Cartel Carnage: Incorporated

Ob nenehnih žanrskih zmešnjavah je med glasbenimi zalezovalci že precej dobro sprejeta sestavljenka jazzmetal. Prav to ponuja francosko govoreča skupina Cartel Carnage, na njeni zgoščenki Incorporated pa naletimo na dokaj konvencionalno izpeljanko jazza, prepojeno z občasnimi elementi do ušesa prijaznega metala in hardcora. Da ne bo pomote, Incorporated ni splošno všečni izdelek za nezahtevnega slušatelja, prav tako ni nikakršen zvočni ekstrem. Cartel Carnage z delčkom godbenega eksperimentiranja in svojo dokaj umirjeno različico jazzmetala vešče zaokroži celoten album, ki ponuja obilico godbene pozitivnosti. Svetlo.

Rokerji pojejo pesnike 7

Inovativni projekt rokersko naglašenega ’uglasbovanja’ poezije in proze mlajše literarne generacije s pričujočim 7. obrokom polni deset let izhajanja ploščkov, ki s polnimi pljuči dihajo izključno po zaslugi impresarija Dušana Hedla, organizatorja in gonilne sile tega podjetja, v katerem produkcija prekaša potrošnjo, vztrajnost pa izganja konfekcijo. Sedmi plošček med drugim prinaša žive posnetke iz leta 2010 v Mariboru, ko so glasbenike povabili, naj zaigrajo akustično, slišati pa je mogoče tudi nadstandardno skupino Kvinton, ki je lani izdala samostojni album obdelav pesmi Boruta Gombača. Načrt torej ostaja enak, in kot pravi Hedl, vsi ne morejo biti zmagovalci. Vsi ploščki pa ne briljantni ...

Michel Doneda, Jonas Kocher, Tao G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom: Udarnik

Francosko-švicarsko-slovenska naveza je v Sloveniji pred dobrim letom povila serijo koncertov, ta pa je sedaj botrovala izidu posnetka navdušujoče svobodnjaške godbe. S ploščkom Udarnik četverica vrhunskih improvizatorjev dolgoletne izkušnje raziskovanja zvočnosti svojih inštrumentov sestavi v dinamičen, raziskujoč set, v katerem se ves čas izgublja otipljiva sled za virom posameznih zvokov. Razširjeni besednjaki sopranskega saksofona, harmonike in kontrabasa samostojno in skozi Vrhovčev povratni digitalni signal mojstrsko izkoristijo potencial hipnega muziciranja, ki ga v zadnji ’remiksani’ skladbi nadgradi še italijanski elektronski specialist Giuseppe Ielasi.

The Black Belles

Dekleta iz ženske rockovske zasedbe The Black Belles, ki deluje dobri dve leti, so bila do nedavnega pridne punce, katerih korenine segajo v Nashville, deželo countryja, bradatih mož in odštekanih likov. Jedro skupine sestavljajo vokalistka Olivia Jean, ki poseže tudi po kitari in orglah, Ruby Rogers, ki jo spremlja na basu, in Christina Norwood (ali Tina NoGood), ki se udejanja na sintetizatorju zvoka, Shelby Lynne pa drži tempo in udriha po bobnih.

Gigan: Quasi-Hallucinogenic Sonic Landscapes

Kakovost glasbenih zasedb se najbolje oblikuje s časom, seveda če zasedba ve, kaj počne. In Gigan brez dvoma ve, kaj počne. Z drugim dolgometražnim izdelkom ponuja slušatelju zvočno precej kompleksen, brezmilosten proizvod, ki se vali v mračnih sferah svobodomiselnega deathgrinda. V smiselno oblikovanih kompozicijah je slušatelj deležen kaotične, nasilne in morbidne godbe z dobro mero čudaškega eksperimentala, ki lahko kaj hitro, pri občutljivejšem konzumentu, povzroči lahkotno živčnost in nelagodje. Čudaška in mračna godba brez kakršnekoli želje po preračunljivi všečnosti, namenjena predvsem globoki komi, povzročeni s padcem v vakuum. Psihotično.

