Oknai: Ain’t a Dream

Velenjčan Janko Mandić alias Oknai s prvencem nadaljuje tradicijo izstopajočih domačih elektronskih dosežkov, objavljenih pri založbi RX:TX. Ta se je priljubila s ploščami, ki so se močno naslanjale predvsem na estetiko berlinskega techna, po novem pa se ozira tudi proti bolj oddaljenim središčem klubskih muzik. To prav tako velja za Oknaia, ki se s svojim izrazom napaja v izročilih hiphopa, sodobnih basovskih muzik in zvedave elektronike, najbližje somišljenike pa bi mu lahko poiskali v krogu ustvarjalcev novih beatov. Precizno sekljani raznoteri zvočni vzorci in njihovo spajanje v zgoščen gruvajoč ritem niso presežek le v domači produkciji, pač pa jih lahko primerjamo tudi z vidnejšimi tujimi dosežki.

Björk: Biophilia

Pri Björk so pričakovanja vedno velika. Tudi tokrat, ko je islandska glasbenica v pokušino ponudila nov glasbeni posladek, ni bilo nič drugače. V bogati 25-letni glasbeni karieri je že ničkolikokrat dokazala, da se ne boji novega in neznanega. Ob izdaji tokratnega eksperimentalnega izdelka, ki sledi njenemu zadnjemu, leta 2007 izdanemu ploščku Volta, smo si še prav posebej meli roke. Biophilia je njen osmi album po vrsti in prvi, ki je nastal v sodelovanju z Applom. Plošček, ki v svojem bistvu ne ponuja zgolj zvočnih užitkov, je pravzaprav multimedijski projekt. In ko izvemo, da je razlaga izraza Biophilia instinktivna povezanost vsega živega, ni njena odločitev, da zaplava v nove vode, nikakršno presenečenje. Še posebej, ker se tudi glasbena industrija v času digitalizacije pospešeno ukvarja z razmislekom o novih poteh.

Today is the Day: Pain is a Warning

Z deveto studijsko ploščo in popolnoma prenovljeno zasedbo je Steve Austin stopil precejšen korak naprej v tem, kar počne z bendom Today is the Day. Na Pain is a Warning je mogoče naleteti na dokaj nedefinirano žanrsko podobo, ki se giblje nekje med hardcorom, metalom, punkom in noise rockom ter seveda resničnim godbenim besom. Morda je tokrat na ploščku malce bolj prisotno za odtenek več nekakšne noise rock poetike, za kar sta verjetno zaslužna nova člana zasedbe, ki si ju je Steve sposodil v zasedbi Wetnurse. Vsekakor pa je izdelek popoln primer izbruha godbenega besnenja, kakršnega dandanes v pocukrani glasbeni industriji ne srečamo kar tako. Besneče.

David Lynch: Crazy Clown Time

Če smo pričakovali, da bo kultni režiser, ki se je že preizkusil tudi kot glasbenik, s prvencem pogrnil na vsej črti, smo se zmotili. Plošček, ki ga avtor označuje za moderni bluz in najbolje deluje kot celota, vpelje vokalistka skupine Yeah Yeah Yeahs Karen O, ki glas posodi komadu Pinky’s Dream. Vokalne akrobacije nato v celoti prevzame Lynch in s popačenim vokoderskim vokalom, zasanjanimi sintetizatorji ter uporabo električnih kitar popelje do konca trip-hopovsko, na trenutke elektronsko obarvane plošče. Lynch praviloma suvereno streže z ikonično filmsko glasbo, ki narekuje atmosfero vsakega njegovega filma, a tega, žal, ne moremo reči za tale nekoliko melanholičen plošček. Kljub temu bo gotovo zadovoljil njegove fene.

