Erykah Badu: New Amerykah Pt. 2 Return of the Ankh

Po nepričakovano sijajno čudaškem in hrabrem predlanskem albumu, ki je prekinil večletni post Eryke Badu in vrnil upanje, da je novi soul lahko tudi politično nabrit, 'nelahkoten' in celo bizaren, so z nadaljevanjem zavlačevali dobro leto več, kot so obljubljali, in dostavili manjše razočaranje. Drugi del angažiranega projekta na prvi posluh zveni konvencionalno.

Arsov: Etnotronika

Slovenska publika pozna Aleksandra Arsova kot nekdanjega kitarista skupine Gastrbajtrs, ki se je kasneje posvetil glasbeni produkciji in ustvaril več projektov. Že na samostojnem albumu Mindless, ki ga je izdal pri neodvisni ameriški založbi Aaugh Records, je bilo jasno, da ga bo raziskovanje različnih glasbenih žanrov odpeljalo v elektronske vode.

Mastic Scum: Dust

Mastic Scum je definitivno ena redkih preživelih evropskih ali - še bolje - avstrijskih zasedb z začetka devetdesetih let, ki so ostale zveste svojemu prvotnemu godbenemu izročilu, brez kakršnihkoli poskusov komercializacije godbe za boljšo prodajo. Dust ponudi slušatelju visokooktanski grinddeathcore s kančkom industriala v solidni godbeni izvedbi, brez želje po eksperimentiranju.

Counterstrike: Therapy Session X-Mas

Če menite, da vaša ušesa že lep čas niso slišala poštenega ruženja vobče (ne zgolj elektronskega), se priporoča nov miks plošček južnoafriškega tandema Counterstrike, ki bo kmalu klal tudi na domačem plesišču Štirke. Eden najtežjih primer(k)ov drum and bassa (ki je pošteno premešan s tehnom in z metalom) na planetu v tej izdaji s pretežno svojimi komadi in remiksi 72 minut predstavlja surovo rožljajoč zvok v...

Efterklang: Magic Chairs

Danska skupina Efterklang se je pojavila na začetku tisočletja, v času, ko so se njeni skandinavski soborci iz skupin Sigur Rós in Múm že uveljavili na mednarodni glasbeni sceni. Čeprav je vse kazalo, da bo sledila podobnim glasbenim smernicam, jo je že drugi album Parades (2007) prikazal v nekoliko drugačni luči. Veličastno, epsko razpoloženje, ki ga je skupina ustvarila ob sodelovanju simfoničnega...

Gonjasufi: A Sufi and a Killer

Novi psevdonim veterana sandiegovske hiphoperske scene ni obetal veliko, saj gre za na prvo žogo skovano ime zakajenega učitelja joge. Gonjasufi je Sumach Ecks in glasilke je začel kot raper mučiti nekje v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. S specifično raskavim glasom je opremil slog napol petja, napol nametavanja besed, ki ga je izpilil leta 2006, sam pravi, da med prakticiranjem joge - pa ne v...

Drumagick: Dance Box

Brazilski drum and bass ni povsem mrtev, se pa v njem že nekaj let dogaja bistveno manj kot v času svetovne ekspanzije. Novi izdelek skupine Drumagick se povsem prilega opešanemu zagonu; ponekod je čisto simpatičen v svojih elektronskih revitalizacijah, vendar zveni zelo nategnjeno in brez svežine ali vzburjenja, ki ga je znala ta skupina zbujati.

A. R.: Tales/Zgodbe

Priznani bobnar/tolkalec Aleš Rendla (znan po sodelovanju v zasedbah Quatebriga in Begnagrad) skuša z novo ploščo preseči očitne vplive fusiona, jazza in etna. Žal ostane le pri poskusih. Z nestandardnimi posegi priložnostno resda seže zunaj teh okvirov, toda posamezen (sicer povsem spodobno subtilen) elektronski vložek je za resnejšo osvežitev precej iztrošenega fusiona vendarle premalo.

Six Feet Under: Graveyard Classics 3

Popolnoma zapohani Six Feet Under so si privoščili že tretji paket preigravanja skladb bolj ali manj znanih rock/metal/punk zasedb. Tokrat so zmaličili dobro znane skladbe bendov, kot so Metallica, Slayer, Ramones, Prong, Anvil, Twisted Sister in drugi. Graveyard Classics 3 definitivno ni izdelek, ki bi slušatelju odpiral nova obzorja ali morda celo poskušal originalne skladbe z nedefiniranim inovativnim postopkom...

Autechre: Oversteps

Glasba kultnega avantelektronskega dvojca iz Rochdala pri Manchestru je bila vselej predmet polemik. Najbrž sicer ni nikogar, ki Seanu Boothu in Robu Brownu ne bi priznaval ene ključnih vlog v razvoju sodobne elektronske glasbe, toda vse od plošče Confield (2001) ju velik del privržencev elektronskih muzik vidi predvsem kot zvočna ekshibicionista, ki sta svojim najbolj gorečim privržencem sposobna prodati tudi...

