Evan Parker & Zlatko Kaučič: Round About One O’Clock

Ko sta se na 50. ljubljanskem Jazz festivalu srečala dva velikana evropske svobodnjaške improvizacije, je bil to dogodek, ki ga ni smel zamuditi noben resen privrženec spontanega ustvarjanja glasbe. To se je še enkrat potrdilo lani, ko je posnetek koncerta izdala cenjena poljska založba NotTwo. Uro dolg dialog med domačim tolkalcem in britanskim pihalcem v najlepši luči razpre vse atribute glasbenega ustvarjanja, ki temelji le na medsebojnem poslušanju in odzivanju. Kot se spodobi za glasbenika, ki takšen izraz prevprašujeta že desetletja, se v muziciranje podasta suvereno, brez vsakršnih opornih potuh. Dinamičen set pa skozi členjene strukture zvoka svobodnjaško glasbo predstavi v njeni najlepši podobi.

DJ Format: Statement of Intent

Kar debelih šest let je minilo od zadnje plošče brightonskega funkersko hiphoperskega starošolca in kopača obskurnih vinilov Matta Forda oziroma DJ Formata, ki je leta 2003 zamigal glave po svetovnem podzemlju in celo britanskem nadzemlju s prvencem Music for the Mature B-Boy. Medtem je posnel nekaj miksov in izdal album v navezi z navdušencem nad Moogovimi sintetizatorji Simonom Jamesom pod imenom Simonsound. S tretjim samostojnim projektom pa je cincal in cincal in nazadnje se je le odločil pravilno: »Jebeš velike založbe, projekt bom financiral sam, a bo tudi zvenel točno tako, kot hočem.« Skupaj s to odločitvijo so prišle večje spremembe. Najočitnejša, ki jo sicer najbolj obžalujemo, je, da na plošči Statement of Intent ne sodeluje tehnično, pa tudi lirično podkovani kanadski gobezdač Abdominal, ki si je zaupanje svetovne hiphoperske srenje pririmal prav s sodelovanjem s Formatom. Tokrat so ga zamenjali drugi emsiji, največkrat Sureshot Le Rock, ki s svojim retro slogom newyorških pionirjev sicer primerno zajaha funkerske podlage, a vsebinsko, pa tudi v obvladanju različnih ritmov rapanja Kanadčanu ne seže veliko čez kolena.

An Isle Ate Her: Phrenia

Pod imenom An Isle Ate Her si glasbeni konzument težko predstavlja, kaj ga čaka: definitivni živčni zlom. Phrenia ponudi šizoidno in kakofonično godbo, ki bi ji v normalnih razmerah rekli tudi avantgardni grindcore. Zasedba se po nekaj taktih več kot uspešno poslovi od naključnih slušateljev, ki niso pripravljeni na slabe pol ure godbene torture. V enajstih kompozicijah je mogoče doživeti obilico hitre, kričave in resnično živčne godbe, ki obenem premore precej inštrumentalne virtuoznosti, vendar je ta namenjena izključno iskanju skrajne meje v podajanju hitrosti informacij slušatelju. Če se je komu kdaj zazdelo, da zasedbe, kot sta Psyopus in Journal, niso ravno normalne, se je hudo motil. Tukaj so pravi bolniki.

Goldfrapp: The Singles

Allison Goldfrapp in Will Gregory sta se odločila po velikem uspehu svojega retro-disco albuma Head First (2010) zaokrožiti več kot desetletno diskografsko obdobje dua, in sicer z izdajo dvanajstih singlov z doslej objavljenih ploščkov. Zdi se, da je kompilacija urejena po merilih uspešnosti, saj jo odpirata uspešnici Ooh La La in Number 1 z njunega doslej komercialno najuspešnejšega albuma Supernatural, vrstijo pa se tudi druge uspešnice iz njune žanrsko bogate zgodovine. Največje presenečenje sta dva povsem nova komada, Melancholy Sky in Yellow Hallo, s katerima se duo po nekoliko lahkotnejšem očitno vrača v zanimivejše ustvarjalno obdobje, ki spominja na obdobje prvenca Felt Mountain.

