Tomaž Grom & Seijiro Murayama: Nepretrganost

Eden najbolj dejavnih, pa tudi najbolj zanimivih domačih improvizatorjev z Nepretrganostjo obeležuje sodelovanje s priznanim japonskim kreativcem, ki že trideset let širi vlogo tolkal v svobodnjaških improviziranih muzikah. Z mikrotonalnim raziskovanjem dvojec močno preseže konvencionalni besednjak kontrabasa in tolkal ter pokrije široko zvočno paleto, ki se zajeda v redukcionizme na eni in zgoščeno teksturiranje...

Jamie Lidell: Compass

Elektronski glasbeniki radi potarnajo nad (po njihovem mnenju) pretirano priljubljenostjo kreativcev, zbranih pod okriljem kultne britanske neodvisne založbe Warp. Že res, da so warpovci medijsko mnogo bolj izpostavljeni od svojih newarpovskih kolegov, vendar pa se za tem skriva povsem racionalen vzrok. Preprosto ustvarjajo zanimivo glasbo. Standarde elektronskih (in v zadnjih letih vse bolj tudi obelektronskih)...

Morcheeba: Blood Like Lemonad

Potem ko je zasedba konec devetdesetih s ploščo Big Calm povila enega od vrhuncev downtempo muzik, v novem tisočletju (tudi z odhodom pevke Skye) nikakor ni več našla poti do sanjave pop lahkotnosti, s katero so takrat postavili protiutež bristolskim kompleksnežem. Moledovanja fenov po ponovnih združitvah priljubljenih zasedb so videti skrajno patetično, toda v primeru Morcheebe se zdi, da se je vrnitev Skye...

Edo Maajka: Spomen ploča

Kompilacija prvih štirih plošč Spominska plošča ni navaden izbor hitov najbolj vplivnega balkanskega reperja tega desetletja; Edo jih je preigral v živo z bolj-funk(y)-kot-rock zasedbo, v kateri najbolj vodilno zveni trobilska sekcija. Minulo delo je revitaliziral v formi, kot jo namerava izvajati odsihmal. Svežina 15 komadov v 55 minutah je prepričljiva.

Mi2: Rokenrol

Zgodovina albumov z rokenrolom v naslovu je - od Johna Lennona pa do Motörhead - zgodovina albumov s krepko sporočilno vrednostjo. In ni kaj, človeku zaigra srce, ko najde slovenskega predstavnika, ki častno nadaljuje ta niz. Mi2 že 15. leto namesto na kvantiteti nepretenciozno gradi na kvaliteti in s srčnostjo mladega Lačnega Franza (odtenki Dirn-bekovega vokala tu pa tam scela nenamerno potegnejo na...

Tracey Thorn: Love And Its Opposite

Oboževalci bristolske scene se najbrž spomnite dveh komadov z epohalne stvaritve Protection banda Massive Attack, ki sta na neki način označila celotno ploščo. Istoimenski Protection je kot otvoritvena skladba določila njeno rdečo nit, Better Things pa jo je še dodatno nadgradila. Obema skladbama je bilo zares skupno to, da jima je vokale posodila Tracey Thorn, bolj znana kot (boljša) polovica britanskega dueta...

Syntapic Fracture: The Lunatic Transmissions

Zaradi nenehnega parjenja kitarskega industriala z bolj pocukranimi glasbenimi žanri, kot je na primer latex gothic ali šminkerski rock, je ta nekako izgubil precej kredibilnosti pri privržencih trših godbenih prijemov. Vendar občasno iz morja mlačnosti na površje naplavi kako malce tršo različico. Syntapic Fracture ponuja konzumentu precej surovo zmes med sintetičnim industrialom, brezbožnim death metalom in...