Ana Pupedan: Na domači brjači

Ko slovenskemu bendu pripišeš, da je slišati kot slovenski bend, to navadno ne oznanja nič dobrega. Ko to oznako uporabiš za pivško zasedbo Ana Pupedan, pa je mišljena v povsem drugem kontekstu. Če bi več domačih bendov sledilo njenemu zgledu, bi besedna zveza »slišati kot slovenski bend« danes bržkone dobila skrajno pozitivno konotacijo, bendi, ki se te oznake sedaj izogibajo kot hudič križa, pa bi...

Fear Factory: Mechanize

Po petih letih notranjih krčev in delovanja po različnih začasnih zasedbah so člani skupine Fear Factory vendarle premagali nesoglasja in se ponovno združili. Na albumu Mechanize je pričakovana godbena ponudba v malce trši inštrumentalni izvedbi, kot jo je bilo mogoče zaslediti na dveh, treh predhodnih izdelkih. Žal pa se skupina še vedno ne more otresti, glede na zvočno ponudbo, pretirane vokalne spevnosti, ki na...

Robbie Williams: Reality Killed the Video Star

Zdi se, kot da bi se Robbie Williams v zadnjih nekaj letih iz razgrajaškega alkoholika prelevil v otožnega. Na njegovih albumih je vedno manj himničnih spevov in poskočnih ritmov, kakršnih smo bili vajeni z zgodnjih platk. Bobbie je postal medel, komaj še vemo, da obstaja, medtem ko njegovim bivšim Take That uspeva v megalomanskih razsežnostih.

Drevored: Dekade

Tole ni hec, ampak svojevrsten slovenski ekstremizem, ki bi si po mojem zaslužil omembo v Guinnessovi knjigi rekordov, in sicer v sekciji glasbenih skupin, ki so najdlje čakale na prvenec. 31 let! Toliko časa je preteklo med izidom tega konceptualno zasnovanega ploščka in letom, ko so Novomeščani pod imenom Drevored prvič zaigrali kot skupina.

Rob Zombie: Hellbilly Deluxe 2

Čedalje produktivnejši Rob Zombie si je vzel čas še za stvaritev novega albuma. Očitno je potrebo po nadaljevanjih s filmskega platna prenesel na godbeno plat, saj je Hellbilly Deluxe 2 v resnici prej nadaljevanje prvega kot pa predzadnjega albuma Educated Horses. V ponudbi je tokrat 'jebački' metalrockindustrial, prežet s pocenkarsko horror tematiko in z izrazito komercialno usmerjenostjo v mejah dobrega okusa.

Gil Scott Heron: I'm New Here

Na letošnji kulturni praznik je najbolj razveselil izid plate pionirja 'spoken worda' in legende soul jazza Gila Scotta Herona - pazi, prve njegove plate po neverjetnih trinajstih letih. Odgovornost za projekt gre pripisati Richardu Russllu, sicer vodji megalomanske založbe XL, ki je pokazal izjemen angažma, Herona prepričal v projekt med eno od njegovih v zadnjih letih številnih ekskurzij v ameriške zapore,...

Nina Osenar: Missunderstood

Je že res, da imamo Nino Osenar veliko rajši, odkar vemo, da se rada norčuje iz Angelce Likovič, in morda smo prav zato njeno prvo ploščo pričakali z malce manjšim skepticizmom, četudi gre za plato misice. Ni kaj, Osenarjeva se je obdala z res sposobno ekipo in ustvarila za medijski multipraktik glasbeno zadovoljiv prvenec. Škoda le, da se večino albuma zdi, da glas Osenarjeve ne dosega višin in globin, ki bi jih...

Rokerji pojejo pesnike 5

Kako združiti uveljavljeno, a v širšem medijskem prostoru precej spregledano obliko besedne umetnosti in nekoliko bolj prisotno rokovsko estetiko, ne da bi se pri tem pokazala očitna neusklajenost med umetniškima izrazoma? Rokovska izraznost je nekoliko kompleksnejša od poezije, saj je sestavljena iz več komponent in bolj usmerjena v glasbeno izražanje, tako da so izvajalci večinoma glasbeniki in bi le redke med...

Burzum: Belus

Ko so najbolj zlega in obenem verjetno tudi najbolj razvpitega blackmetalca Varga Vikernesa, bolj znanega pod umetniškim imenom Burzum, izpustili iz zapora, je na svobodi hitro poskrbel za nov zvočni izdelek. Na albumu Belus je peklenski sin zla ponovno poprijel za kitaro in za začetek postregel z nekaj melodijami, ki jih je bilo moč slišati že na klaviaturskih izdelkih, nastalih med prestajanjem zaporne kazni.

Interlope: Chip Jockey

Pariški dvojec Interlope, ki marca gostuje v metelkovski Gala Hali, je eden tistih producentskih kolektivov, ki ne sledijo svetovnim (beri angleškim) smernicam drum and bassa, ampak ustvarjajo svojo zvočno fantazijo. Vendarle pa jo Interlope predstavlja globalno in tako tudi zveni. Na prve zvoke sicer asociira na retrogradni jungle in zgodnji temačni zvok, vendarle pa ga glasba odpelje precej naprej, ne le v...

