Balkanski Watergate

Ko smo v Mladini pred leti začeli raziskovati madžarsko financiranje medijev SDS, torej omrežje Nova24, se je v ozadju izrisala slika širšega, geopolitičnega spopada, ki je v vzhodni in srednji Evropi izbruhnil po finančni krizi. V številnih vzhodnoevropskih državah so se tudi s podporo Rusije in po vzoru Putina razpasla zavezništva lokalnih samodržcev ali populistov, ki so svojo oblast začeli utrjevati s propagando. Nadzor nad mediji in zatiranje neodvisnih novinarjev, napadi na nevladne organizacije so bili ključni vzvodi njihove moči, tako rekoč novi recept za uspeh. Ta bitka, ki jo vsakodnevno spremljamo v Sloveniji v obliki razplamtevanja sovražnega govora in maltretiranja RTV, je bila v nekaterih drugih državah veliko brutalnejša. Makedonija je bila tak primer. Kot država se je namreč pred leti znašla pred odločitvijo, ali se bo približala Natu in EU ali pa se bo tesneje povezala z Vučićevo Srbijo in Putinom. Pri križanju regionalnih interesov smo lahko v Makedoniji videli vse: tovarne ali celo naselja trolov, ki so producirali lažne novice, priča smo bili množičnemu prisluškovanju 20.000 Makedoncem in celo insceniranim izbruhom nasilja.

Milan Kučan / »Narod, ki odstranjuje spomenike, te pričevalce svoje preteklosti, ni samozavesten narod«

Milan Kučan je 5. maja na Vrhniki v govoru ob obletnici osvoboditve navrgel tudi idejo, da bi bilo prav, da država postavi spomenik osamosvojitvi. Najbolje na Trgu republike, kjer je leta 1991 potekala osamosvojitvena slovesnost in kjer je bila prvič dvignjena slovenska zastava. Kučanov predlog je naletel na politično nerazumevanje, ena stran je govorila o tem – Kučan je namreč v govoru omenil tudi Spomenik revolucije, ki je simbol nekega drugega časa –, da želi nekdanji predsednik izbrisati preteklost, na drugi strani pa so se trkali po prsih in izjavljali, da so oni že zdavnaj razmišljali o tovrstnem spomeniku. A idejo Milana Kučana je treba razumeti s političnega vidika, osamosvojitelji, kot si pravijo, si že desetletja prisvajajo zasluge za nastanek samostojne Slovenije, pa četudi je bila ta posledica dolgega zgodovinskega obdobja in množice dogodkov in ljudi, ki so nastopali v njem. Slovenije nista v desetih dneh osamosvojila Janez Janša in Igor Bavčar skupaj z nekaj prijatelji iz koalicije Demos, Slovenijo so osamosvojili njeni državljani in državljanke, ljudje, ne pa politiki, ki si še vedno prisvajajo, kot radi pravijo, »osamosvojitveni kapital«.

Koritniki

Minuli teden je izbruhnilo veliko ogorčenje med vladajočimi politiki. V upravi Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja družbe v lasti države, sta si oba glavna menedžerja, to sta Žiga Debeljak in Janez Tomšič, krepko zvišala prejemke. Novico so sprva objavili v Financah: predsednik uprave SDH Debeljak naj bi namesto dosedanjih 12.800 evrov bruto za april prejel 18.500 evrov, Tomšič pa namesto 11.500 evrov bruto kar 16.500 evrov. Sledile so izjave ogorčenja iz koalicijskih strank Svobode, SD in Levice. Prva nadzornica SDH Karmen Dietner – seveda sklep o zvišanju plač uprave sprejme nadzorni svet, ne uprava sama – je v prvem odzivu med razlogi za zvišanje plač upravi navedla domnevno povečan obseg dela zaradi energetske krize in pripojitve slabe banke k SDH, pa tudi podatek, da se v primerjavi z družbami, nad katerimi bdijo v SDH, plače pri njih od leta 2013 niso usklajevale z inflacijo. To politikov seveda ni pomirilo.

