Narrows: Painted

Na srečo se pod oznako hardcore od časa do časa najde še kaj drugega kot porniči in maloumni tetovirani bodibilderji, ki največji godbeni domet vidijo v ubranem zborovskem petju refrenov. Skupina Narrows na zadnjem izdelku postreže z neko ne ravno vsakdanjo mešanico, ki jo sestavljajo hardcore, sludge, industrial in noise z delčkom eksperimentala. Vse skupaj seveda sestavlja mračnjaško zvočno podobo, ki ne išče splošne všečnosti. Ker Painted po instrumentalni plati ponudi kar nekaj zanimivih izvlečkov, bi kaj podobnega pričakovali tudi pri vokalnih dosežkih, vendar ti, žal, nekako ne zmorejo prek enobarvne vreščeče podobe. Vseeno je končni izkupiček precej ugoden in zanimiv za večkratno konzumiranje. Razjedeno.

De La Soul’s Plug 1 & Plug 2 Present: First Serve

Le kaj drugega bi pričakovali od dveh članov kultne hiphop zasedbe De La Soul kot še en rahlo zapleten konceptualni album alter egov z nepreglednimi psevdonimi. Trugoy The Dove in Posdnous se pomladita za 20 let in odrapata fiktivno glasbeno pot dveh ‘raperskih muh enodnevnic’, spotoma pa zasenčita francoska didžeja Chokolata in Khalida, ki sta v resnici avtorja ideje za ta retro projekt in sta raje, kot da bi rezala in lepila semple, znovačila in posnela kup glasbenikov. V živo odigrani material je natančen hommage plesnemu, pozitivnemu hiphopu devetdesetih let, hkrati pa tudi prepričljiva kopija izsekov disco, funk in soul tradicije. Antipod trenutnemu čudaško mračnjaškemu hajpu v rapu, ki pa ga preveč vleče v pop.

Julia Holter: Ekstasis

Kalifornijska multiinstrumentalistka je lani postregla z odličnim prvencem Tragedy, zbirko glasbenih kolažev, ki temeljijo na sodobni klasični glasbi, prežeti s terenskimi posnetki in sintetičnimi zvoki. Na drugem naredi sam izdelku Ekstasis je nekoliko zapustila temačno ozračje in ga zamenjala za lahkotnejšo vznesenost, s katero ustvarja sanjske zvočne pokrajine. Julijina glasba ponese nekaj centimetrov od tal, pri tem so ji v pomoč sintetizatorji, ki ustvarjajo harmonije. Na tej poti inteligentna glasbenica z ezoteričnim vokalom uporablja tudi elektroniko in vokoder ter se v duhu Laurie Anderson in srednjeveške glasbe sprehaja med popom in klasiko. Tik pred vstopom v koledarsko poletje v prestolnici preverimo v živo.

Edo Maajka: Štrajk mozga

Nove generacije, ki se rojevajo v svet, so vedno na koga jezne in imajo svoje idole, ki širijo njihovo besedo. Eden izmed sodobnih kraljev (mladih) ljudskih src je zagotovo tudi Edin Osmić alias Edo Maajka. Potem ko je v svojem žanru prilezel do mikrofonske zvezde regije in se uveljavil kot tisti, ki ima kaj povedati, ni presahnil ali zaspal na lovorikah med turbulencami svojega življenja.

Gore Bash: Gore Forever

Obsedenost s krvjo, klanjem in mučenjem verjetno ni nič takega za zasedbe, ki se opredeljujejo kot goregrindmetal in med katere se lahko mirne duše doda tudi kanadski Gore Bash. Izdelek Gore Forever vsebinsko postreže z devetimi pesmicami, posvečenimi kanibalizmu, mučenju, notranjim organom in seveda hektolitrom prelite krvi. Godbeno pa Gore Bash izloči povsem soliden in umirjen goregrind s kančkom death metala, kjer skorajda pretirano dominira krvoželjni brundavec, ki ga najbrž ne razume niti sam Satan osebno. Da je krvava gostija popolna, Gore Bash vse prisotne počasti še z maloumno priredbo skladbe Raw, Brutal, Rough & Blody, ki jo je za življenja nekoč izvajal GG Allin. Bolno.