Konono No.1: Assume Crash Position

Potem ko je zasedba leta 2005 po treh desetletjih obstoja izdala prvenec in zanetila (majhno) revolucijo v kontekstu svetovne glasbe (world music), so njene zamisli začele odmevati tudi v glasbi čislanih zahodnjaških ustvarjalcev. V surovo ozvočenih ritmičnih ekskurzijah likemb sta se srečali tradicija afriških muzik in DIY-estetika sodobnih zahodnjaških avantgardnežev, karnevalsko razpoloženje na eni in zvočna zvedavost na drugi strani. Preteklost in prihodnost strnjeni v samosvoj izraz, ki je navdušil kritike in širše občinstvo. Z albumom Assume Crash Position zasedba navidezno zvočno kaotičnost sicer studijsko spolira, toda recept ostaja skorajda nespremenjen. Koncertno kondicijo skupine Konono No.1 pa že 22. marca preverimo v Kinu Šiška.

Tindersticks: The Something Rain

Tindersticks je ena od najbolj prepoznavnih angleških underground zasedb, ki je nastala leta 1993 in ji je uspelo zgraditi samosvojo glasbeno estetiko. Nadaljuje jo tudi na devetem studijskem albumu The Something Rain. V Franciji zasidranim otoškim melanholikom je v njihovem ruralnem studiu Le Chien Chanceux uspelo narediti izdelek, prežet z izpovednimi besedili, izrazitimi vokali in pomladnim hrepenenjem.

Chimp Spanner: All Roads Lead Here

V godbeni industriji se je pojavila kopica zasedb, ki premorejo le enega člana, ta pa je hkrati še skladatelj, producent in vse drugo. To velja tudi za Chimp Spanner, ki je proizvod multiinstrumentalnega osebka z imenom Paul Ortiz. Na zadnjem izdelku ponuja popolnoma instrumentalno godbo, ki temelji na progresivnem metalu z elementi jazza in seveda z obilico sintetike. All Roads Lead Here je do ušesa in okolja precej prijazna pogruntavščina, ki ne izvrže nikakršne organske emocije, temveč raje ostaja v hladnem in brezčutnem digitalnem svetu. Na trenutke spominja na tisto, kar je včasih počela skupina Kong, ali pa na to, kar še vedno počne Meshuggah, seveda brez občutka prisotnosti humanoidnih oblik. Plastično.

Gang Colours: The Keychain Collection

Iz kampa radijskega džokeja Gillesa Petersona nas redno zalagajo z bolj in manj zanimivimi kompilacijami, redkeje posežejo po avtorskih dolgometražcih. Da pa Peterson pri svojih založniških dejavnostih ni samo trendseter, ampak tudi sledilec trendov, se povsem eksplicitno pokaže z albumom mladca Willa Ozzaneja, ki se skriva za posrečenim imenom Gang Colours. Njegova muzika je hkrati intimna in britansko hladna, v ospredju so Willov vokal in klavirske linije, v ozadju pa ogromno elektronskih detajlov. Gang Colours je Brownswoodov odgovor na Jamesa Blaka ali, grobo rečeno, kopiranje tega, ki pa ne učinkuje popolnoma butasto in naivno, ker je mladeničev material v resnici narejen bistro in natančno. Slab tajming.

Grimes: Visions

Četrti album v dveh letih ter številna gostovanja so dokaz, da sodobna trubadurka Claire Boucher na glasbeno prizorišče stopa z odločnimi koraki. Pod aliasom Grimes je ustvarila drzen elektropop izdelek, ki križa eterično Kate Bush z občasnimi deviacijami Aphex Twina. Montrealska DIY princeska, ki je začela ustvarjati glasbo na plečih amfetaminskega delirija, postreže z zračno ploščo, na kateri elektronske zvočne zanke prepleta z nedolžnim falzetom. Razmišlja o duhovih in je pripravljena na vse. Na trenutke resda zakorači v dance, ob katerem se mi skremži obraz, a zagotovo navduši ljubitelje nasprotij, ki se najdejo v njeni poskočni pop glasbi s primesmi klasike, gotha in elektronike.