Lamb: 5

Massive Attack, Tricky in Portishead so bili pionirji trip-hopa, nekoč izredno priljubljenega žanra, britanski duet Lamb pa je ta glasbeni izraz nadgradil s spretnimi produkcijskimi prijemi Andyja Barlowa in značilnim vokalom pevke Lou Barrow, s čimer sta postala enaka omenjenim bristolskim vizionarjem. 5 je pravzaprav njun povratniški album, saj sta se po izdaji ploščka Between Darkness and Wonder (2003) posvetila samostojnim projektom. Čeprav na ploščku ne boste slišali hita, kakršen je bil Gorecki, je 5 album, ki se nikakor ne navezuje na njuno zadnjo ploščo, temveč črpa iz njunega zgodnjega obdobja, z obilico surove elektronike, dobrih vokalov in razbitih ritmov. Prvega decembra na koncertnem sporedu Kina Šiška.

Aquasky: Raise the Devil

Minilo je že debelo poldrugo desetletje, odkar je iz angleškega Bournemoutha odrinila troedina posadka pod celostnim imenom Aquasky. Do danes se je trojica razvila v eno največjih svetovnih imen breakbeata in je v vrhu tega žanra od samega razcveta - kar je precej ironičen podatek glede na to, da se fantje sami nočejo ukalupiti in je to slišno tudi na njihovem svežem, sicer sedmem studijskem albumu.

Blotted Science: The Animation of Entomology

Obstajajo zasedbe, ki večino skladb gradijo na močni vokalni prezenci, in seveda obstajajo zasedbe, ki prisotnosti vokalnih izlivov ne potrebujejo. Blotted Science na drugem digitalnem izdelku ponovno ponuja čisto instrumentalno godbo, prepojeno z obilico raznolikih žanrskih prijemov, katerih skupni imenovalec je tehnično dovršen death metal. Poleg novih sedmih kompozicij brezbesedni trio ponuja tudi novega tolkalca, ki se je med drugim uril v zasedbah Necrophagist in Obscura. Slušatelj se tako v slabe pol ure naužije zanimive in premišljene kombinacije raznorodnega metala in vrag si ga vedi kakšnega še jazza ter drugih žanrskih godbenih pogruntavščin. Zahtevna in kakovostna godba z visoko stopnjo virtuoznosti. Neposiljeno.

DJ Cam: Seven

Francoski didžej Laurent Daumail, bolj znan kot Cam, ima svoje poglavje v zgodovini popularnih godb zaradi nesporne vloge pri razvoju scene triphopa sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Po prvih dveh albumih, ki sta pomenila domiselno spajanje jazza in hiphopa na počasnejši, bolj tripaški način kot pri ameriških sodobnikih, je hitro zabluzil v klišejske in šminkerske vode. Sedaj se vrača z albumom, ki je neke vrste hommage 'zlatim letom' in po avtorjevih besedah konkretno skupini Massive Attack. Čeprav je plošček po dolgem času prva v celoti poslušljiva Daumailova skovanka, pa niti ne ponudi nič novega in zaradi čezmerne osladnosti niti ne ujame povsem duha pohaške triphoperske scene. Retro kiks.

Lou Reed & Metallica: Lulu

Preseravanje petih dobro situiranih mož v srednjih letih, ki bodo ne glede na vse prodali milijon cedejev, so zapisali v Metal Hammerju. No, tako grozno ni. V bistvu gre za daleč najboljši izdelek, na katerega se je po Črnem albumu podpisala Metallica, simbol izrazitega 'preseravanja' v heavy metalu, Lou Reed, ki mu kontroverznost nikoli ni bila tuja, pa je za hipnotične recitale presunljivih zgodb naposled našel dovolj trdo podloženo glasbeno spremljavo, o kakršni je bržčas sanjal že v časih albuma Songs for Drella. Dvojni plošček z desetimi komadi, ki v povprečju trajajo več kot devet minut, ni ravno lahek zalogaj za mainstreamovska ušesa, saj bolj kot na klasičen konceptualni album spominja na soundtrack gledališkega performansa, ki ga je nujno konzumirati v živo. Bizarno.

Coldplay: Mylo Xyloto

Ob izidu težko pričakovanega albuma britanske mainstreamovske atrakcije Coldplay je bilo izrečenih precej nasprotujočih si mnenj o dejanski kakovosti izdelka, kar se praviloma dogaja s ploščami, ki v hipu zasedejo prva mesta na prodajnih lestvicah. A če se vrnemo nekoliko v preteklost, natančneje v leto 2000, ko so tedaj še mladci izdali svojo prvo ploščo Parachutes, lahko zatrdimo, da uspeh skupine nikakor ni naključje.