Atomic: Here Comes Everybody

Ob podvigih, s katerimi že dobrih dvanajst let streže skandinavska jazzovska superzvezdniška zasedba Atomic, je težko ostati ravnodušen. S posodobljenim spajanjem postbopovske zapuščine in freejazzovskih ekskurzij navdušuje jazzovske tradicionaliste in avanturiste. Peterica svoje izjemne individualne sposobnosti povsem podreja kolektivnemu muziciranju, ki v najlepši podobi mosti jazzovsko preteklost in prihodnost. Še enkrat to potrdi z novo ploščo, na kateri se bopovski gruv umakne svobodnjaškim naukom Ornetta Colemana in ponudi Atomicovo doslej najdrznejšo, kompleksno poslušanje. Zasedba, ki jo vsak jazzovski privrženec preprosto mora slišati v živo, že konec prihodnjega tedna prihaja na Jazz festival v Cerknem.

Jack White: Blunderbuss

Da kitarski virtuoz Jack White ne more biti pri miru, dokazuje tudi tale solo izdelek, ki ga je ultraproduktivni glasbenik in producent v samozaložbi izstrelil v naša ušesa. Ne glede na dejstvo, da gre za na prvi posluh morda nekoliko kaotičen album, je to gotovo najboljša in najotožnejša preobleka tega posebneža. Kot da je Detroitčan na jugu, v Nashvillu, kjer danes snuje glasbo, spregledal. Na tej poti ga spremljajo violina, klavir in harfa, iz njega pa bruhajo čvrsta besedila. Prej se je napajal v bluesu, punku in rocku, tokrat se plemeniti še v folku, rockabillyju in countryju ter se lahkotno sprehaja od zasanjanih balad do komadov z ostrejšimi ro–ckerskimi obrazci. Rock’n’roll v najbolj prvinski obliki.

Goribor: Evo je banja

Sedma republika, pred kratkim objavljena knjiga hrvaškega glasbenika in publicista Anteja Perkovića, že z naslovom opozarja na imaginarni prostor, ki še zmeraj obstaja na območju tako imenovane Jugosfere. Gre za glasbeno ustvarjalnost, ki se je po dokončni uveljavitvi v osemdesetih letih v devetdesetih sesula, v krčevitem obdobju divje tranzicije pa se znova sestavila in predstavila nekaj izvrstnih albumov, ki jih brez zadržkov lahko primerjamo z najboljšimi stvaritvami jugoslovanskega rocka.

Quantic & Alice Russell: Look Around the Corner

Dolgoletna sodelavca in prvi imeni založbe Tru Thoughts sta končno stvari postavila na svoje mesto in posnela skupni album. Zadeva se je tako zavlekla tudi zaradi nerodnega dejstva, da marljivi producent, didžej in multiinštrumentalist Quantic že leta živi v Kolumbiji. Plošček, na katerem igra kupček tamkajšnjih glasbenikov, vleče stran od ustaljenih praks jazza in soula k lokalnim slogom cumbie in porra. Alice ima na odru in v studiu status ene najsuverenejših britanskih pevk in to z lahkoto potrdi tudi tokrat, Quantic in tovariši pa z bogatimi (godalnimi) aranžmaji in gostim, toplim zvokom pokažejo, da so se pri snemanju zadnjih projektov naučili marsikaj. Zrelo za žetev. Pogostitev kmalu na Drugi godbi v Kinu Šiška.

My Best Fiend: Ghostlike Fading

Nov obet v ponudbi kultne založbe ne slika nič kaj tesnobnih elektronskih pokrajin, temveč svoj prostor izrisuje pod širnim rockovskim nebom. Za spremenjene perspektive poskrbijo intimne zgodbe, ki potekajo v malih zasebnih sobah. Izpovedujejo jih s pridušenimi folk vokali, ki se stopnjujejo v večglasno rockovsko petje. Za uravnotežen zvok peterica iz Brooklyna poskrbi z mešanico razpoloženjskih klaviatur, močnejših kitar in bogatih reverbov. Njen prvenec se napaja pri delu kanadskega rockov–skega veterana Neila Younga, ob postopoma rastočih melodijah pa se zapelje tudi do nekakšnih postrockerskih klimaksov. Kako fantje v resnici zvenijo, lahko preverite 5. maja, ko prihajajo v ljubljanski Kino Šiška.