Luka Mesec / »Zavračam tezo, da si lahko progresiven, le če si glasen«

Lani je stranka Levica prvič stopila v vlado, na koalicijskih usklajevanjih si je izpogajala tri ministrska mesta. Luka Mesec je postal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gre za pomembno ministrstvo, ki pokriva vprašanja, povezana s temeljnimi premisami strankinega programa, torej vprašanja socialne pravičnosti. Leto dni po prevzemu oblasti Luka Mesec priznava, da so bili v vladi neizkušeni, da so spodbudili prevelika pričakovanja, a da se kljub temu v vladi on in celotna Levica počutita dobro. Vlado resno delo še čaka, na primer pri vprašanju, kako izboljšati slovenski davčni sistem, da bo davčno pravičnejši. Mesec trdi, pričakovano, da je vlada Roberta Goloba progresivna vlada in da ji progresivnost, naprednost, daje ravno stranka Levica. Levica bo imela 3. junija v Celju kongres, izvolili bodo nov svet stranke. Njegova sestava naj bi pokazala, kakšno podporo ima v stranki Luka Mesec. Zaradi sodelovanja z »liberalno« vlado je med nekaterimi člani stranke nekaj nezadovoljstva.

Zakonito nečloveško ravnanje?

Sedemnajstega oktobra 2017 je v Ljubljani potekala prava drama. Notranje ministrstvo pod vodstvom ministrice Vesne Györkös Žnidar je zapovedalo deportacijo sirskega prosilca za azil Ahmada Šamija, ta pa se je ob pomoči aktivistov Ambasade Rog in poslancev SD Jana Škoberneta in Levice Mihe Kordiša skril v poslansko pisarno SD. Okoli poldneva tisti dan je potem v solzah stopil iz državnega zbora, potem ko je prejel zadovoljiva zagotovila večine poslanskih skupin, predsednika državnega zbora Milana Brgleza in premiera Mira Cerarja, da bo izgon do nadaljnjega odložen. Šamijev boj z državo se tisti dan ni končal, ampak šele dobro začel in je trajal več kot štiri leta. Nazadnje mu je država podelila status begunca in lahko je sledila združitev družine, s katero zdaj živi v Ljubljani. Žena je vključena v postopke integracije, tri hčere se šolajo, sam pa predvsem trpi zaradi v zadnjih letih zelo poslabšanega zdravstvenega stanja. A zdi se, da se iz te zgodbe nismo naučili ničesar, da si tega niti ne želimo.

Jedrski kralj

»Objekt JEK 2 bo prvih 30 ali 40 let deloval samo za vračanje kreditov za gradnjo,« je v torek na seji odbora za infrastrukturo opozoril Jure Vetršek iz zasavskega Eko kroga, sicer vodja Oddelka za učinkovitost in grajeno okolje na Inovacijsko-razvojnem inštitutu (IRI) Univerze v Ljubljani. Bil je eden številnih predstavnikov okoljevarstvenic in okoljevarstvenikov, ki so poslance na večurni seji opozarjali, da s predvidenim novembrskim posvetovalnim referendumom volivce in volivke neodgovorno silijo v odločanje o najdražji neznanki v zgodovini te države, o projektu JEK 2.

»Evropo lahko reši samo levica«

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen iz Evropske ljudske stranke, v katero sta vključeni tudi slovenski parlamentarni stranki SDS in Nova Slovenija, je na soočenju »spitzenkandidatov« v Maastrichtu nedavno dejala, da bo povezovanje njene politične skupine odvisno od tega, kakšna bodo v evropskem parlamentu razmerja moči po naslednjih volitvah. Resda je izključila sodelovanje s skrajno desno skupino Identiteta in demokracija, v kateri najdemo recimo Alternativo za Nemčijo, ne pa tudi s prav tako skrajno desnimi Evropskimi konservativci in reformisti, skupino, v katero spadajo na primer španska stranka Vox, poljska Zakon in pravičnost ter Bratje Italije. Zatočišče tam bi morda lahko našli tudi evropski poslanci madžarske stranke Fidesz, ki je pred tremi leti zapustila Evropsko ljudsko stranko, naklonjenosti Evropskim konservativcem in reformistom pa ne skrivajo niti v SDS. O tem, kaj bi takšno povezovanje lahko pomenilo za prihodnost Evrope in Evropske unije, smo se pogovarjali z dr. Boštjanom Nedohom, filozofom in znanstvenim sodelavcem Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Krivi za vse

