem ducatom remiksov navkljub, ki v misli prikličejo pregovor o kovačevi kobili. Ta skupinska glasbena plat se kot deficit sliši v produkciji komadov, ki jim ne bi pripisali aktualne letnice, bo pa razveselila retrogradne nostalgike iz dni, ko je bila elektronika še v otroški stajici. Retro-gardno.

Bobby Conn: Macaroni

V petnajstih letih je čikaški čudak drobne postave postregel s pestrim naborom muzike. Tudi na osmem albumu se poigra z žanri in mešanico popa, funka, disca in glam rocka, med zobmi pa se mu zataknejo vojna, nemiri, pohlep in revolucija. V prodornih besedilih, ki jih interpretira s tipičnim falsetom, kritizira kapitalistično naravnani Zahod. Bobby je zajebant, ki, ovit v bleščice in obut v petke, nadaljuje po zastavljeni zvočni poti. Prepoln je nasprotij in nikoli ne dolgočasi, najsi bo, ko ne pusti dihati v političnem komadu Gov’t, ali ko postreže s kičastim ’jingle’ songom More Than You Need. In še naprej sodeluje z ženo Monico Boubou, katere električna violina zakoliči njuno glasbo. Aktivistično.

Prong: Carved Into Stone

Neuničljivi Tommy Victory se je očitno odločil, da bo na vsakem novem izdelku zasedbe Prong popolnoma zamenjal postavo. Tokrat si je omislil glasbenike, ki so pred tem godli v zasedbah Static-X, Fear Factory, Soulfly in še kje. Rezultat je popolnoma nepričakovan: Carved Into Stone zasedbo postavi v uspešno nadaljevanje obdobja devetdesetih let, ko je Prong maličil slušatelje z izdelki Beg To Differ, Cleansing in Rude Awakening, se pravi v najplodnejše obdobje delovanja skupine. Več kot plodna je tudi zgoščenka Carved Into Stone z enajstimi skladbicami čistokrvnega trashindustrialmetala, brez spogledovanja z glasbenimi modnimi smernicami. Gospod Victory v pravi družbi še vedno zmore veliko več kot marsikateri mladec. Čisto.

Sweet Billy Pilgrim: Crown and Treaty

Londonska skupina, ki si je nadela ime po junaku iz Vonnegutovega romana Klavnica pet, do leta 2009 ni dosegla nikakršnih uspehov, saj je do takrat v samozaložbi izdala le prvenec We Just Did What Happened and No One Came (2005) in dva EP-ja: Stars Spill Out of Cups/Atlantis in Brugada.

Diablo Swing Orchestra: Pandora’s Piñata

S tretjo celovečerno ploščo je švedsko govoreči Diablo Swing Orchestra dokončno razdelal tisto, kar ga je pestilo na predhodnih izdajah, in to je doseči čim nenavadnejši godbeni izraz. Pandora’s Piñata ponudi veselo, lahkotno in poskočno mnogožanrsko zmes, ki se znajde nekje med metalom, klasiko, swingom, sambo in napevi, pobranih iz hudomušnih risank. Seveda bi se našlo še marsikaj, najzanimiveje pa je, da se ta žanrska zmešnjava med seboj prav nič ne tolče, temveč se odlično zliva v skupno smiselno celoto. Definitivno ne ravno vsakdanji metalski izdelek, ki ga lahko mirne duše razglasimo za godbeno avantgardo s svetlo bodočnostjo. Popolnoma neprimerno za posameznike s samomorilskimi težnjami. Sončno.

John B: Light Speed

Superzvezda v Rusiji John B se je vrnil z izdajo, s katero skozi 70 minut in 13 odsekov kaže svojo kondicijo. V laserski inačici z DJ-evsko dolžino komadov dokazuje formo, ki že leta pluje po trasi elektro-trance variacij na drum and bass taktih. V zanj zelo dobri izdaji pa vendarle umanjka progresiva, saj se mojster frizur in make-upa drži tistega, kar nosi uspeh, ter nove takte in vokale prepušča gostom. Zmanjka pravega razburjenja, ponekod zveni plehko, a še vedno gladko zaokroži dober vtis ter doda nov ducat komadov, ki bodo utrdili njegov status. Nejasno ostaja, zakaj na album ni uvrstil velikega hita Send My Love To Mother Russia, ki ga je kar zastonj ponudil v dolpoteg na svojem blogu. Stilskovadbeno.