Monolake: Ghosts

Berlinčan Robert Henke je v petnajstletni karieri redno prestavljal meje naprednih elektronskih muzik, to pa ga postavlja v kategorijo ustvarjalcev, od katerih že po defaultu vselej pričakujemo inovacije. Ko te zamisli posvojijo drugi producenti, se prostor za novosti skrči, vendar pa Henkeja to ni zmedlo. Z novo ploščo domislice iz preteklosti preprosto izpili do perfekcije in jih odene v zvočno podobo, močno oprto na aktualne elektronske trende. Izkupiček je Monolakov najbolj plesno zasnovan album, ki temelji na prepoznavnem mojstrskem seciranju zvoka, strašljivi atmosferi, temačni melodiki in sofisticiranih ritmičnih zankah. Kako Henkejev posodobljeni izraz zaživi v koncertnem kontekstu, preverimo 4. maja v Kinu Šiška.

Napalm Death: Utilitarian

Redke so zasedbe, ki bi s svojim delovanjem dodobra spremenile ustaljeni glasbeni tok in ga tudi neposredno preoblikovale. Napalm Death brez vsakršnega dvoma je ena izmed takih zasedb. V drugi polovici osemdesetih let preteklega stoletja je z izdelkom Scum za vedno spremenila in preoblikovala kar nekaj glasbenih zvrsti in obenem izumila novo.

Spawn of Possession: Incurso

Po letih premora je Spawn of Possession izvrgel na trg nov digitalni nosilec zvoka, ki dostojno nadgrajuje predhodnike. Incurso ponuja godbeno razgiban izdelek, ki temelji na kompleksnem in tehnično dodelanem death metalu. Seveda se na deathmetalsko osnovo priklopijo še elementi jazza in novodobne klasike z avantgardnim pristopom, kar tvori zanimivo zvočno podobo. Popolnoma sterilni in nezmotljivi godbi je primerna tudi kristalno čista produkcija zvoka, ki na trenutke v celoti zabriše organske sledi glasbenikov in daje občutek, da zadaj ne stojijo več ljudje, temveč kibernetični organizmi. Ne glede na to je Incurso visoko kakovosten izdelek novodobnega death metala v ne ravno pogosti obliki. Kompleksno.

Disappears: Pre Language

Čikaška alternativna rockovska postava Disappears je v petih letih od nastanka postregla že s tretjim studijskim izdelkom. Na čelu uigrane štiričlanske zasedbe na sledi krautrocka in garažnega rocka je vokalist Brian Case iz skupne 90 Day Men, ki je pred dobrim desetletjem obiskala naše kraje. Tu so še basist Damon Carruesco, kitarist Jonathan Van Herik in bobnar benda Sonic Youth Steve Shelley, ki se je skupini pridružil lani ob izdaji drugega izdelka Guider in postal pravnomočni član zasedbe. Dobre pol ure dolg album, prežet s prvinskim bobnom, neusmiljenim temačnim struženjem kitar in monotonim, a energičnim vokalom, doseže vrhunec s komadi Replicate, All Gone White in Hibernation Sickness. Žmohtno.

Beatmyth: Questionable Image

Prah, ki ga je pred tremi leti s prvencem, oprtim na estetiko breakbeata, dvignil domači elektronski dvojec, se še ni povsem polegel, zato ni presenetljivo, da je uspešna formula dobila nadaljevanje. Polovica novih skladb aludira na bigbeatovsko stadionskost, polovica pa jih s plesno neposrednostjo še vedno trdno stoji v klubskem podtalju. Dinamična elektronska podoba tako rekoč ves čas flirta z rockovsko senzibilnostjo, nekje vmes pa se z energičnim, nemalokrat punkovsko ostrim emsijanjem izvrstno znajde N’toko. Če odmislimo večjo izpiljenost domislic in pestrost aranžmajev, novi album v primerjavi s predhodnikom ne prinaša nič bistveno novega. Toda to ni nič slabega, navsezadnje je Beatmyth v tem, kar počne, več kot prepričljiv.