Kings Of Convenience: Declaration Of Dependence

Se še spomnite norveških fantičev, ki sta pred nekaj leti zaslovela z lahkotnimi akustičnimi pop komadi pod očitnimi vplivi Simona & Garfunkla, Belle and Sebastiana ter Nicka Draka? Njun album Riot On An Empty Street je kantavtorsko glasbo zagotovo približal mlajšim poslušalcem, saj so bile univerzalne teme iz vsakdanjika zapakirane v nežne zvoke akustičnih kitar in melodičnega, dvoglasnega petja.

Jack Rose: Luck In The Valley

Konec minulega leta nas je pretresla novica, da je Jack Rose, eden najvidnejših sodobnih (post-Takominih) akustičnih kitaristov poslednjič zatresel strune svojih šest- in dvanajststrunskih kitar. Štel je le osemintrideset pomladi, Luck In The Valley pa je njegova prva posthumna plošča, kar bržkone pomeni, da utegne pristati v družbi kultnih plošč prezgodaj preminulih ustvarjalcev.

BeatMyth & N'Toko: Your Own Two Heads

Domači breakbeat tandem BeatMyth je skupaj z N'Tokom v začetku leta prispeval digitalno izdajo, ki jo snamete na navedeni povezavi. Gre za sodelovanje iz lanskega leta, ki je končno ugledalo luč sveta. Dvojec BeatMyth v sedmih komadih ni pretirano elektronično raven ali žanrsko podrejen. Napaja se iz surove energije in zvokovja, ki bi ga v starih časih prej uvrščali v alter spekter kot v pop, vplive pa bi lahko...

The Go Find: Everybody Knows It's Gonna Happen Only Not Tonight

Lahkotna pop formula, ki jo je Dieter Sermeus (glava skupine The Go Find) začel razvijati že na samem začetku delovanja, je tudi na novem albumu tista rdeča nit, ki povezuje enajst dobro strukturiranih skladb. Drugače od nekoliko nedodelanega prvenca Miami in njegovega naslednika Stars On The Wall, na katerem je Sermeus s spremljevalno skupino ustvaril zanimivo mešanico elektroakustičnega zasanjanega popa, je ta...

Pebi ne strelat!: Celjska scena 1980-2000

Lokalne pizde, Phone Box Vandals, Sfinkter, Prezebla mafija, Strelnikoff (skupina, ki se je v slovensko večnost vpisala z albumom Bitchcraft in s podgano v naročju brezjanske Matere božje) in še devet bolj ali manj prepoznavnih bendov iz celjske regije, zbranih okoli legendarnega mladinskega kluba Kljub, se spominjajo časov, ko je besedna zveza alternativni glasbeni izraz še imela smisel in težo.

Kraški solisti: Ustanove sreče

Zdi se, da nekonvencionalne muzike dandanes vse lažje naletijo na odprta ušesa. Najbrž gre to pripisati vse večji izpostavljenosti tistih radikalnejših glasbenih struj, ki nam širijo sluhovode, včasih pa morda tudi misel. No, iz nas ne naredijo znanstvenikov, morebiti le manj (bolj?) obremenjene posameznike. Neobremenjenega neobremenjevanja glasbenih potrošnikov se sedaj loteva zasedba Kraški solisti na plošči...

The xx: XX

Ob pisanju k napihovanju nagnjenega britanskega glasbenega tiska se navadno zgolj namrdnem, ko je govor o prvencu benda The xx, pa le moram zatuliti v njegov rog. Predvsem od navdušenja. Prvenec, ki ga je skupina še lani v studiu XL posnela kot kvartet, trenutno pa na turneji nastopa kot trio, zveni sveže in v vsej navidezni preprostosti precej izvirno.

Jessica Lurie Ensemble: Shop of wild dreams

Četrta plošča multiinstrumentalistke in pevke ne skriva vplivov iz njenega domovanja v New Yorku in sodelovanj z mnogoterimi tam dejavnimi glasbeniki. Izmuzljivost osredotočenega, skrbno krojenega izraza se v šestih instrumentalnih skladbah opre predvsem na sredinsko jazzovsko linijo, štiri vokalne skladbe pa navdih črpajo v ameriški folkovski zapuščini.

Blockhead: The Music Scene

Newyorški didžej in producent Blockhead, ki je sicer znan tudi po značilnem nergaštvu, se te dni vrača s tretjim, aranžmajsko doslej najkompleksnejšim albumom. Tokrat je stavil na program Ableton, s katerim je skušal več različnih idej spraviti v en kos glasbe. Komadi so tako izjemno kolažni; njegova produkcija je sicer že prej črpala iz ogromne malhe semplov vseh mogočih kontekstov (od big band jazza do drugih...

Massive Attack: Heligoland

Skupina Massive Attack je že s prvencem Blue Lines (1991) revolucionarno osvežila popularnoglasbeno dogajanje na Otoku. Izvirna mešanica hip-hopa, soula, jazza in elektronike je pomenila novost na britanski glasbeni sceni, še posebej v Bristolu, kjer so se že v prvi polovici devetdesetih let pojavile plošče skupine Portishead in glasbenika Trickyja.