Renata Šribar: O pornografiji - porno konstrukcija in feministična rekonstrukcija seksualnosti

"Pregled slovenskih tiskanih medijev z visoko naklado dokazuje konstantno prisotnost porno chic fotografij ne glede na nivo, ki ga sicer izkazuje medij; pornografija ni reflektirani predmet uredniške politike ali pa je ta propornografska." Po seriji akademsko vzvišenih disertacij, ki dokazujejo, kako so slovenski mediji odvisni, kompromitirani, kontinuirani, neuravnoteženi, nekredibilni, neprofesionalni in kratko malo neberljivi, smo naposled dobili še daljšo teoretsko psihoanalitično 'diskurzijo', ki slovenski medijski prostor rekonstruira kot liberalistični poganjek na zemljevidu globalne propornografske zarote, kakopak "v službi zatiranja pravice do izražanja seksualnosti žensk", kar med drugim poteka "skozi neinformiranje ali zavajajoče informiranje o proregulativnih projektih".

Na lokalni osi zla med tiskanimi mediji pričakovano prednjači naš nizkonakladni tednik, med elektronskimi pa oddaja Studio City. Slednja si je denimo velikansko črno piko prislužila z intervjujem, v katerem je voditeljeva sogovornica poudarila žanrski okvir pornografije - žanra se namreč drži videz neresničnosti, neresnično pa ne more škodovati -, medtem ko je Mladina (citiram: "Liberalizem za feminizem ni ustrezen.") že tradicionalno zavezana k "pornografizaciji" in skladno s tem povzročanju "družbene škode" (empirični dokaz: naslovne teme kot Nenavadne spolne prakse ali Krivi, ker seksajo, kjer smo recimo pod drobnogled vzeli afero Juri), kronski dokaz, da smo trobilo pornografskih lobijev, pa je razviden iz uredniškega, tj. 'cenzorskega' posega v obliki krajšanja avtoriziranega intervjuja z avtorico pričujočega knjižnega dela. Skratka, ker je avtorica preokupirana z očitanjem "zavajajočega informiranja" slovenskim medijem, ga v svojem pisanju logično spregleda.

Čeprav so citati, viri in iztočnice, inflatorno akumulirani na račun aktualne avtorske interpretacije, minuciozno datirani in dokumentirani, publicistka bralca nikjer ne opozori na spletno stran, kjer je inkriminirani intervju moč prebrati v integralni obliki. Vztrajanje na poziciji cenzurirane žrtve falo(go)kratske supremacije je prepričljivo udobnejše in se kompozicijsko ujema s selektivnim izborom navedkov ter subjektivnim izborom primarne referenčne literature, ki glede na letnico nastanka v veliki večini izvira iz obdobja nekje do leta 1997 in že v tem kontekstu odslikava popačeno podobo socializacijskih procesov pornografske industrije in njene legislative.

Na zelo majavih nogah je tudi izhodiščna dramatična podmena, da je treba pornografijo ustaviti, ker edina spenja nasilno delovanje s prikazi uživanja njegove žrtve. Če bi šla avtorica kdaj k maši in prebrala kak pasijon, bi vedela, da to ni res. Dobili smo torej intelektualni 'pre-emptive strike', ki je v eliminiranju škodljivih učinkov pornografije učinkovit kot ameriško iskanje orožja za množično uničevanje v Iraku.

+ +