Trenja / Podmladek Gibanja Svoboda vs. Mladi forum

Nedavno je potekala izmenjava sporočil med podmladkoma dveh koalicijskih strank, Gibanja Svoboda in SD. Drug drugemu sta očitala pomanjkanje avtonomije in ravnanje, ki škodi mladim in državi.

Obstaja, kot trdi Tonin, sodelovanje med SDS in Svobodo?

Predsednik NSi je v pismu članom stranke zapisal, da obstaja zakulisno sodelovanje med SDS in Svobodo. Kasneje prejšnji teden je v oddaji 24 ur Zvečer na POP TV zatrdil še, da naj bi bili poslanci Svobode pristopili k poslancem NSi in jih vprašali, ali bi ob predlogu razrešitve predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič ta predlog podprli.

Janša (znova) obsojen

Janez Janša je o marsikom rekel kaj žaljivega, tudi na družabnih omrežjih je zapisal že marsikaj, včasih pa se zaradi tega znajde na sodišču. Nekdanjega direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA) Bojana Veselinoviča je pred leti označil za »sodelavca pri umoru novinarja« in bil pred dnevi pred kazenskim sodiščem v Celju obsojen zaradi obrekovanja in kaznovan z 8000 evri denarne kazni. Sodba še ni pravnomočna, o njej bo odločalo vsaj še višje sodišče, saj je Janša že napovedal pritožbo.

Brščič ni fašist

Minister za delo Luka Mesec je pred leti, ko je bil še poslanec, Bernarda Brščiča označil za fašista. Brščič je na to odgovoril z odškodninsko tožbo in tudi z zasebno kazensko tožbo zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve. Mesec je bil v civilni zadevi na prvi stopnji pred časom že »oproščen«, saj je sodišče zahtevek zavrnilo, pred kazenskim sodiščem pa je bil razplet drugačen. Mesec je dobil sodni opomin.

NSi in Hajdinjak / Paradoks stranke, ki se zavzema za umik države iz gospodarstva

Valentin Hajdinjak, ki je ta teden odstopil s položaja direktorja Darsa, je tja prišel brez vsakršnih vodstvenih ali delovnih izkušenj, ki bi ga kvalificirale za delo v takšni družbi. Nikoli ni vodil kakšne družbe, odkar je zapustil šolske klopi, je zasedal različne položaje v stranki Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) oziroma njeni naslednici, Novi Sloveniji (NSi). Kar 20 let je bil strankin tiskovni predstavnik, vmes je na ekonomski fakulteti diplomiral s temo Predvidene spremembe na trgu banan v Republiki Sloveniji ob vstopu v Evropsko unijo in nazadnje postal podpredsednik NSi.

Danilo Türk / »Mirovniki so na Bližnjem vzhodu tarče napadov. To so razmere, v katerih je treba iskati pot do miru.«

Dr. Danilo Türk je verjetno najpomembnejši slovenski diplomat. Na mednarodnopolitičnem področju je med letoma 2000 in 2005 dosegel najvišjo stopničko med sovrstniki, ko je postal politični svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, znotraj Slovenije pa je seveda vrh dosegel leta 2007, ko je postal predsednik republike. Tretji njegov najpomembnejši državotvorni prispevek pa je prvi domači učbenik mednarodnega prava, ki ga je izdal leta 2007. Težko si je predstavljati suvereno državo, ki se zaradi svoje majhnosti venomer sklicuje na norme mednarodnega prava, ne da bi imela svoj učbenik. Türk je danes še vedno aktiven politik, po svetu potuje večinoma v svojstvu predsednika Madridskega kluba, združenja bivših predsednikov, od lani pa sedanjemu generalnemu sekretarju OZN Antóniu Guterresu svetuje pri učinkovitem multilateralizmu, ukvarja se torej z reformo OZN.

Vzporedni finančni sistem

V torek je parlamentarna komisija, ki preiskuje financiranje stranke SDS, objavila prvo vmesno poročilo. Njene ugotovitve so skrb zbujajoče, vsaj za tiste, ki so mislili, da je politika le politika, delovanje v korist skupnosti, ne pa, kot očitno mislijo nekateri, tudi gospodarska dejavnost, ki lahko poteka celo na napačni strani zakona. Poročilo namreč stranko SDS prikazuje kot mafijsko združbo, ne pa kot državotvorno politično stranko. Za svoje financiranje naj bi bila uporabljala »obvodne kanale«, za političnim delovanjem pa se, kot kaže, skriva kapitalski interes. Politika, ideologija, boj za drugorazredne in podobna gesla so torej le krinka za delovanje široko razvejenega podjetja.