Quakers: Quakers

Ko so se razširile govorice, da mastermind skupine Portishead Geoff Barrow pripravlja podzemni raperski projekt, smo takoj zastrigli z ušesi in pomislili, da bi stvar lahko zvenela veliko bolj razburljivo kot zadnji album bristolskih prvoborcev triphopa. Barrow je združil moči s še enim portisheadovcem, studijskim enžinirjem, ki se skriva za vzdevkom 7-Stu-7, in z zadnje čase precej dejavnim avstralskim producentom Katalystom.

Meshuggah: Koloss

Po zaslugi skupine Meshuggah so metalsko usmerjeni kritiki pred časom dobili novo globokoumno žanrsko oznako djent. Kaj naj bi to bilo, je mogoče preveriti na zadnjem izdelku švedskih čudakov z imenom Meshuggah. Koloss slušatelju ponudi mračno in ne ravno pozitivno metalizirano glasbo z več godbene avantgarde, kot je je bilo zaznati na predhodnem izdelku Obzen. Vsekakor je še vedno prisotna popolnoma mehanska ritemsekcija z nenavadnimi brenkali, ki se vedno bolj odtujujejo od normalnih vzorcev nedomiselnega povprečja. Dejstvo pa je tudi, da se Meshuggah čedalje bolj odtujuje od metalskih vzorcev in se postavlja na precej samostojno polje, ki bi se mu brez težav reklo: bodočnost. Fetišistično.

Odd Future: Odd Future Tape vol. 2

Najbolj hajpan raperski ansambel zadnjega leta, ki šteje okoli deset članov, je le prišel do prvega pravega albuma, za katerega pa obžalujemo, da ga niso servirali zastonj; kar pomeni končno »korporativizacijo« jebivetrov iz Los Angelesa. Mladci stavijo na preverjeno wu-tangovsko strategijo, kjer vsak član prispeva svoj prepoznavni slog, le da so kung-fu filozofijo zamenjali za skejtersko »boli me kurac« razgrajanje. Plošček drži skupaj izjemno kompaktna in mišičasta produkcija, nad katero je bdel vodja ekipe Tyler The Creator, ki učinkovito zasidra namerno vokalno razmetanost. Blesave, a tudi lucidne rime so v večini sicer nadvse zabavne, včasih pa tudi šibke. Udaren mikstejp, ki verjetno ne bo snel nagrade za rap album leta.

Van Halen: A Different Kind of Truth

Obrat za proizvodnjo klasičnih kitarskih rifov bratov Van Halen je z razkoračenim platinastim blondincem v tesno oprijetih pajkicah Davom Leejem Rothom oziroma njegovim vokalom pisal sveto pismo ’cock rocka’ ter leta 1984 z istoimenim (da, večnim, mitskim) albumom skočil do zenita popmetalskega neba. Tam so se Dave in ekipa zaradi preobilice dobrega sprli, kdo je glavni car v bendu, in se za zmeraj razšli, nato pa so si 28 (!) let kasneje segli v roke, češ, vrnimo imenu Van Halen tisti jebački sijaj, ki ga publika – s podpisanim vred – čaka že točno 28 let. In hej – hvala bogu za te male čudeže! – tule je zdaj 1984 na viagri, poln sebe, z žlahtno patino kesanja. Brez zamer in razočaranj. Le bundesliga frizure so umanjkale.

Hanne Hukkelberg: Featherbrain

Norveška pevka in skladateljica Hanne Hukkelberg je svojevrsten fenomen v svetu glasbe. Klasično izobražena glasbenica je izkušnje pridobivala na glasbeni akademiji v Oslu, peti in raziskovati glasbo pa je začela v domači kuhinji v Kongsbergu, kjer je že pri treh letih odkrivala hišne zvoke in jih izvabljala iz prav vsega, kar ji je prišlo pod roke.