Brutal Truth: End Time

Skupina Brutal Truth po ponovni formaciji z drugim studijskim izdelkom slušatelju končno postreže z nadgradnjo tistega, kar je bilo moč zaznati na začetku njene godbene kariere. End Time konzumentu streže s hitrim in kakovostnim grindom, ki se na trenutke spogleduje s sintetičnimi elementi mračnega industriala in čudaškimi eksperimentalnimi prijemi, najbolje izkazanimi v zaključni petnajstminutni kakofonični kompoziciji Control Room. Da pa je veselje še večje, Brutal Truth za bonus natrosi še pest priredb, med katerimi se najdejo D.R.I., S.O.B. in še prgišče izbranih. Več kot primeren izdelek grind veteranov, ki ozko zaprtemu žanrskemu slušatelju ponovno nakažejo nove smernice razvoja in obenem zadovoljijo zahtevnejše občinstvo. Razčefuk.

Paul White: Rapping with Paul White

Že po naslovu je takoj jasno. Londonski kralj beatov se je končno lotil prvega vokalnega projekta, na njem pa ga spremlja pestra druščina emsijev - od veterana Guilty Simpsona do mladinca Dannyja Browna. V rap formi se White znajde povsem suvereno, saj dostavi še en kompakten plošček z lucidno izbranimi sempli, ki sežejo od prog rocka pa vse do arabskih viž. Paradoks pa je, da so instrumentalni vložki morda celo najmočnejši deli sicer celostnega izdelka, ki štrli iz nepreglednega kupa letošnje ne preveč prepričljive hiphoperske bere. Z malo resnejšim angažmajem nakladačev bi bil album zlahka kandidat za rap plato leta.

Paramount Styles: Heaven's Alright

Paramount Styles je razmeroma nova skupina zdaj že prekaljenega rock'n'roll veterana Scotta McClouda, nekdanjega kitarista in pevca washingtonsko-newyorške underground senzacije Girls Against Boys. McCloud je pred nekaj leti izdal prvenec projekta oziroma skupine Paramount Styles, Failure American Style (2008), na katerem je skupaj s soborcem iz zasedbe GVSB, bobnarjem Alexisom Fleisigom, in drugimi sodelujočimi glasbeniki predstavil svoje videnje sodobnega neodvisnega rocka. Heaven's Alright je njegovo logično nadaljevanje, mešanica zasanjanega elektroakustičnega prvinskega rocka z izrazitim individualnim pristopom, ki ga 17. novembra lahko kar v živo zaužijete v ljubljanskem Orto klubu. Dober tek!

Sigur Rós: Inni

Potem ko so konec devetdesetih let zvedave elektronske in postro-ckovske muzike začele kazati prve znake iztrošenosti, se je dobršen del njihove publike znašel na pragu islandskih glasbenikov, ki so napovedovali nove, sveže smernice. Del se je močno zgledoval po britanskih IDM-producentih, del je stavil na postrockovsko zapuščino, še več pa je bilo tistih nekje vmes.

Wayne Statics: Pighammer

Ob izdajah samostojnih albumov posameznih članov kake prepoznavnejše zasedbe je mogoče pričakovati resnično karkoli drugačnega od tistega, kar počnejo v matični zasedbi. No, pri gospodiču Waynu pa ni tako, saj je njegov prvi samostojni izdelek skoraj popolnoma enak temu, kar je bilo v preteklosti slišati pri zasedbi Static-X, le da tokrat preostali člani niso prisotni. Pighammer slušatelju ponuja mehanski industrial metal z obilico plesne sintetike, kar je, resnici na ljubo, popolnoma enako vsem dosedanjim izdelkom omenjenega gospodiča. Je pa po drugi strani vsaj ostal zvest samemu sebi. Žal se s tem v smislu godbene inovativnosti ni premaknil niti korak naprej. Morda pa se mu ne zdi potrebno ... Diskoidno.