Moonface with Siinai: Heartbreaking Bravery

Moonface je alter ego Spencerja Kruga, starega znanca naših logov in multitalentiranega glasbenika z montrealske neodvisne glasbene scene, ki pod tem imenom ponuja že drugi dolgometražni album. Tokrat je Kanadčan postregel s ploščkom, ki je plod sodelovanja s finsko instrumentalno krautrock zasedbo Siinai, s katero je multiproduktivni glasbenik zakuhal apokaliptičen izdelek skorajda epskih razsežnosti. Strtega srca piše zrelo poezijo, pisma, zavita v metafore, ki s sporočilnostjo zarežejo tja, kjer zaboli. Glasba, ki počasi zleze pod kožo, je prepojena z otožnim vokalom, občasno pospremljenim s klaviaturami, ponesejo pa instrumentalni deli, ki se razvijajo iz komada v komad in vibrirajo s temperamentom.

Laibach: Iron Sky, The Original Film Soundtrack

Kultne domače zasedbe, ki je v turbulentnih osemdesetih letih dejavno sodelovala pri kovanju sreče za boljši jutri in si zgradila zavidanja vreden status ne le v nekdanji Jugoslaviji, ampak tudi v tujini, ni treba posebej predstavljati. Zakaj? Ker ji je že v drugi polovici osemdesetih let uspelo prebiti železno zaveso in se, predvsem zaradi skrbno dodelane ikonografije in inovativne glasbe, uveljaviti tudi v tujini.

Beach House: Bloom

Ameriški sanjski pop dvojec iz Baltimora je poskrbel za izdelek, ki ostaja na sledi pred dvema letoma izdanega tretjega studijskega izdelka Teen Dream, s katerim je doživel preboj na glasbenem prizorišču. Victoria Legrand in Alex Scally delata majhne korake in se ne odmikata od zastavljene zvočne slike ter še naprej lahkotno preigravata sladkobne skladbe, začinjene z otožnimi besedili. Okleščeni kitarski riffi, klaviature in lebdeči vokal, pospremljen z naključnimi terenskimi posnetki, sestavljajo atmosfero tega introvertiranega in s hrepenenjem prepojenega albuma. Z reverbi bogato prežete melodije se občasno le stopnjujejo in poskrbijo za odmik od že preverjenih formul s prejšnjih albumov. Všečno.

Debeli precjednik: Bruto Slavo/VBK

Čeprav je osiješka punk/hardcore zasedba na glasbeni sceni navzoča že od leta 1994, je njen novi studijski plošček Bruto Slavo/VBK šele četrti uradni studijski album, na njem pa ne primanjkuje svežih, precej naelektrenih punkovskih in hardcorovskih prijemov. V petnajstih hitrih in energičnih komadih, podkrepljenih z družbenokritičnimi besedili, se osiješki fantje izkažejo kot predstavniki žanra, po katerem njihov kraj ni znan (vsaj v primerjavi z Reko ali Puljem), kar jih gotovo uvršča med vidnejše zasedbe te glasbene zvrsti v vzhodnem delu Hrvaške in širše. Čeprav prvih dvanajst komadov izvedejo v angleščini, globljo sporočilnost in izraznost dosežejo v zadnjih treh skladbah, odpetih v hrvaškem jeziku.

Ludovik Material: Passion for Red

Ljubljansko-prekmurski trojec se po letu delovanja lahko pohvali z impresivno bilanco. Najprej je nase opozoril na Klubskem maratonu Radia Študent, si krog privržencev razširil s kopico koncertov po domačih odrih, pravkar je oddelal prvo evropsko turnejo, prejšnji petek pa na odru Gale Hale predstavil izid diskografskega prvenca. Koncertno energičnost, igrivost in zbadljivost zasedba izvrstno ujame tudi v studiu. Rockovsko pripadnost narekujejo električna kitara in bobni, izpiljeni elektronski aranžmaji pa razkrijejo, da se trojec udobno počuti tudi na sledi plesne klubske glasbe. Če v enačbo dodamo še vokal, kritična besedila in trendovsko podobo, dobimo ploščo, ki na domačo sceno prinaša veliko svežine.

Terrorizer: Hordes of Zombies

Po vsej verjetnosti so najbolj kultne tiste zasedbe, ki izdajo album ali dva in nato dokaj hitro razpadejo. Seveda pa morajo s tem pustiti globoko sled v posamezni glasbeni zvrsti, tako da še leta in leta kraljujejo nad vsemi drugimi. Ena izmed takih kultnih zasedb je tudi Terrorizer, ki se je s prvencem World Downfall za vedno ustoličil med temeljnimi predstavniki grindcora.