T-Set: T-Set

Prvenec ljubljanskega kolektiva T-Set, ki ga je naslovil kar s svojim imenom, v slabi uri prinaša dober ducat komadov in vsi opisujejo hiphoperski lajf z lublanske ul'ce. T-Set, ki obstaja poldrugo desetletje, je sposoben zelo solidne realizacije zvočnih idej, nakladaštvo v tekstih zveni na trenutke zabavno, komad Marija (morda bi jo zaradi lažje reference lahko imenovali 'Marija Jana') pa je pravi potencialni hit...

Evan Parker: Whitstable solo

Eden ključnih sooblikovalcev evropskih svobodnjaških jazzovskih in improviziranih godb z novim solističnim albumom znova dokaže, zakaj je s svojo glasbo že skoraj pol stoletja pomemben navdih uveljavljenim in tudi obrobnim ustvarjalcem. Besednjak svojih (monofoničnih) saksofonov spretno širi z najrazličnejšimi podaljšanimi tehnikami, tokrat pa pečat pusti predvsem izvrstna uporaba akustičnosti cerkve svetega Petra...

Srečna mladina: ... pa srečno v prihodnosti!

Naša prestolnica se lahko pohvali z zavidanja vrednim številom glasbenih skupin, ki jim je uspelo ustvariti moč-no, kompaktno underground sceno. Turbulentna osemdeseta leta so očitno napo- vedala družbeno-politične spremembe, ki naj bi popeljale v boljšo prihodnost. Ljubljana si je v osemdesetih letih priborila status vodilnega jugoslovanskega centra punka in hardcora, to je še danes opazno v svetovnem nazoru...

Vijay Iyer Trio: Historicity

Vijay Iyer zadnja leta velja za enega izmed najobetavnejših pianistov sodobnega jazza. Minula leta je nizal različna sodelovanja, kar ga je pripeljalo do drugačnih zvrsti popularne godbe, njegov projekt Historicity pa je poseben iz dveh razlogov. Na njem se je lotil priredb glasbenih velikanov, kot so Leonard Bernstein, Andrew Hill in Stevie Wonder, drugi razlog pa je, da je to njegova prva plošča, ki jo je posnel...

Slash

Superzvezdniški kitarist Slash, ki je po propadli karizmatični kombinaciji z Axlom Rosom ves čas blodil v iskanju popolne vokalne rime, se udinjal kot kitarski plačanec in razdajal v konfekcijskih zasedbah tipa Slash's Snakepit in Velvet Revolver, je naposled odkril formulo uspeha, za navdih pa je poškilil k neutrudnemu Santani, ki v španoviji s prepoznavnimi glasovi že leta šarmira kritike in hkrati klesti po...

Melodrom: Vse kar si pustila da leži na tleh

Potem ko se je melanholična peterica z drugo ploščo The Guide (2006) pridružila trendovskim obujevalcem novovalovskih muzik in ko je z remiks albumom Variations (2008) še poglobila svojo avanturo s plesnimi/klubskimi muzikami, se z novo ploščo vrača v downtempo estetiko z začetkov. Čeprav klima ta čas ni naklonjena takšnim vsebinam, Melodrom s svojo različico temačnega, opojnega, tudi raziskovalnega...

Bolesna braća: Veliki umovi 21. stoljeća

Med velikimi mladimi reperji prejšnjega stoletja, ki so zacveteli v zadnjem času, je tudi zagrebški dvojec Bolesna braća (BB), katerega člana slovita kot ena najzabavnejših rimoklepcev na Balkanskem polotoku, njun sloves pa seže precej širše od ne popolnoma določenih hrvaških meja. Bizzo Brigante in Baby Dooks alias Bolna brata sta se pred kakim mesecem vrnila po sedmih letih premora.

The Monolith Deathcult: The White Crematorium 2.0

Navadno glasbeniki in raznolike zasedbe posamezne albume ponovno izdajo in osvežijo z novim masteringom ali s čim podobnim, skupina The Monolith Deathcult pa se je raje odločila, da bo album, izdan leta 2005, še enkrat posnela in mu dodala še zdavnaj zgubljeni demo posnetek. Rezultat je ultra razbijaški in tehnično dovršen death metal, ki je prekrit s tančico nasilne morbide in bi se lahko morda primerjal s...