Earth: Angels of Darkness, Demons of Light II

Malo je glasbe, ki tako zelo zamegli koncept časa, kot to velja za neskončno dronanje kultne seattelske zasedbe Earth. Ob njenem počasnem, preciznem, seizmičnem raztegovanju kitarskih rifov se sekunde spremenijo v minute, minute postanejo ure. Ure, iz katerih v tem hektičnem času nočeš ubežati. Glasba postane trenserska izkušnja v najbolj prvinski, čisti podobi. Dylan Carlson, šef zasedbe, sodi v tisto maloštevilno kategorijo ustvarjalcev, ki se skoraj obsedeno, vedno znova lotevajo členjenja izvirne zamisli. Toda čeprav to počne že dobrih 20 let, se njegova glasba ne ponavlja.

Camafeo: Onyria

Združenje argentinskih čudakov, ki so si nadeli ime Camafeo, na zadnjem izdelku ponudi resnično zanimivo zbirko za uho ne preveč ugodnih zvokov, ki se jim lahko reče tudi glasba. Onyria je kar prepričljiva godbena avantgarda, ki svoje korenine polaga nekam v nedefinirano hardcore osnovo, ta pa od časa do časa suvereno priplava na površje izpod obilice plasti samosvoje in ne ravno določene glasbe. Iskati primerjave za Camafeo v preostali ponudbi glasbene industrije, bi bilo precej nesmiselno, saj omenjeni slušatelju resnično postrežejo z izvirno in zanimivo godbo, ki nastaja predvsem iz želje po tvorjenju in ne po komercialni všečnosti ter množični prodaji, ki naj bi jo ta zagotovila. Fraktalno.

Scuba: Personality

Tretji plošček vodje ultratrendovske britanske založbe Hotflush je bil eden najbolj pričakovanih projektov »basovskih« in splošno klubskih godb leta. Scuba je tokrat dostavil presenečenje, ki ga fani megleno klavstrofobičnega razpoloženja z njegovih preteklih izdelkov ne bodo kaj preveč odobravali. Personality je veliko svetlejši in bolj plesni izdelek. Dobra plat zasuka je, da se je Scuba distanciral od generičnega zvoka kvazinaprednih »postdubsteperskih« plastik, pri katerih po navadi ne gre brez naseckanih rnb-jevskih vokalov. Malo manj dobra plat pa je, da izdelek zveni suhoparno, dolgočasno in na moč podobno atmosferičnemu delu britanskega breakbeata zlatih let z začetka tisočletja. Brezidejna ravnica.

Mwahaha: Mwahaha

Zvok tuleče sirene napove odlični prvenec kalifornijskega kvarteta Mwahaha, ki ga sestavljajo Ross Peacock, Nathan in Cyrus Tilton ter James Murphy. Fantje iz Oaklanda so poskrbeli za presenečenje v obliki digitalnega albuma, psihedelični elektropop izdelek pa je produciral Eli Crews in predstavlja mešanico analognega, organskih samplov, skrivenčenih kitar, bobnov in repetitivnih sintetizatorjev. Ob pomoči elektronike album zaokrožijo neskončne dronerske pokrajine, ki nakazujejo, kam jih bo odneslo v prihodnje. Zgodbe se razvijajo v crescendo in se izmenjujejo z ambientalnimi vložki ter a capella petjem v energični skladbi Love, pri kateri sodeluje Merrill Garbus, ki s projektom TuneYards 8. marca prihaja v Menzo pri Koritu.

Leonard Cohen: Old Ideas

Pisati o Leonardu Cohenu, čigar delo in življenje sta zavita v zelo opazno tančico skrivnosti, je nehvaležno opravilo, saj gre za človeka, ki je močno zaznamoval umetniški utrip 20. stoletja in poleg Boba Dylana gotovo definiral pomen besedil v sodobni popularni glasbi. Oseminsedemdesetletni kantavtor, pesnik in literat je glasbeno pot začel razmeroma pozno, potem ko se je v rodni Kanadi že uveljavil kot pesnik in pisatelj.

