»Sistem trgovanja z elektriko je v Sloveniji turbokapitalističen in hkrati odmaknjen od javnosti«

Aljoša Petek je magister prava in okoljski aktivist, eden ključnih članov ekipe PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, ki ima priznan status delovanja v javnem interesu na področjih okolja, migracij in kulture. Že v magistrski nalogi se je ukvarjal s pravno odgovornostjo podjetij za odpadke, ki nastajajo iz njihovih proizvodov, zdaj pa se na doktorskem študiju osredotoča na preprečevanje nastajanja odpadne embalaže. Poklicno ostaja v nevladnem sektorju, kar je med pravniki redkost. Prek PIC deluje večplastno, tudi z vključevanjem v določene (u)pravne postopke ter s sprožanjem tožb in ustavnih presoj, pogosto z drugimi nevladnimi organizacijami.

Kaj prinaša vojna z Iranom? / Netanjahujeve uresničene sanje

Izrael, natančneje njegov predsednik vlade Benjamin Netanjahu, je končno dobil priložnost za vojno z Iranom, o kateri je sanjal že pred slabimi tremi desetletji, ko je bil samo član vlade. O tem, kako se podobne želje uresničujejo, se zlahka poučimo iz novejše zgodovine, posebej ameriška ponuja v tem pogledu številne primere. Vzemimo njene poraze v Vietnamu, Afganistanu, Iraku, Libiji in Siriji. Omenimo lahko tudi »afganistanski model«, ko je leta 2001 Amerika v to državo proti talibom poslala 1200 svojih vojakov, v naslednjih dveh desetletjih pa jih je angažirala še najmanj sto tisoč.

Nora invazija v Kalifornijo kot testiranje metode za okupacijo Amerike

»Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje,« je pred časom dahnil Trump, veliki občudovalec diktatorjev, ki tudi sam diktira – z izvršnimi ukazi, s katerimi si skuša podrediti Ameriko. Če bi njegov puč 6. januarja 2021 uspel, bi bil zdajle diktator. A po drugi strani – Trump se obnaša tako, kot da je puč uspel. Ja, obnaša se kot diktator: militarizira politiko, radikalizira družbo, prakticira represijo, terorizira, grozi s fizičnim nasiljem, ječo in deportacijo, poziva k aretaciji in pregonu svojih političnih nasprotnikov, čisti Ameriko, centralizira oblast, nastavlja le lojaliste, slavi führerprinzip in politično nasilje, terja cenzuro, kriminalizira umetnost in protest, disciplinira pravno državo, od vseh terja, da enako mislijo in enako sovražijo, ne priznava volilnih izidov, ljubi koncentracijska taborišča, vsiljuje kult osebnosti, zaupa le diktatorjem. Kot je v Izvorih totalitarizma poudarila Hannah Arendt: »Stalin je zaupal samo enemu človeku, in to Hitlerju.«

Vlado Miheljak

20. 6. 2025  |  Mladina 25  |  Dva leva  Za naročnike

Strici iz ozadja so mu povedali

Ko poslušam Boruta Pahorja in desni zbor v ozadju, kako neutrudno nabijata fantazmatske zgodbe o stricih iz ozadja, mi to nekako deluje kot slabo domišljene variacije na rodbinsko sago prekmurskega pisatelja Miška Kranjca, ki se začne z opisom težav očetovstva v grešnem razmerju. Tudi Milan Kučan je Prekmurec, a zgodba je univerzalna. Ni sicer dobro preveč psihologizirati, a zdi se, da je Pahorjev glavni problem, da je bil namesto strokovne, ali vsaj tople človeške pomoči, ki je je evidentno potreben, vselej deležen zgolj (medijske) pozornosti, ki mu je odpirala areno za inflatorno prodajanje bizarnosti ali mestoma celo zavržnih idej. Pač, kjer oziroma ko stiske, frustracije in nesamozavest niso deležne (psihološke) pomoči, ampak zgolj medijske pozornosti, se klinika spremeni v vladavino.

Grega Repovž

20. 6. 2025  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Uvodnik / Čas odločitve

V senci napada Izraela na Iran se je za Evropo zgodil pomemben premik. Nemčija oziroma njen kancler Friedrich Merz se je namreč ta teden dokončno postavila ob bok administraciji Donalda Trumpa. To se je nakazovalo že ob Merzevem obisku pri Trumpu in tudi s še bolj vneto podporo izraelsko-ameriškemu genocidu nad Palestinci (da, to je skupen projekt Netanjahuja in Trumpa). Gojili smo tiho upanje, da je novi vodja nemške države vseeno bolj zadržan do velikih blodenj o delitvi sveta. A temeljno opozorilo glede Merza je prišlo že od nekdanje kanclerke Angele Merkel, ki je v svojem zadržanem slogu skeptično odkimavala njegovemu vzponu. Merz je bil vedno jastreb.