Elemental: Vertigo

Peti album Elementala, ki se tudi sliši vse bolj kot skupina in vse manj kot hip hop kolektiv (slednje že lep čas ni več), v resnici prinaša zrelo zasedbo in konkretna besedila, vendar ne zmore svežine, ki bi Elemental potegnila naprej oziroma na novo kakovostno raven. Rime so še vedno (družbeno) angažirane in kritične, album prinaša tudi nekaj solidno uspelih komadov za poletno predvajanje, a se zdi, da se je...

Helene Labarriere: Les temps changent

Z eno bolj samosvojih muzik se na letošnjem Jazz festivalu v Ljubljani s skrbno izbrano zasedbo predstavlja francoska kontrabasistka Helene Labarriere. Razgibano skupinsko prepletanje kontrabasa, baritonskega saksofona, kitare in bobnov tke vezi med svobodnjaškimi jazzovskimi, improviziranimi, pa tudi folkovskimi tradicijami. Vrhunce zasedba najde v dveh ekstremih: na eni strani je to svobodnjaška kričavost, na...

Samo Šalamon Trio: Live!

V sredo bo domače jazzovske barve na Jazz festivalu v Ljubljani zastopal mariborski kitarist Samo Šalamon. No, v resnici bo s svojim sedaj že kar stalnim triom zastopal slovensko-francosko-italijanske barve, res pa je, da bo poudarek bržkone na 'slovenskih barvah', saj je Šalamon avtor vseh skladb z novega ploščka Live!, ki je zapis lanskega koncerta v Gradcu.

Cleric: Regression

Resnično redki so dolgometražni prvenci razmeroma neznanih zasedb, ki dosežejo takšno kakovostno raven kot prvenec zasedbe Cleric. Regression prinaša deset kompozicij s časovnim razponom od 30 sekund do skoraj 20 minut, kjer se zgodi res marsikaj nepričakovanega. Osnovni godbeni žanr tega izdelka je matematično natančni razbijaški grindcore, ki pa se kmalu znajde v nedefiniranih sferah eksperimentalnega hrupa z...

Dubioza kolektiv: 5 DO 12

Družbenokritično, kratko in direktno. Tak je najbolj jedrnat opis Dubioza kolektiva, katerega četrti album 5 do 12 je na strani dubioza.org še vedno na voljo za brezplačen dolpoteg. Album, ki za devet komadov porabi dve sekundi več kot pol ure (na CD-različici pa prinaša še 11 remiksov v dodatnih 43 minutah), je logično nadaljevanje razvoja, ki gre proti jezikovni razumljivosti družbenokritičnih besedil, ta pa se...

Peter Lovšin: Hudičev sod

Pero Lovšin, odkritosrčni 'uglasbenik' tistega, v čemer resnično uživa, si je že na Hiši nasprot sonca (1993) izboril pravico do nostalgičnih, moško otožnih pesmi, polnih želje po mesenih razsežnostih spoznanja, ki se lagodno, a izkušeno zibljejo na morju rokerskih balad, šlagerjev in popevk. Te pesmi širocga srca na Hudičevem sodu dobijo najbolj čvrsto nadgradnjo in najfinejšo glasbeno podstat doslej.

Flying Lotus: Cosmogramma

Tretji album Flying Lotusa, ki je v zadnjih dveh letih postal prava podzemna svetovna zvezda hiphoperskega IDM-a, je bil ena težje pričakovanih in tudi najbolj hajpanih plat prve polovice leta. Cosmogramma je njegov najbolj zmedeni in hkrati zreli izdelek doslej, tokrat si je res dal duška, 'pijane' gruve pa so večinoma zamenjali nasičeni fragmentirani šusi zvočnih idej.