Mombu: Mombu

Očitno godbeni ekstrem res ne pozna konca. Za boljši prispevek k spoznanju je brez dvoma zaslužen tudi italijansko govoreči duo Mombu, ki bi ga lahko mirne duše označili za nekakšen čudaški avantgardni grind jazz. V dobrih štiridesetih minutah z bobnom in s saksofonom vokalno molčeča Italijana dodobra namučita slušatelja slušno in tudi psihično. Ne glede na to, da uporabljata le dva inštrumentalna vira zvoka, premoreta obilico domiselnosti, ki slehernega slušatelja brez težav pelje od začetka do konca zgoščenke. Verjetno je to sicer stvar osebnega okusa, a vendarle, če bi Mombu temu, kar že ima, priključil še divjaka na kitari, bi vse skupaj zvenelo resnično nenadjebljivo. Skoraj.

Smooth: Blinded by the Light

Drum and bass producent Smooth, slovenske gore list, je v prvih dneh leta učakal svojo prvo resno izdajo pri založbi Viper, ki ima z njim ekskluzivno pogodbo. Dobre pol ure trajajoči EP nosi šest komadov ter dodaja še remiks enega izmed njih – napevnice Shifting Sands, v kateri poje Shaz Sparks. Tudi sicer v komadih prevladujeta hipnotični bas ter duhovita in domišljijska produkcija, s katerima je 25-letni Luka Per (kot je Smoothu ime) zadnje leto zbudil ogromno zanimanja po svetu. Pri razi–skovanju svetle plati bobna in basa (ter prebliska brejkov) postreže z resnično vrhunskim prefinjenim in tenkoslušnim pristopom, s katerim se bliža mojstrstvu svetovnih razmer. Izbrušeno.

Mark Lanegan Band: Blues Funeral

Mark Lanegan je sicer znan po številnih sodelovanjih v različnih skupinah, a od časa do časa poskrbi tudi za soloalbum. Tokratni že sedmi je dokaz več, da se mož z baritonskim vokalom v počasnem rocku počiti kot doma. Sam poskrbi za glasbo in besedila, k sodelovanju pa je znova pritegnil producenta in glasbenika Alaina Johannesa in bobnarja Jacka Ironsa ter številne druge, s katerimi je zakuhal album v ritmu bobna, klaviatur in kitar. Lirično se napaja v ljubezni, alkoholu in številnih pregrehah, ki tega s tèmo prežetega glasbenika privlačijo že leta. Čeprav z lahkoto nasedem njegovemu zapeljivemu vokalu, je plošček v resnici nadpovprečen izdelek tega pronicljivega glasbenika.

Air: Voyage dans la Lune

»Ustvarjanje glasbe za film je precej zapleten proces, saj se moraš neprestano prilagajati in ne moreš početi čisto vsega, kar si dejansko želiš. Moraš ubogati režiserja, med ustvarjanjem pa moraš paziti, da se glasba ujema z gibljivimi slikami. S tem avtomatično postaneš suženj filma.« Nicolas Godin, ki skupaj z Jean-Benoitom Dunckelom sestavlja priljubljeni francoski pop duet Air, je v intervjuju za Mladino takole strnil svoje razmišljanje o ustvarjanju glasbe za film.

Biohazard: Reborn in Defiance

Po več kot uspešni izstrelitvi med množicami bolj zaželene zasedbe in nato po rapidnem upadu se Biohazard vrača z novim ploščkom v skorajda enaki zasedbi kot na začetku. Žal pa vse to slušatelju ne prinese ne vem kakšnega presežka. Reborn in Defiance ponuja korekten jeznorit hardcore metal z delčkom preračunljive komercialne spevnosti in obilico junaškega zborovskega petja refrenov, ki jih urežejo tetovirani mišičnjaki. Od zdaj že kar postaranih protagonistov, ponovno zbranih pod skupnim imenovalcem, bi se vendarle pričakovalo malce več od tega, kar je zaznati na tem izdelku. Verjetno gre za največji domet, ki ga Biohazard še zmore, in dandanes to pač ni dovolj. Povprečno.