Fierce Presents: Oblivion

Fierce je na kompilaciji zbral precej zanimivo druščino sodelavcev in dodatnih solistov: legendo Optiva (ki ta konec tedna vrti v 4-ki), Vicious Circle, S.P.Y. in dBridgea. Skupaj pričarajo zvoke za enourno lebdenje med dvema svetovoma drum and bassa, med plitko temačnostjo in pojemajočo svetlobo. Ponekod gre tudi za svetove, ki so veljali za izgubljene v svetu današnjega zvoka in zbudijo asociativne spomine na minule partije, spet v drugih trenutkih pa zvok zelo pritiče času. Uporabno gorivo za kakovostne zvočne udare je z zaključnim delom albumske trilogije Dominion - Zenith - Oblivion pomembna visokometražna celota. Troedino.

Tom Waits: Bad As Me

Kathleen Brennan, Tomova dolgoletna spremljevalka, producentka in soavtorica, je potrebovala celih sedem let, da je raskavega poeta zakajenih pubov nagnala nazaj v studio, kjer mu je v družbi gostujočih prvoligaških muzikantov, od Marca Ribota in Keitha Richardsa do Charlieja Musselwhita, naposled uspelo ustvariti album, ki iz pozabe izbrska tistega dobrega starega Toma Waitsa iz obdobja avtorskih presežkov, zbranih na izjemni trilogiji Swordfishtrombones, Rain Dogs in Frank's Wild Years. Bad As Me je gladko tekoča, plemenito hreščeča in žanrsko odrezava kolekcija trinajstih jedrnatih ameriških utrinkov (najdaljša pesem traja le nekaj več kot štiri minute) iz časov, ko je bil ameriški sen še konvertibilna valuta. Spodbudno in nostalgično hkrati.

The Necks: Mindset

To, da tisti bolje obveščeni zvedavi glasbeni potrošniki, ki ne maramo ponavljanja, skoraj po pravilu vselej nestrpno pričakujemo nov album benda, ki na studijskih posnetkih in koncertih že četrt stoletja igra tako rekoč isto repeticijo, se zdi vsaj paradoksalno, če že ne absurdno. No, če je ta bend avstralska kultna zasedba The Necks, to ni več tako zelo nesmiselno. Trojec, v katerem zvok inštrumentov v hipnotične repeticije zlivajo pianist Chris Abrahams, basist Lloyd Swanton in bobnar ter tolkalec Tony Buck, se res že vse od začetkov leta 1987 napaja v svoji izvorni ideji.

Malakwa: Street Preacher

Promocijski oddelek založbe je zasedbi Malakwa prilepil oznako digital punks. Le kaj bi to lahko bilo? To, kar na zgoščenki Street Preacher ponuja francoski duo, je nekakšna mešanica metaliziranega industriala, sintetične plesne elektronike in energičnih distorziranih punkerskih vokalov, definitivno največji vzornik Malakwe pa je ponovno obujeni gigant Atari Teenage Riot. Zgoščenka je na voljo v navadni in deluxe obliki, ta pa na dodatnem ploščku poleg dveh ekstra skladbic ponuja le neprestani in malce nepotrebni miks ene kompozicije v devetih različicah. Ne ravno inovativna ali iz povprečja štrleča stvar, a vseeno dokaj simpatična izdaja, še najprimernejša za zapolnitev luknje med točko A in točko B. Povprečno.

Rustie: Glass Swords

Čeprav se izraz »post« - post dubstep, grime, house ... - že lep čas valja po referenčnih medijih, pa morda nikomur do sedaj ni uspelo povsem elegantno zapakirati nesmisla, zvočne zmede, ki se vsak dan kopiči po spletu. Prvenec glasgowskega trendseterja, ki nadgrajuje delo kolega Hudsona Mohawka, je verjetno prav to: absolutni plonk listek »post« plesnoglasbene situacije. Rustie ne le da črpa iz različnih estetskih okvirov, ampak jih brezsramno nametava drugega na drugega. Razmetavanje, ki ga zganja, je hkrati žanrsko - saj s težavo ujamemo drobce glam in prog rocka, rava, dubstepa, r&b-ja - in tudi ideološko. Je hkrati untergrund in mainstream, vezni člen scene in totalni pop. Maksimalizem, barok digitalne dobe in album, ki sijajno uglasbi generacijo web 2.0 v letu 2011.