Michael Kiwanuka: Home Again

Britanca ugandskega rodu Michaela Kiwanuko so lani čez noč razglasili za prvi glas otoškega soula in folka. Mladenič se je že s prvimi objavljenimi posnetki izkazal v vseh kategorijah ’kantavtorskih’ žanrov: kot izjemen tekstopisec, kitarist in pevec mehkobnega, a zrnatega glasu. Njegov prvenec je potrdil, da hvalospevi niso bili prenagljeni, saj gre za suvereno demonstracijo obvladaštva, ki se ziblje od folkaškega soula pa do jazza in kančka afra. Home Again je sicer povsem ležeren, topel in ušesu prijeten izdelek, nadvse primeren za širši spekter radijskih frekvenc, a pozornejši poslušalec hitro dojame, da Kiwanuka ni le ’novi glas na vrhu scene’, ampak tudi sijajen kitarist. Obsojen na uspeh.

Sharon Van Etten: Tramp

Tretja plošča v treh letih je Sharon Van Etten suvereno postavila na zemljevid alternativne rockovske glasbe. Brooklynska ’uličarka’, opasana s kitaro, je leto dni preživela v studiu Aarona Dessnerja, ki je poskrbel za produkcijo tega folkiš ploščka. Punca, ki je iskala svoj glas in ga tudi našla, gradi iz lastnih izkušenj in oblikuje zgodbo dušnega albuma. Njen privzdignjeni vokal sega v samo srž bolečine. Na tej poti jo spremljajo odlični glasbeniki iz skupin, kot so Beirut, The Walkmen in Wye Oak, in ji pomagajo ustvarjati srce parajoče harmonije. Komada Serpents in Leonard sta med vrhunci plošče, ki predeluje večno tematiko ljubezni, sliši pa se, kot da bi Cat Power križali z Jeffom Bucklyjem. Poetično.

Ministry: Relapse

Čeprav je Al Jourgensen leta 2007 z izdelkom The Last Sucker zaključil delovanje skupine Ministry, se mu je očitno milo storilo in na vedno lačni trg je izvrgel nov album. Relapse ne prinaša nič novega ali do sedaj še neslišanega, zato pa v stari dobri maniri brez zadržkov piči od začetka do konca. Sintetični industrial metal s kančkom norosti. V nekem trenutku se od nekje privleče še priredba skladbe United Forces, ki jo je že davno ustvarila zasedba S.O.D., kar je očitno odgovor na S.O.D.-ove priredbe skladb skupine Ministry. Hm, morda bi se od te – glede na veliki comeback – vseeno pričakovalo kaj več. Ali pa tudi ne. Relapse je konec koncev še vedno čisti izdelek skupine Ministry, ki ne poskuša biti nekaj drugega. Zmedeno.

Get the Blessing: OC DC

Naslov je poklon velikanoma ameriškega jazza, Ornettu Colemanu in Donu Cherryju. Pri snemanju je sodeloval britanski »ponos« progresivnega rocka in jazza, Robert Wyatt. Štirje od sedmih sodelujočih glasbenikov so svoje mojstrstvo pilili v zvezdniški downtempo zasedbi Portishead.

Shearwater: Animal Joy

Ameriški folk rockerji, ki so pred več kakor desetletjem nastali kot stranski projekt dvojice Okkervil River, prihajajo iz Austina, glasbene prestolnice Teksasa. Tokratni nekoliko energičnejši, osmi studijski izdelek so izdali pri seattelski založbi Sub Pop Records in tako za sabo pustili newyorški Matador, s katerim so doživeli preboj na glasbeno sceno. Plošček nakazuje premik iz primitivnih neofolk vod v nekoliko bolj himnične rockovske struge, v višave pa ga popelje ’žvrgolenje’ deškega vokalista Jonathana Meiburga. Razgibane utopične pokrajine mu pomagata ustvarjati tolkalec Thor Harris in basistka Kimberly Burke, ki pa ju ne bo zraven, ko 12. aprila Shearwater pride v ljubljansko Menzo pri koritu.