Plakat odstranjen, Izraelci dobrodošli

Ko se je na reklamnem mestu pri Atletskem parku Poljane v Mariboru pojavil plakat, ki opozarja, da je genocid zločin, je doživel cenzuro. Čeprav plakat ni spodbujal diskriminacije ali nestrpnosti, škodljivih dejanj, žalil prepričanj, škodil interesom ali prizadel dostojanstva človeka, so ga hitro odstranili.

Mladi identitarci

Ko je v Mariboru predprejšnji vikend potekala parada ponosa, je udeležence povorke tam pričakala tudi skupina mladih, večinoma mladoletnih fantov, združenih v »domoljubno in rodoljubno gibanje« Slovenski red, ki se, kot lahko preberemo na njihovi spletni strani, »zavzema za enoten, močen in ponosen slovenski rod«. Ta skupina mladih naj bi stala tudi za napadi na Mariborko, knjigarno, ki je v zadnjem letu, odkar je pred svoj vhod prvič izobesila mavrično zastavo, doživela več homofobnih izpadov.

Neusahljivi šarm jugošika

Živo oranžne stropne luči tovarne svetil Sijaj Hrastnik. Kultni stoli Rex znamenitega oblikovalca Nika Kralja, ki so jih serijsko izdelovali v tovarni Stol Kamnik. Ikonične stropne svetilke, ki so bile plod sodelovanja novogoriškega podjetja Meblo in italijanske oblikovalske skupine Harvey Guzzini. Iskrini barvni vrvični telefoni. Pa kavne skodelice Jugokeramika, pladnji in pločevinaste škatle podjetja Saturnus. Morda se teh ikon jugoslovanskega oblikovanja spominjate iz otroštva, iz udobja babičine dnevne sobe, poletnih počitnic pri sorodnikih ali starih fotografij družinskih praznovanj.

Stanovanja za peščico

Kaj je stanovanje? Odgovor na to vprašanje se zdi zdravorazumski in tudi stanovanjski zakon, ki naj bi ponudil odgovor nanj, je jasen: gre za skupino prostorov, »namenjenih za trajno bivanje«. Stanovanje ni klasična investicija – kot so bančne vloge, delnice, obveznice, vezave, vlaganja v sklade ipd. –, temveč je namenjeno bivanju, uresničevanju te temeljne, življenjske potrebe posameznika, da ima dom, streho nad glavo. Prav zato slovenska ustava državi nalaga, da mora ustvarjati možnosti, »da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. To pomeni, da mora s stanovanjsko politiko to potrebo prepoznati kot javni interes – s tem v mislih pa tudi omejevati pravice, ki jih imajo lastniki stanovanj v svojem delovanju na stanovanjskem trgu.

Levica + Vesna / Koalicija prihodnosti

Že pred zadnjimi evropskimi volitvami so potekali pogovori med vladno Levico in zeleno stranko Vesna, ali bi nastopili s skupno listo na volitvah, a niso obrodili sadov. Stranki sta se na volitve podali vsaka zase, pri čemer je Levica ostala praznih rok, Vesna, ki je ponudila podporo Vladimirju Prebiliču, pa je z njim pridobila glas v evropskem parlamentu. Pogovori so potekali dalje in zdaj dozoreli do točke, da sta se stranki v torek s podpisom namere o sodelovanju zavezali k oblikovanju skupne liste na prihodnjih državnozborskih volitvah – nastala naj bi, kot je bilo slišati v torek, nova »zeleno-leva koalicija prihodnosti«.