Bonobo: Black Sands Remixed

Eden najbolj uveljavljenih izvajalcev neodvisne velikanke Ninja Tune in ležernejše britanske elektronike sploh, Simon Green a.k.a. Bonobo, je predlani izdal četrti studijski izdelek Black Sands. Sedaj so plato z nenavadnim časovnim presledkom še remiksali, a zamude ob pogledu na imena predelovalcev ne moremo zameriti. Bonobo je imel pri remikserjih srečno roko, saj so FaltyDL, Floating Points, Mark Pritchard in drugi izvirni material vešče premešali v žanrsko razgiban plošček, ki se odmika od značilnega ’bonobovskega’ folka in žive inštrumentacije k bolj sublimno elektronskim (klubskim) vižam. Nobeden izmed remiksov sicer pretirano ne izstopa, a nobeden tudi ne pogrne. Zadimljeno melanholično.

Alog: Unemployed

Norveški dvojec je že na začetku svoje ustvarjalne poti pritegnil pozornost ljubiteljev sodobne eksperimentalne glasbe in takrat se je izrazito nagibal k raziskovanju elektronskega minimalizma. Elektronska popotovanja so se vse bolj nagibala k organski orkestraciji, to je bilo zelo očitno na ploščku Amateur (2007), na katerem se je elektronika spretno zlila z organskimi inštrumenti. Unemployed se nadaljuje ravno s te točke, dvojec pa uporabi obilico doma narejenih inštrumentov in povabi k sodelovanju veliko glasbenikov, ki mu pomagajo ustvariti stilsko izrazito eklektičen album, svojevrsten rezime njegovega dosedanjega dela, ki je zagotovo vrhunec njegove ustvarjalnosti.

Die Antwoord: Ten$ion

Morda se zdi prenagljeno sredi februarja napovedovati ploščo leta, pa vendar je težko verjeti, da bo do konca leta kdo zamajal tla pod novim albumom južnoafriških provokatorjev, skupine Die Antwoord. Zadnji dve leti v svetu glasbe nihče ni dvignil več prahu kot konceptualno osnovani trojec. Potem ko je pred tremi leti objava videa Enter the Ninja čez noč ohromila zmogljivosti njegovega spletnega ponudnika, so Die Antwoord opazili tudi Universalovi računovodje.

Lamb of God: Resolution

Po navadi od popularnih zasedb skorajda ni mogoče več pričakovati kaj izvirnejšega od prizadevanj za povečevanje prodaje. No, včasih pa se naleti tudi na presenečenje. Lamb of God je na zadnjih dveh izdelkih skrbelo predvsem to, kako vse skupaj čim lepše zapakirati v nekaj čim bolj do okolja prijaznega, z albumom Resolution pa se na to niti po naključju ne ozira več. Ponovno je tu energični in besneči metal, kot ga je bilo zaslediti na albumu As the Places Burn ali pa celo na plošči New American Gospel. Tisto, kar po večini prežema Resolution, je obilica distorziranega kitarskega struženja, kričavo besnečih vokalov in razmeroma domiselnih tolkal. Hja, očitno je prišel čas za slovo od šminkerskega metala. Ruži!

Coma Stereo: 1000 mest

Bivši udeleženci Klubskega maratona so ena tistih domačih zasedb, ki jih lahko brez zadrege predstaviš tujim poslušalcem. Po osmih letih delovanja s tretjim albumom širijo prepoznavno melanholično postrockov–sko estetiko, oprto na tesen spoj kitar in analogne sintetike. Pomemben gradnik njihove iz stilskih okvirjev izstopajoče glasbe ostaja atmosferičnost, spogledovanje s krautrockovskimi nauki pa ob hipnotičnih sintetičnih linijah dopolnijo še kozmična besedila. Novost so okleščeni plesno-punkovski ritmi, dinamiko pa narekuje skupinsko muziciranje, saj je bila plošča skoraj v celoti odigrana v živo. Četverico lahko že prihodnji teden ujamete v Ljubljani in Mariboru.