Jeff Bridges: What a Little Bit of Love Can Do

Filmov s substanco se velika platna male Slovenije bojijo kot hudič križa in tako nas je zaobšla tudi izvrstna drama Crazy Heart, v kateri z oskarjem ozaljšani Jeff Bridges maestralno upodobi zapitega, zavoženega country pevca, resda fiktivnega Bada Blaka, ki pa tako ali tako predstavlja matrico bitja in žitja sleherne odslužene ali zavržene pop zvezde v ZDA, pa i šire. Še boljši od filma je soundtrack, na katerem Bridges briljira tudi v glasbenem smislu, zato smo tale solo plošček (Jeffov drugi po spregledanem Be Here Soon), ki mu visoki producentski lesk udari zanesljivi T-Bone Burnett, nekako potihoma slutili. Country? Če poznim delom Johnnyja Casha, Merla Haggarda ali Neila Diamonda rečete country, potem da. Eno večjih presenečenj leta.

Justice: Audio, Video, Disco

Razdalja med elektroniko in rock glasbo se z leti vse bolj manjša. Elektronski producenti v svojih delih pogosto kažejo navezanost na klasični zvok kitar, a ga radi povzorčijo in navijejo skozi računalnike. Nastopajo z živimi skupinami, ki so podaljški elektronskih kolektivov oziroma izvajalcev. A še vedno nihče ni odkril eldorada, idealne fuzije obeh svetov. S precejšnjimi upi navdaja francoski tandem Justice, ki je pred štirimi leti izdal fenomenalno prepoznaven, zvočno kompakten in udaren albumski prvenec Cross.

Psychostick: Space Vampires VS Zombie Dinosaurs in 3D

V obilici proizvodov je mogoče zaznati na kupe nepotrebnega balasta, ki lahko pri domiselnem glasbeniku povzroči celo salve smeha. In salve smeha je očitno doživljala tudi zasedba Psychostick, ki se jih je odločila uglasbiti na pričujočem izdelku. Slušatelj se lahko dodobra nasmeje glasbenim pogruntavščinam popularne godbe, ki jih zasedba Psychostick ustvari na kakovostni metalski hardcore podlagi, prežeti z obilico popolnoma kopiranih prijemov komercialno usmerjenih avtorjev. Seveda pa je tu prisotna še čisto jasna izgovarjava besedil, še bolj absurdno zabavna kot godba sama, na katero se v tematskem slogu skupina tudi navezuje. Osvežujoč in do konca nesramen zajebantski izdelek, ki glasbo dojema lahkotno in zanj ni prav nič nedotakljivo. Sarkastično.

Tali: Dark Days, High Nights

Nov album, manj angažmaja, tak je najkrajši oris dela, ki se spogleduje s sodobnostjo elektronike in iz drum and bassa odhaja proti širšemu žanru urbanih glasbenih podlag. Dovolj za njeno MC-janje, ki občasno preide v petje, pretežno pa trpi zaradi pomanjkanja šusa, kakršnega je nekoč imela, ali jedrnatosti izraza. Ducat komadov v 61 minutah za sabo ne pusti epohalne ali kakšne sorodne presežne oznake, marveč sodi med maksimalno solidne - a glede na to, da so jih delali staroste (Ed Rush, Shimon) in tudi boljši mladiči (Lynx, Atlantic Connection, Dirtyphonics), so rezultati sila dietetični. Dve dobri postaji nekoč vroče, zdaj pa precej ohlajene Novozelandčanke v londonskem eksilu sta premalo za albumsko izdajo. Neimpresivno.