Madžarski naložbeni bum

Konec leta 2018 je bilo v Sloveniji 59,3 milijona evrov neposrednih naložb iz Madžarske, konec lanskega leta pa skoraj desetkrat toliko. Kot kažejo podatki Banke Slovenije, jih je bilo za 578,5 milijona evrov. Zapisano drugače: Madžarska je bila leta 2018 po višini neposrednih naložb v Sloveniji nekje med Združenimi arabskimi emirati (64,8 milijona evrov) in Malto (58,5 milijona evrov), lani pa je bila že deveta največja naložbenica, za rekorderko Avstrijo s 4,6 milijarde evrov naložb, Luksemburgom, Švico, Nemčijo, Hrvaško, Italijo, Nizozemsko in Ciprom.

Hipokrizija Evropske unije

Vojna na Bližnjem vzhodu je zadnje poglavje in tragičen dokaz za to, kako z različnimi morbidnimi vložki razpada (stari) svetovni red, kot so ga postavili zmagovalci druge svetovne vojne. Najprej v duelu obe največji sili, ZDA in Sovjetska zveza, v nadaljevanju po razpadu komunističnega bloka pa je »vajeti« zgodovine za nekaj desetletij prevzela zmagovalka hladne vojne. Francis Fukuyama je njenega zmagovalca s tezo o »koncu zgodovine« praktično napovedal kot novega Napoleona, vendar se je zmotil, kar je nazadnje tudi priznal in bi danes raje videl, da bi namesto njenega konca napovedal ponavljanje ali vrnitev zgodovine.

Biti agresor, biti žrtev

Gaza postaja pokopališče za otroke, pravi generalni sekretar Združenih narodov António Guterres – po nekaterih podatkih jih je trenutno že 4000. Nikogar ni in verjetno tudi ne bo, ki bi za grozljiv zločin, sploh ker okupaciji ni videti konca, prevzel odgovornost. Pomožni grobar vedno bolj postaja mednarodna politična javnost s svojo razdeljenostjo in neuspešno odzivnostjo tudi Evropska unija – čeprav je ostala dovolj enotna pri podpori Ukrajini proti ruski agresiji.

Mir ljudem na zemlji

Devetnajsto stoletje je bilo stoletje produkcije, 20. stoletje organizacije, 21. stoletje pa je stoletje orientacije. Eno od orientacij zaznamuje »vrnitev Religije«; njeni glasniki so pravoslavni Putin, katoliški Biden, pa tudi muslimanski Hamas in starozavezni Netanjahu. Vsi so prežeti z bibličnim upravičenjem, z vnaprejšnjim opravičevanjem pokola, ki ga je po ukazu Boga nad drugače mislečimi oziroma verujočimi izvršil Mojzes, utemeljitelj bratomornih, s tem pa tudi državljanskih in vseh drugih vojn.

Ustavimo vojno!

Živimo v svetu vojn! V svetu, kakršnemu se je človeštvo želelo izogniti ob tragičnih izkušnjah druge svetovne vojne. Zato so Združeni narodi v ustanovno listino svoje organizacije, najboljše, kar si je bilo takrat mogoče omisliti, zapisali, da se združujejo, ker želijo prihodnje rodove zavarovati pred strahotami vojne. Bila je to napoved novega sveta, ki bo temeljil na miru, na svobodi vseh narodov, na spoštovanju človeka in njegovega dostojanstva.

Ustavna presoja pushbackov

Ustavno sodišče je leta 2019 razveljavilo del zakona o tujcih, s katerim je vlada Mira Cerarja uvedla možnost, da državni zbor ob povečanju migracij zapre mejo, začasno razveljavi mednarodno pravo in neha sprejemati prošnje za azil. Dve leti kasneje je vlada Janeza Janše obrnila nekaj besed in možnost preprosto ponovno uzakonila, a odzvala se je skupina poslank in poslancev in se ponovno obrnila na ustavno sodišče, to pa zdaj odloča o zadevi. Zdaj je zahtevo po dodatni presoji zakona podal tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina.

Odgovornost nosi vlada

Policija je sredi septembra, kmalu bo od tega minilo dva meseca, skrajno neprimerno tujce, prosilce za azil, migrante označila za »povečano varnostno tveganje« in to podkrepila s podatki o največjem porastu kriminalitete prav v četrtih glavnega mesta, kjer se ti tujci največ zadržujejo, torej na Viču in v mestnem središču. Ker nočemo verjeti, da je šlo (zgolj) za vznemirjanje javnosti, in ker taka informacija tudi ne more biti namenjena sama sebi, lahko to razumemo predvsem kot poziv in podlago vladi in notranjemu ministrstvu za ukrepe, s katerimi bi razmere, ki so posledica nekoliko večje prisotnosti tujcev v glavnem mestu, olajšala, razbremenila. Kaj je bilo storjenega?

Plečnik na pogajalski mizi

Bežigrajski stadion, delo arhitekta Jožeta Plečnika, je že petnajst let zaprt za javnost, družbi Bežigrajski športni park (BŠP) v večinski lasti Joca Pečečnika pa v tem času od države ni uspelo dobiti gradbenega dovoljenja za njegovo prenovo. Pečečnik se je odločil, da državi ponudi, da propadajoči objekt odkupi, na pristojnem ministrstvu pa glede tega potekajo pogajanja. Kako daleč so prišli doslej?