Guided By Voices: Let’s Go Eat The Factory

Ameriški kralji lo-fi indie rocka iz benda ultraproduktivnega Roberta Pollarda, uradno razpuščenega pred osmimi leti, predstavljajo eklektičen album, posnet v garažah in dnevnih sobah članov. Fantje tokrat blodijo med za sladkorno nevarnimi, melodičnimi in temačnimi skladbami, ki ponekod zaidejo v psihedelijo. Daytonski stari prdci postrežejo z enaindvajsetimi kratkimi komadi, ki jih plemenitijo zveneče kitare, bas in boben. Začenjajo z značilnimi kitarskimi distorzijami, ki se jim v skladbi Spiderfighter pridruži klavir, Doughnut for a Snowman, The Unsinkable Fats Domino in Chocolate Boy pa albumu prinesejo toplino. Toda celota, ki se zateka v že slišano, ne poteši.

The Little Willies: For The Good Times

The Little Willies so Norah Jones in četverica newyorških glasbenikov, ki jim ni nerodno, da so tradicionalno country godbo konzumirali že z materinim mlekom. Člani zasedbe z dvoumnim imenom na prvo žogo izrekajo poklon Willieju Nelsonu, na drugo pa skromno priznavajo, da so na kantrijaški sceni še čisto majhni lulčki. Prvič so nastopili leta 2003 v newyorškem klubu The Living Room ter predstavili kantrijaško plat svojega ustvarjanja, ki je nato leta 2006 zaživela na odličnem istoimenskem prvencu. Priredbe country standardov so tudi v drugo aranžmajsko in vokalno izvrstne, malce se zalomi le, ko je treba ‘preglasiti’ Johnnyja Casha ali Krisa Kristoffersona. Cukrček za prežvekovalce ameriške govedine.

Charlotte Gainsbourg: Stage Whisper

Potem ko je Charlotte z očetom Sergeem pri trinajstih izzivala v skladbi Lemon Incest in dve leti pozneje pod njegovim mentorstvom posnela še prvenec Charlotte For Ever, se je dolgo zdelo, da je svojo glasbeno kariero s tem končala. Vse dokler se v novem tisočletju ni srečala z očetovimi grupiji.

Ghoul: Transmission Zero

S četrtim studijskim izdelkom in čaščenjem trešerskih proizvodov osemdesetih let preteklega stoletja se na godbene lestvice vrača skupina Ghoul. Transmission Zero ponuja slušatelju melodično, malce bolj dodelano zmes krvavega trasha in lepljivega grinda s kančkom hardcora, kot ga je bilo mogoče do sedaj slišati od dotičnih duhov, ki se hranijo z mrliči. Kljub temu pa izdelek po godbeni in po vsebinski plati ostaja zvest konceptualnemu slabemu okusu, ki smo ga v preteklosti zasledili pri zasedbah, kot so Impetigo, Blood in Necrophagia. Šolski primerek splattergoretrashdeathgrinda, ki ga v nobenem pogledu ne gre jemati resno, temveč kot popolnoma sproščeno, maloumno zabavo maskiranih posameznikov. Neobremenjeno.

Fennesz + Sakamoto: Flumina

Avstrijsko-japonska kreativna naveza, zavedajoč se svoje minljivosti in majhnosti, z vso skromnostjo, ki jo premore, postreže s še eno ambientalno uspavanko. Zvočna slika dvojnega albuma izrisuje ledene, ponekod kipeče pokrajine, ki se subtilno nastavljajo kot v jutranjem soncu prebujajoča se narava. Ponazarjajo jih Sakamotov redkobesedni klavir ter Fenneszeve minimalistične elektronske intervencije. Avtorja drobencljata na mestu, naslanjata se na preteklost in gledata v prihodnost. Album drobnih premikov nas zapelje s subtilnimi zvočnimi slikami, ki pa nikoli ne zaživijo v polnem zamahu. Saj veš, tiha voda bregove dere ...