Lull: The Zipper

Posluh naših severnih sosedov za tiste zvočno radikalnejše, bolj obmejne glasbene prakse redno rojeva okusne sadove. Tokrat v obliki novega albuma kvarteta, ki s formo svobodnjaške improvizacije sledi izročilom jazzovske ter klasične glasbe in jih sprevrača. Altovski saksofon, basovski klarinet, klavir, elektronika, čelo in bobni se najraje vrtinčijo v energičnem, uigranem in razigranem skupinskem (komornem)...

TV Blood: Astra

Čeprav Rusija ni popolnoma na drugem koncu sveta in ne sodi v svet nerazvitih, pa tudi železna zavesa je že zdavnaj sprhnela, je pritok informacij iz te dežele še vedno zavit v precej nepregledno meglo. Ruski metalurgi TV Blood ponujajo tržišču že šesto ploščo deviantnega industrial metala z delčki death metala ter napihnjene ekstazi sintetike.

Peter Gabriel: Scratch My Back

Čeprav je vpliv Petra Gabriela na razvoj popularne glasbe nedvomno velik, ne moremo trditi, da je nekdanja gonilna sila skupine Genesis in pozneje veliki popularizator svetovnih godb v novem tisočletju ujel korak s sodobnimi usmeritvami v glasbi. Po skorajda desetletju se s to ploščo brez večjih pretresov vrača na glasbeno sceno. Scratch My Back predstavlja znamenite komade Gabrielovih vrstnikov in tistih malce...

Pendulum: Immersion

Pri otoškem iDJMagu so pred nekaj tedni napisali kritiko tega albuma kar na Twitter - #thisisnotdancemusic (toniplesnaglasba). Najbolj osovraženi drum-andbasserji so se vrnili z novim albumom Immersion, ki ni več drum and bass, ampak »zgolj« Pendulum. Torej ime kolektiva, ki je svetovno slavo sprva dosegel znotraj elektronike in se razvil v živo zasedbo, ta pa zadnja leta zbuja vse več zanimanja zunaj...

Child Abuse: Cut And Run

Ob raznolikih mutacijah novodobne glasbe je nekako logično pričakovati popolne godbene izrodke, kot je angleško govoreči trio Child Abuse. Na drugi celovečerni plošči se pred konzumentom odvrti slabih trideset minut psihotične godbene kakofonije, ki delno izhaja iz nevrotičnega hardcoregrinda in nedefinirane klaviaturske avantgarde, prežete z bolestnimi vokali iztirjencev.

Madlib: Medicine Show #5: History of the Loop Digga

Čeprav smo na začetku mislili, da bo napovedana plošča na mesec (in to vse leto!) hiperaktivneža Madliba čisto preveč, se je slaba polovica serije izkazala precej dobro, prvi vrhunec pa smo dobili tam, kjer bi najmanj pričakovali. Namreč, peti del je retrospektiva do sedaj »skritega« koščka njegovega zgodnjega obdobja, zbirka neizdanih podlag, ki so leta ležale na zaprašenih kasetah, in gre torej za...

Adam: Alfa

Skupina Adam, ki je kompilacija glasbenikov iz drugih bendov, pevca je na primer sunila Anavrinom, je pred leti povzročila manjši val navdušenja s komadom in spotom Odnosi med srečnimi. Približno dve leti kasneje je končno izdala tudi album, na katerega je uvrščenih 18 komadov. Tako visoka številka je sicer povsem brez potrebe, saj ne gre za zbirko največjih hitov, temveč prej za dokazovanje, kaj fantje vse znajo.

Mike Patton: Mondo Cane

Enfant terrible glasbenih prevratov Mike Patton svoje raziskovalne lovke spleta po celotnem žanrskem in obžanrskem spektru, najraje okoli rockovskega razbijanja in pop akrobacij. Z vihravimi Faith No More, zajebantskimi Tomahawk in Mr. Bungle, razturaškimi Fantômas, s številnimi izleti v zvočno mejne prakse in svojo izjemno dejavno, eklektično, trendsetersko založbo Ipecac se je dobro zapisal tudi pri...