Žalostna Parada ponosa

Zakaj že imamo javno televizijo? Kaj je že njena funkcija? Da v soboto z ekstenzivnim prispevkom poroča o katoliških kolesarjih, ki so šli v Rim? Da. Zato jo imamo. Da poroča o amaterskem kolesarskem maratonu Franja v glavnem TV Dnevniku? Da, gre za super prireditev. Še Tone Fornezzi - Tof je dobil svojih 25 sekund, tako kot vsako leto. Da poroča o tem, da bo vroče? Da, tudi zato. Da poroča o tem, da so imeli tudi v Veliki Britaniji vojaško parado ob kraljevem rojstnem dnevu? Seveda, zakaj pa ne? Zanimive so nam kraljeve družine. Da poroča o nekem verskem forumu? Tudi ok. Da v tej isti sobotni oddaji Dnevnik poroča z ljubljanske Parade ponosa? To pa ne. Ne na TV Slovenija. Ta dan o tem v Dnevniku ni bilo niti novice. Ni bilo niti omembe kot »pravkar v Ljubljani poteka Parada ponosa«. So pa novico stlačili v večerna poročila, s tremi izjavicami, slabimi posnetki in brez enega samega pojasnila. Bila je, to je to. Najkrajši prispevek v Dnevniku in v Poročilih. Krajše se preprosto ne da narediti, ne gre, prav potruditi se moraš, da narediš tako hiter in nevsebinski prispevek. Tudi kamermanu je uspelo narediti posnetek, ki prikazuje gručo 50 ljudi, ne pa večtisočglave množice. Prebrali so slogan letošnje parade, posneli tri izjave naključnih in odšli domov. Da je imela govor predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v obleki v barvah palestinske zastave? Seveda niso omenili tega. Da je bil ljubljanski župan Zoran Janković izžvižgan in da sploh ni končal govora? Tega nismo izvedeli. Da je Simon Maljevac govor zaključil z genocidom v Gazi? Tudi ne. Tudi zato, ker sploh niso povedali, da so bili govori. Pokazali so nekaj bolj izrazito oblečenih ljudi, v tem preprostem rasizmu, ki ga gojijo skupaj s SDS, da pač zadovoljijo tiste, ki se hočejo zgražati. To je vse, kar je v soboto naredila TV Slovenija.

Slovenija ne sledi dejanskemu razvoju prometa, posledice pa so krvave

Podatki Agencije za varnost prometa o nesrečah, v katerih so udeleženi e-skiroji, zbujajo skrb – število nesreč vztrajno raste. Lani so jih zabeležili 12 odstotkov več kot predlani, število huje poškodovanih pa se je v dveh letih povečalo za 29 odstotkov. Do maja letos je bilo 50 nesreč, v katerih je bilo devet voznikov huje in 35 lažje poškodovanih. Leta 2022 sta dve osebi umrli. Za številkami se skriva ranljivost otrok in mladostnikov, ki e-skiroje dojemajo preveč nedolžno. Pri tem pa v oči bodejo podatki o poškodbah.

Ekoludizem?

Kaj je bil glavni razlog za kolaps električnega sistema v Španiji in nato še na Portugalskem, je Janez Janša ugotovil že 28. aprila, na dan, ko je pokleknilo električno omrežje. Ko se je preko omrežja X javljal domačemu občinstvu s kongresa Evropske ljudske stranke v Valencii, je za mrk okrivil obnovljive vire energije – domnevno preveliko odvisnost Španije od proizvodnje elektrike iz sonca in vetra. Njegova Nova24 je dan za tem v tekstu z naslovom »Danes Španija in Portugalska, jutri ostali: Kako so obnovljivi viri energije povzročili energetski mrk« za svojim voditeljem zgolj ponovila, ko je zapisala, da je energetski mrk pokazal, »kaj je končna postaja zelenega ekoludizma, ki civilizacijo potiska v vedno večjo odvisnost od obnovljivih virov energije: katastrofalni energetski mrki, dolgoročno pa uničenje vse industrije na zahodu«.

Bo Ljubljana z novim potniškim centrom končno stopila v korak s časom?

Dobra avtobusna postaja, četudi gre za arhitekturni presežek, je dobra le toliko, kolikor je učinkovito vpeta v širši sistem javnega prometa. Zato ne more obstajati v izolaciji: omogočati mora gladke, hitre in jasne povezave z drugimi prometnimi sistemi, od vlakov prek mestnih avtobusov do tramvajev, koles in pešpoti. Najboljši primeri sodobnih avtobusnih postaj so zato vselej sestavni del tako imenovanih večmodalnih vozlišč, torej prometnih sistemov, ki omogočajo enostavno in hitro prestopanje med različnimi načini javnega prevoza. Le tako lahko javni promet za potnika postane optimalnejša izbira kot avtomobil.

Ali Iran razvija atomsko bombo?

Ameriški The New York Times je 5. januarja 1995 natisnil članek z naslovom Ameriški in izraelski uradniki se bojijo, da bi Iran lahko v petih letih razvil atomsko bombo, v katerem so višji izraelski uradniki razlagali, da bi bilo nujno razmisliti o preventivnem napadu na iranske jedrske reaktorje. Takšnih podobnih naslovov in pozivov je bilo v naslednjih letih in vse do danes še nemalo – Iran je domnevno ves čas tik pred tem (»čez pet let«, ne, »čez dve leti«, morda »v samo nekaj mesecih«), da razvije jedrsko orožje. Kaj stoji za tem, pomeni Iran resno jedrsko grožnjo ali pa gre zgolj za propagando?