Ry Cooder: Pull Up Some Dust And Sit Down

Kitarist, pevec, pesnik, producent in glasbeni encikloped Ry Cooder se je pred skoraj petimi leti na izvrstnem albumu My Name Is Buddy podal v obdobje prebujajočega se delavskega razreda, ko je Amerika še imela prihodnost. Zdaj, ko Amerika nima več niti preteklosti, saj so med zasedbo Wall Streeta oveneli še zadnji poganjki ameriškega sna, Cooder postreže z briljantnim nadaljevanjem tistega, kar so v kriznih časih s stisnjeno pestjo v strune ujeli Woody Guthrie, Pete Seeger, Bob Dylan in tudi Bruce Springsteen. Ni več upanja, ni strahu, toda tistih 99 odstotkov prebujenih želja je vendarle pesem, ki potrebuje neki glas. In dokler je to Cooderjev glas, stvari vsaj ne bodo šle v pozabo. John Lee Hooker for President!

Jane’s Addiction: The Great Escape Artist

Večina poznavalcev zgodovine popularne glasbe se strinja, da je prehod iz osemdesetih let v devetdeseta najbolj zaznamovala izdaja albuma Nevermind (1991) benda Nirvana. Vprašanje, ali se s to trditvijo lahko strinjamo, je precej kočljivo, še posebej, če se spomnimo razmer na tedanji ameriški in britanski alter rock sceni, ki ni obsegala zgolj psihedelično in plesno usmerjene manchestrske scene ali seattelskega grungea.

Vazimba

Z iznajdbo djent (!) metala se je pod okrilje tega nastanila obilica izvajalcev, ki prej niso mogli priti pod nobeno žanrsko oznako. Djent metalci naj bi bili tudi člani zasedbe Vazimba, ki konzumentu ponuja istoimenski prvenec. Tisto, kar Vazimba ustvarja, pa je strogo instrumentalna zmes precej raznolikega jazza, novodobne elektronike in zapletenega, kakofoničnega metala. Tako je slušatelj v slabi uri deležen le štirih kompozicij, ki pa bi bile lahko tudi ena sama. Žal se na trenutke pojavi resnična potreba po kakšni vokalni intervenciji. A je ni in prav ta primanjkljaj onemogoča užitek v res vrhunskem izdelku. Obetavno.

Atlas Sound: Parallax

Nekaj zasanjanega in otožnega obdaja tokratni soloizdelek vsestranskega Bradforda Coxa. Frontman zasedbe Deerhunter nas zapeljuje z milozvočnimi rockovsko obarvanimi melodijami, ki se naslanjajo na glasbene vzorce sedemdesetih let. Akustični album, tretji po vrsti, prinaša ducat komadov, ki zapeljejo s preprostimi folk prvinami, delikatnim vokalom in subtilnimi elektronskimi zvoki. Mojster v enem se sprehaja po polju izpraznjenosti in osamljenosti. Poln nostalgije se poslavlja in ga poklanja pokojni prijateljici in pevki Trish Keenan, ki je navdih tega nezemskega ploščka, ob katerem si lahko ližemo rane in upamo na boljši jutri.

The Roots: Undun

Konceptualni albumi niso v polju ameriškega rapa nobena blazna novost. A vendar, philadelphijski veterani in pionirji ’živega’ hiphopa The Roots so se za projekt, ki natančno predstavi polfiktivno življenjsko zgodbo uličnega lika, manjšega kriminalca Redforda Stevensa, odločili šele pri svojem trinajstem studijskem izdelku. Zgodba poteka od njegove smrti nazaj, gre za neke vrste glasbeno različico filma Nepovratno, a na srečo Rootsi ne izrekajo sodbe, svojega lika ne obsojajo in ga tudi ne poveličujejo. V glasbenem procesu so se podredili grajenju lika in dramaturgije, k sodelovanju povabili četico izvajalcev, zeznili pa v bistvu samo z osladno nadležnimi refreni. Ambiciozno dosledno.