Rocket Juice & The Moon: Rocket Juice & The Moon

Rocket Juice & The Moon je superskupina, a v resnici le na papirju. Res je, da so projekt zagnali Damon Albarn (Blur, Gorillaz), Flea (RHCP) in prvi bobnar afrobeata Tony Allen, ki ima vlogo motorja te zvezdniške druščine. Toda očitno se zadeve niso lotili kaj preveč preračunljivo, saj so se slogovno skoraj uprli vzorcem popa – mezgajo po psihedeličnem afrobeatu, funku in soulu, veliko posnetkov pa sploh nima jasne strukture in se požvižga na refrene. Še več, Albarn večinoma sploh ne poje, ampak vijači sinte, mikrofon pa je prepustil različnim zahodnoafriškim vokalistom in Eryki Badu. Povsem ohlapna skicirka gruvov, ki vsebuje več žmohta kot Allenovi zadnji samostojni projekti. Nenastopaška spacanka fanka.

Lars Danielsson: Liberetto

Švedski kontrabasist Lars Danielsson se na plošči pojavi s skoraj popolnoma novo zasedbo in ravno to naredi bistveno razliko med njegovimi zadnjimi studijskimi izdelki in Liberettom: glasba je končno enako pomembna kakor glasbeniki, ki jo igrajo. Liberetto je nadaljevanje njegovega prejšnjega ploščka Tarantulla (2009), saj z mešanico značilne liričnosti, bežno nakazane ritmike in občasnih harmonij trobentača Arva Henriksena ustvarja izrazito mirno razpoloženje, nekoč tipično za skandinavsko jazzovsko tradicijo. Vendar pa izrazita interakcija med glasbeniki, zlasti med Danielssonom in pianistom Tigranom, soavtorjem štirih skladb, napoveduje začetek zanimivega in plodnega sodelovanja.

Žoambo Žoet Workestrao: Soap for Sweatshops

Dvajset let prisotnosti na glasbenem prizorišču je dolga doba. Domači avantrockovski trojec Žoambo Žoet Workestrao (ŽŽW) se je fluktuaciji, ki jo kroji glasbena industrija, uprl že v svojem statutu, s katerim se je v začetku devetdesetih let postavil v opozicijo. Pa ne tisto, ki jo kakorkoli utesnjujejo estetska izhodišča, pač pa opozicijo, v kateri povsem neobremenjeno in neodvisno od trendov raziskuje svoj široki potencial.

Czar: Old Haunts

Zasedba Czar na izdelku Old Haunts slušatelju ponuja zanimivo godbeno izpeljanko, ki v osnovi domuje nekje na kričavem hardcoru, vendar ta dandanes tako kot vsak žanr potrebuje še milijardo dodatnih pritiklin: math, sludge, chaotic in kar je še drugih bistroumnih pogruntavščin. Czar nanj uspešno navesi prvine nervoznega jazza, psihotične avantgarde in kakofonične elektronike. Po inštrumentalni plati postreže s precej zanimivo in razgibano godbo, ki pa je, žal, ne izpopolni po vokalni plati, saj ta element pretirano zaostaja za vsem drugim, kar se hitro zazna na tem izdelku. Če bi člani zasedbe Czar konzumentu še vokalno ponudili tisto, kar mu ponujajo inštrumentalno, bi bili res carji. Skoraj.

The Jezabels: Prisoner

Četverec iz Sydneyja je lani v samozaložbi izdal prvenec v rodni Avstraliji, zdaj pa je plošček luč sveta ugledal še pri londonski založbi. Intenziven pop album epskih razsežnosti, na katerem se zdi, kot da slišimo raztezanje vesolja, je v deželi na drugem koncu sveta doživel izreden uspeh. Glas pevke Hayley Mary, katere vokal spominja na glas Karen O, popelje še korak dlje od konca sveta, kjer se odpirajo vedno nove prostrane galaksije, ki jih soustvarja ob pomoči klaviaturistke Heather Shannon, kitarista Samuela Lockwooda in bobnarja Nika Kaloperja. Dobra ura soničnih kitar in bogatih orkestracij premakne v večnost prostrani svet neslutenih možnosti, ki še prihajajo. Plošček, ki preprosto diha.