US3: Lie, Cheat & Steal

Projekt Us3 je po nepričakovanem ultrauspehu leta 1993, ko je izšel prvenec Hand on the Torch in še pomembnejši hit singel Cantaloop (Flip Fantasia), doživljal vzpone in padce. V zadnji reinkarnaciji sta se stalnici, producentu in mastermindu Geoffu Wilkinsonu, pridružila dva emsija. Prvi, z nerodnim imenom Oveous Maximus, prihaja iz ZDA, drugi, bolj znani Akala, pa je pričakovano iz Velike Britanije. Novi album je apdejt premešanke acid jazza in hiphopa, s katero je kolektiv zaslovel pred skoraj 20 leti. In ta apdejt je te dni še toliko bolj aktualen, saj so naslov plošče in večina besedil povsem skladni z gesli pobude Occupy Wall Street. Velja preveriti v živi obliki verjetno osemčlanski bend, kar lahko te dni naredite v Kinu Šiška.

iT: Crying Games

Kakšni so zmogljivost človeškega glasu ter njegov pomen in podpomen, do kod sega njegova prepoznavnost, kakšna je razlika med petjem in ustvarjanjem zvokov, kakšno vlogo ima glas v odnosu do telesa? To so vprašanja, s katerimi se nenehno ukvarjajo številni vokalisti, pa tudi glasbeni teoretiki, neposredne slušne odgovore nanje pa gotovo ponuja nova plošča Irene Tomažin, ki je v kulturniški javnosti znana kot koreografinja, plesalka in eksperimentalna pevka.

Ono: Path

Ni ravno veliko izvajalcev, ki bi celoten končni izdelek ustvarili popolnoma sami. Eden takih je bratislavski mladenič z umetniškim imenom Twisted. Čudaško deformirana je tudi godba, ki jo ponuja na izdelku Path. Zgoščenka slušatelju postreže s precej mračno godbo, ki sodi med morbidni industrial in mašinski metal, prepojeno z obilico sintetičnih dodatkov. Na trenutke vse skupaj malce spominja na tisto, kar je nekoč ustvarjala skupina Godflesh. Vendar pa Ono premore tudi samosvoje glasbene vizije, ki se ne ozirajo po godbenih trendih ali neuspešnih poskusih glasbenega kloniranja. Path je godbeno in zvočno zanimiv izdelek, a popolnoma neprimeren za širši krog slušateljev, ker zaradi velike potrebe po eksperimentiranju ne premore niti ene hitro všečne skladbe. Vlažno.

Calibre: Condition

Irski mojster se po lanskem biseru, naslovljenem Even If, vrača s precej tenkočutnim izdelkom, ki morebiti ni tolikanj sončno narejen, da bi popolnoma sledil stopinjam prejšnje albumske izdaje. A navkljub trenutkom potapljanja v nizkem vodostaju basa in temačnejših sekvencah, ki izvabljajo premike in ne težijo zgolj per se, se bo publika nemara bolje poistovetila s sončnimi sekvencami, ki samo nadaljujejo traso ene od zvočnih perfekcij možaka s statusom staroste in veterana. Tempo izdajanja albumov in izdelkov nasploh ostaja hud, znotraj 13 komadov v dobrih 71 minutah pa se znajde marsikaj v drum and bass širini. Nepretenciozno.

Mayer Hawthorne: How do You do

Drugi album detroitskega soulerskega slavčka se od prvenca ne razlikuje kaj dosti. Še zmeraj gre za do ušes prijazni baladni retro soul, a ena razlika je vendarle ključna. Hawthorne je vmes zamenjal ekipo, od bolj podzemne založbe Stones Throw je presedlal k eni od preostalih dinozavrskih velikank, Universalu. Zvok je tako še bolj spolirano poperski, instrumentacija zadržana in klišejska, Mayerjevo petje pa še bolj nadležno mehko in visoko. Povsem osladne plošče starejših mačkov, kot je recimo Al Green, nas še vsaj približno prepričajo, pri poštirkanih mladincih, kot sta Aloe Blacc in Mayer Hawthorne, pa učinkujejo plehko in precej banalno. Skok v morje popa z redkimi svetlimi trenutki.

Klubski maraton 2011

Ob začetku jesenske klubske sezone se že tradicionalno zbere tudi »najglasnejša karavana« Klubskega maratona Radia Študent; vsako jesen se po domačih klubih napoti šest obetavnih bendov ali posameznikov. Zavidanja vredno število na avdicijo prijavljenih bendov kaže, da Klubski maraton dobro opravlja svoje poslanstvo; izbranim finalistom ponuja prve resnejše studijske izkušnje, predvsem pa koncertne nastope v osrednjih klubih po vsej Sloveniji.