Sinntetic Liquid: Sinnscapes

V času, ko se na glasbenem trgu pojavljajo kompilacije, na katerih so zbrani prvi poskusi elektronskega glasbenega delovanja na Slovenskem, je dobro omeniti pred kratkim izdani projekt dueta Sinntetic Liquid pri založbi, ki je letos izdala dolgo pričakovani album benda Demolition Group, izrazito družbeno angažirani Planet starcev.

Eclipse: Triumph of the Pain

Ker se je v ljudstvu za železno zaveso vrsto let nabiral raznolik gnev, je po njenem padcu prav temu ljudstvu novi sistem prinesel še več gneva, zato ni čudno, da najekstremnejše grind death metal pogruntavščine izhajajo prav s tega območja. Ukrajinski trio Eclipse ponuja nasilni in psihotični grind death metal, ki se ne spogleduje z nobenim drugim godbenim žanrom, a to je v primeru skupine Eclipse več kot dobrodošlo, saj godbena brutalnost, ki jo premore, prav solidno zapolni celotni izdelek. Triumph of the Pain v dobre pol ure brez predsodkov opravi svoje poslanstvo brez pretirane godbene virtuoznosti in suvereno zasuje slušatelja s kupi godbenega nasilja. Trpeče.

Sepalcure: Sepalcure

Brooklynski mojster ’novih’ basovskih plesnih godb Travis Stewart ima pod imenom Machinedrum za seboj izjemno plodno leto. A to očitno ni bilo dovolj. Skupaj s kolegom Braillom sta sklesala album, na katerem se spajajo vsi mogoči klubski podpodžanri, ki so trenutno na udaru: od čikaškega footworka do londonskega uk funkyja. Spretnost mladih producentov pa se kaže v tem, da njun prvenec, ki sta ga izdala pri eni trenutno najbolj izpostavljenih založb, ni skok na vagon super trendov, ampak prej nasprotno. Z natančnim izrabljanjem trenutnih trendov, estetskih in produkcijskih, očitno namigujeta na zlata leta happy hardcora, jungla in housa. ’Nove’ klubske godbe le niso povsem nove. Frajersko.

The Canyon Observer: Chapter I – The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees

Čeprav smo atmosferične kitarske muzike nekateri že odpisali, se priložnostno pojavi plošča, ki iz klišejev iztisne nekaj več. To velja tudi za prvenec domače zasedbe The Canyon Observer, ki svoj izraz členi na izročilih postrockovskih in metalskih muzik. Na prvi posluh glasba ne uhaja iz preverjenih obrazcev, toda potrpežljivo grajenje intenzivnosti razkriva, da se predvsem v strukturi posameznih skladb skriva premišljen pristop. Temačen, hipnotičen spoj kitarskih rifov in distorzije, v katerem se srečujejo preteči motivi, ponuja zanimivo popestritev domače rockovske ponudbe. Za večjo opaznost pa bo peterica bržkone morala še izpiliti avtorski pečat.

The Black Keys: El Camino

Ameriški duet The Black Keys je svoje začetke izrisal leta 2002. Izredno uspešna, v Ohiu odraščajoča kreativna naveza že od takrat odločno posega po elementarnih rockovskih obrazcih in fanta to dokazujeta tudi s tokratno ploščo. Potem ko sta bila od izida zadnjega albuma neprestano na poti, sta po turneji nadaljevala ustvarjalni trenutek in se zapodila v studio.