Od volitev sta minili dve leti, od začetka delovanja vlade 21 mesecev. Vmes se je zgodilo marsikaj, poplave, zaostale reforme, spori v poslanskih skupinah, referendumi, razočaranje, nepremičninske afere, prišla sta streznjenje javnosti in spoznanje, da politika ni vsemogočna. Ostala pa so pričakovanja, ostale so obljube. Največ pričakovanj je v vladi zbujala stranka Levica, prvič je vstopila v vlado, prvič je Slovenija dobila vladno stranko, ki je ponosna na leve politične ideje. Pa je Levica storila prav? Ali lahko ta stranka v vladi Roberta Goloba sploh izpolni obljube, ki jih je dala volivcem?

Pregon gospodarskega kriminala dodatno otežen

Vlada je pred dnevi potrdila in v državni zbor poslala spremembo zakona o kazenskem postopku, s katero se zaostrujejo pogoji, ki jih morata izpolniti policija in tožilstvo v konkretnem primeru, če želita izvajati prikrite preiskovalne ukrepe, predvsem pridobivati podatke o elektronskih komunikacijah in bančnih transakcijah. Višja raven zaščite pred posegi državnega represivnega aparata je z vidika blaginje družbe težko kaj spornega, čeprav se v tem primeru s to trditvijo ne strinjajo vsi. Še posebej ne na tožilstvu, kjer opozarjajo na oteževanje, če ne celo onemogočanje pregona najhujših oblik kriminala, predvsem korupcije, gospodarskega in organiziranega kriminala.

Minister SD enako kot minister SDS

Osnutka dveh temeljnih zakonov za izhod iz premoga, to je zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje in zakona o prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije, bo napisalo zasebno podjetje sicer profesorja ljubljanske Pravne fakultete Senka Pličaniča Sol.Lex.Sus, trajnostne pravne rešitve, d. o. o. Za posel bo dobilo 40.752 evrov, razkriva razpisna dokumentacija ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj, ki ga vodi minister iz kvote stranke SD Aleksander Jevšek. Že sam »outsourcing« pisanja zakonov je izjemno problematičen. Poteza pa zbuja še dodatno začudenje, ker so nam s policije potrdili, da (še) poteka predkazenski postopek, s katerim preiskujejo skoraj milijon evrov vredne pogodbe, ki jih je Pličanič v času Janševe vlade sklenil z okoljskim ministrstvom pod ministrom Andrejem Vizjakom iz SDS.

O čem bomo odločali 9. junija

Čez mesec dni, v nedeljo, 9. junija, bodo v Sloveniji in v večini ostalih članic volitve v evropski parlament. Za zdaj kaže, da bomo devet evroposlancev izbirali med vsaj 13 listami. Na volitve se bodo odpravile vse parlamentarne stranke in tudi številne zunajparlamentarne, kot so Vesna, Pirati, SLS, Zeleni Slovenije, Resnica, Dobra država s stranko DeSUS in stranka Nič od tega. Za EU-volitve je v Sloveniji značilna nizka udeležba: leta 2019 se jih je udeležilo zgolj 28 odstotkov upravičencev, kar je le polovica povprečja EU. Posledica nizke udeležbe je, da na teh volitvah v Sloveniji že tradicionalno slavijo stranke z najzvestejšo bazo, kot je evrokritična SDS. Še ena značilnost evropskih volitev pa je tudi precejšnja zmeda o tem, za kaj pri njih dejansko gre. Mnogi politiki se namreč na evropske volitve odpravljajo z obljubami, ki z EU nimajo veliko skupnega.