2. 7. 2001 | Mladina 26 |
Z umetnostjo nad kulturo (2)
V untergruntu se nahajajo edini prostori, v katerih se ne preganja drugačnost.
© Tomo Lavrič
Lani smo bili na koncertu tria Charlesa Gaylea v krivično razvpitem oziroma šele danes razvpitem klubu Knitting Factory, NYC. Klub je "danes krivično razvpit", ker sploh ni (več) klub, pač pa navadna turistična korporacija za izkoriščanje dobre glasbeniške volje. V prostoru, kjer se nastopajočim zasedbam praviloma daje 75% izkupička od vstopnine - pri čemer imajo za šankom 50% popust - se nas je zbralo sedem; osmi je bil slikar, ki je za prvim omizjem razgrnil velikansko polo popendekla in v ritmu svobodnjaške godbe upodabljal odrsko dinamiko. V prvem koncertnem nizu je Gayle, uradno saksofonist in pantomimik, igral na klavir; po odmoru je jedrnato razložil, da tega glasbila pravzaprav ne zna igrati, prijel saks in povabil gor za klavir "navadne ljudi iz občinstva". Od sedmih - eden je bil, kot ugotovljeno, zaposlen z drugimi rečmi - sta se javila kar dva. "Imata kakšno šolo?" ju je pobaral Gayle. "Jaz imam šest razredov nižje," je odvrnila punca. "Pozabi na šolo, zdaj bomo igrali godbe," se je glasil odgovor, in potem so 45 minut igrali jazz, zelo dober jazz. Na koncu je Gayle snel klobuk, najprvo pred sodelavcema, zatem še pred nami in nas vljudno poprosil za zaključno besedo. "Ja! Reci; povej!" smo ga zbodrili v en glas, pa je govoril: "Kakšna traparija," je rekel, "ta letala!" Bilo je v dneh, ko je v enem samem tednu na tla zgrmelo kar troje plovil. Vojaška letala imajo padala, tako da se posadka lahko izstreli v nevarnosti, nikakor pa ne razumem, je sklenil svoj epilog Charles Gayle, kako to, da potniških letal ne opremljajo s padali; ljudje so kar prisiljeni umreti ... Potem smo zaploskali in se za omizji veselili še krepke minute.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