Trailer Trash Tracys: Ester

Jedro londonske pop skupine Trailer Trash Tracys sestavljata Švedinja Susanne Aztoria z vokalom in basist Jimmy Lee, spremljata pa ju kitarist Adam Jaffrey in bobnar Dayo James. Nekoliko prekratek, dobre pol ure trajajoč prvenec uvede kakofonična skladba Rolling Kiss The Universe, zatem pa se pred nami druga za drugo vrstijo prostrane, vibrirajoče zvočne planjave. Nostalgične harmonije v skladbi You Wish You Were Red se raztezajo z orgelskimi vložki in angelskim vokalom pevke, downtempo ritmiziranje in repetitivni reverbi pa ustvarjajo zamaknjen album, ki se v novo dimenzijo steka v lynchevsko obarvanem komadu Candy Girl, da bi v lebdečem duhu skupine Cocteau Twins poslušalca povzdignil v čuteči svet, zaokrožen z mastnimi basi.

Mr. Oizo: Stade 2

2011, Ed Banger Records

Vale of Pnath: The Prodigal Empire

S prvencem zasedbe Vale of Pnath je tehnično bolje podkovani death metal pridobil še en precej kakovosten izdelek, ki v dobrih štiridesetih minutah ponudi prijetno obilico raznolike metalske godbe. Začuda pa omenjeni izdelek premore kar nekaj smiselnih in lahko dojemljivih melodij, ki ne težijo k pretirani godbeni pocukranosti. The Prodigal Empire sicer ne prinaša nikakršnih pretiranih žanrskih inovacij, žanrsko omejenemu konzumentu pa streže s kakovostnimi in delno tudi pričakovanimi harmonijami, ki uspešno zapolnijo vsa pričakovanja. Hitra, melodična in agresivna godba je tisto, kar zaznamuje celoten izdelek razen ene same kompozicije, ki že zabrede v malce bolj eksperimentalne sfere. Natančno.

DJ Food: The Search Engine

Paradni projekt založbe Ninja Tune DJ Food, za katerim so stali že mnogi in ki ga zadnja leta pridno krmari Strictly Kev, je v več kot dvajsetih letih delovanja nakazal kar nekaj smernic (semplane) elektronske muzike, v prvih letih obstoja pa je bil celo del manjše zvočne revolucije. Nova plata, ki jo je Kev pacal izjemno dolgo, žal ne nakazuje ničesar novega in se raje ozira nazaj v breakbeat s konca devetdesetih let, v kitarske rife in težak, že skoraj industrijski zvok. Eden od razlogov, zakaj je album tako dolgočasno pust in brez prave ideje, kam naj bi molil taco, pa je nedvomno eksistencialna kriza mame projekta, založbe Ninja Tune.

Muškat Hamburg: Zbogom Madamfucker

Muškat Hamburg, štajerska samorodna glasbena sorta, ki bi lahko na prvi posluh nastala s križanjem hrvaške skupine KUD Idijoti in britanske Anti-Nowhere League, ob redni obdelavi s postpunkovskim crossover škropivom proti peronospori komercializacije na hrastovih odrih zori že krepkih 15 let. Glasbeni izraz letošnje polnitve kljub temu ni pretirano barikiran, marveč je svež, tekoč, melodično trd in pretežno duhovito piten, z občasnimi trpkimi odtenki, ki pač odražajo okus časa, v katerem živimo. Stvar definitivno gre v glavo, še bolj v ušesa, v odhodu pa prijetno potegne na leta študentskih klubov in dnevov mladosti – ali drugače: »It’s only jacuzzi but I like it.« Na zdravje in kolikor rifov, toliko let!

Lana Del Rey: Born to Die

Petindvajsetletna Lana Del Rey se je iz sramežljive Lizzy Grant s popolnoma navadnimi ustnicami ob pomoči velike založbe preobrazila v fatalko z obličjem mlade Brigitte Bardot. Prvi, indie album je izdala že pred dvema letoma, ko je še nastopala kot Lizzy, produciral pa ga je David Kahne, ki je v njej prepoznal talent. Album je po dveh mesecih načrtno umaknila iz prodaje na iTunesih in ga namerava ponovno izdati letos poleti.