Animals as Leaders: Weightless

Z drugo celovečerno ploščo si je zasedba Animals as Leaders poleg svežih kompozicij omislila tudi organskega tolkalca, ki je uspešno zamenjal ritemmašino s prvenca. Zdaj trio na albumu Weightless ponuja še vedno popolnoma inštrumentalno glasbo, sestavljeno iz elementov svobodnjaškega jazza, mehanskega metala in eksperimentalne elektronike. Celotna godbena ponudba je precej eksperimentalno naravnana, vseeno pa – morda zaradi pretirane tehnične podkovanosti vpletenih – izdelek zveni malce preveč sterilno in brezosebno, kar lahko pripomore k slušateljevi lahkotni odtujenosti. Zapletena in zahtevna godba, ki potrebuje veliko več pozornosti, kot je v resnici ustvari.

Etno: Glasbene poti – podolgem in počez

Slovenski glasbenoinformacijski center, osrednja informacijska točka za dostop do informacij o slovenski glasbi, je pred kratkim izdal reprezentativno kompilacijo Jazz Slovenia 2011, pri drugem založniškem podvigu pa na bogato opremljenem dvojnem ploščku zbral večino tistega, kar leze in gre po domači etnosceni in je vredno trajnejšega prisluha. Kompilacija, ki po besedah dr. Rajka Muršiča prinaša »prerez najzanimivejšega glasbenega snovanja pri nas, ki se spogleduje z glasbami Afrike, Azije, Evrope in Amerike«, vključuje posnetke, ki so izšli na nosilcih zvoka ali pa nastali v živo ob posebnih priložnostih v zadnjih treh letih. Tudi v drugo zgledno in nepogrešljivo.

Black Cobra: Invernal

Čeprav so zadnja leta na metalsko površje naplavila kopico ekstremnih kombinacij kitare, vokala in bobnov, se je le malokateri zasedbi uspelo približati koncertni cunamijevski brutalnosti severnoameriškega dvojca Black Cobra. Da je njegov potencial veliko širši od distorziranega thrash-rejverskega razgrajanja, sedaj dokazuje s četrto ploščo, s katero se deloma vrača k svojim sludgemetalskim rudimentom. Na ta račun se je resda izgubil del norosti, toda tega uspešno nadomesti kompleksnost skladb, s katero Black Cobra očitno napoveduje svojo zrelejšo fazo. A brez skrbi, Landrian in Martinez sta še vedno daleč stran od metalskih upokojencev.

Goran Bare & Majke: Teške boje

Nove Majke? Ne, novi Goran Bare z bendom, imenovanim Majke, ki iz prvotne postave iz leta 1984 nima več niti enega člana. Ker Bare ni več član, ampak pop ikona, ki jo Majke zgolj še spremljajo. Na srečo je prisoten vsaj Zoran Čalić, ki je prišel osem let po začetku in je odsihmal (kakovostna) konstanta njihovih del. Težke barve v tri četrt ure navržejo deset skladb, ki prijetno presenetijo glede na to, kaj vse smo že slišali od tega izvirno vinkovškega glasbenega sestava. Če se omejimo zgolj na tokrat slišano izdajo, smo lahko zadovoljni.

Coffins: Ancient Torture

Izdelek Ancient Torture japonskih brundavcev, zasedbe Coffins, je zbirka raznolikih EP-jev, kompilacij in druge navlake, ki je bila izdana v digitalni ali vinilni obliki in jo je sedaj skoraj nemogoče dobiti. Gre za resnično pravo stvar, ki ponuja slušatelju vpogled v raznolika časovna obdobja delovanja zasedbe, s tem pa tudi različne produkcije in kompozicije. Skupina Coffins skozi celoten izdelek proizvaja nekakšno gomazečo zmes med primitivnim death metalom in še bolj primitivnim doomom, prežetim z obilico distorzije in zvočne umazanije. Precej nezahteven izdelek po godbeni in po slušni plati, ki se ukvarja predvsem s trupli in z njihovim večnim gnitjem v mračnih, vlažnih grobnicah. Neandertalsko.

Kate Bush: 50 Words for Snow

Po šestih letih premora je angleška glasbenica letos postregla že z drugim ploščkom. Album, posvečen snegu, izriše simfonično, jazzovsko obarvano zimsko pokrajino, dolgi, grozeče zasanjani komadi pa se stekajo drug v drugega. Samoukinja izrazitih vokalnih sposobnosti lahkotno preskakuje z visokega glasu na nižjega, tega pa pospremi s subtilnimi klavirskimi vložki, oplemenitenimi z elektroniko in redkobesednimi tolkali ter gostujočimi vokali. Posodijo jih Andy Fairweather Low, Elton John in igralec Stephen Fry, ki se pojavi v naslovnem komadu. Album v izrazni maniri osemdesetih let popelje na senzualno zvočno popotovanje po pravljičnem svetu temačnih zimskih bajk.

Fabriksampler V4

Ajdovska založba Pharmafabrik Records, ki v svojem katalogu združuje različne žanre sodobne eksperimentalne glasbe, temelječe predvsem na sodobni elektroniki, se znova oglaša s popolnoma novo kompilacijo. Fabriksampler V1 in V2 sta javnosti predstavili glavne smernice in izvajalce omenjene založbe, četrti izbor pa jih dodatno potrdi (mogoče zaradi pomanjkanja tretjega) kar na dveh zgoščenkah. Na kompilaciji sodelujejo priznani svetovni in domači ustvarjalci noisa, ambientalne glasbe in različnih atmosferičnih vplivov s skupnim imenovalcem v eksperimentu: med drugimi japonski noiserji KK Null, slovenski zvočni umetnik Nova Deviator in legenda ruske eksperimentalne glasbe Alexei Borisov. Odličen izbor.

Coeur de Pirate: Blonde

Potem ko se je prvenec, katerega naslov je bil kar Coeur de Pirate, pred tremi leti usidral na kanadskih popularnih lestvicah in pozneje zmobiliziral poslušalce še v evropskih francosko govorečih krajih, mlada glasbenica pred snemanjem drugega albuma ni imela lahke naloge. Nepričakovani izpostavljenosti takrat komaj osemnajstletne Kanadčanke Béatrice Martin so botrovali predvsem zapisi na nekaterih popularnih spletnih blogih, uspeh in širšo prepoznavnost pa so ji pozneje prinesle številne ugledne francoske in kanadske glasbene nagrade.

El Rego Et Ses Commandos: El Rego

Beninska scena soula, funka in bluesa je bila za širšo publiko popolna neznanka. A kot so pokazale nedavne izdaje kompilacij, ta državica ne zaostaja veliko za regijskima glasbenima velikanoma Gano in Nigerijo. Bendlider El Rego je skriti adut Benina, saj čeprav ga navajajo kot neke vrste očeta lokalnega funka in jerka, nikoli ni zasijal na mednarodnem odru. Do sedaj. Založba Daptone je z veliko vloženega truda izdala album, ki je nekakšna retrospektiva mojstra, saj gre za zbirko izjemno redkih singlic. Pomen tega ’post’ albuma torej hudo presega pomen siceršnjih ’best of’ izdelkov, ker je hkrati edinstven etnomuzikološki dokument, opremljen s fotografijami in z besedili. Izjemno.

General Woo: Verbalni delikt

General Woo je skrajno zanimivo bitje. Pri 14 ga je bilo mogoče srečati v Vukovarju, ko je ta padel v vojni za hrvaško neodvisnost. Nato je bil v srbskem taborišču, dolga leta je živel v Zagrebu, tale album pa je nastal ob vrnitvi domov. Album (ki ga kot brezplačen dolpoteg najdete na straneh MTV-ja) je protestniško-socialnega tipa, sporočilno spominja na angažirane protestnike, njegove podlage pa ne bodo same po sebi dvigovale publike na noge. Toda besedila so raketa. In ker sta Hrvaška in Slovenija sosedi, se marsikaj iz lepe njihove dogaja tudi v podalpski deželi. Avtor je luciden in dobro obvlada govor in sporočila. Poseben rešpekt gre izrazu banksterji, ki je mešanica besed bankir in gangsterji. Sočno.