MLADINA Trgovina
Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

  • Zaskrbljenost Dobrice Ćosića

    Ozadje za velike besede ne bi moglo biti lepše. Oblast je po 2. svetovni vojni vedela, kaj podariti ameriškemu zavezniku (takrat je bil še pravi zaveznik). Vila na Dedinju, elegantna, arhitekturno domišljena, s čudovitim vrtom in seveda z bazenom. Vila ameriškega veleposlanika, darilo jugoslovanske vlade. Več

  • Somrak v dolini upanja

    Smo ponosna dežela. Ničesar se ne bojimo. Vsaka zapreka je obvladljiva ali pa se ji srečno izognemo. Ne bojimo se ničesar, še roke pravice ne. Povemo ji v obraz, da je pač ne spoštujemo, če nas obsoja. Vodja največje politične stranke, obtožen prejemanja podkupnine, je takoj javno povedal, kaj si misli o sodnikih. Zaničuje jih. Na obsodbo se bo sicer pritožil mednarodno, a vendar je najpomembneje, da sodišč svoje dežele kratko malo ne spoštuje. Več

  • Resnica, ena sama ali dve?

    Nekoč sem med sprehodom po Londonu na Trafalgarskem trgu obstal ob nenavadni skupini ljudi v črnem, ki so se zbrali, tiho in brez besed, pred majhnim spomenikom kralju Karlu. Med angleško revolucijo v 17. stoletju – poimenujmo jo tako – so nesrečnemu zelo pobožnemu kralju odsekali glavo. Gruča, ki se je zbrala pred skorajda neuglednim spomenikom, prihaja kralja počastit vsako leto ob dnevu njegove usmrtitve. Brez besed. Angleški molk. Več

  • V cesarstvu anonimnosti

    Če bi primerjal naše sedanje navade s čimerkoli iz preteklosti, bi se ustavil ob misli na majhno državico, ki so ji vladali s trdo roko in jo opisuje Stendhal v »Parmski kartuziji«. Ni čudno, da je bilo pisateljevo bivanje tako prežeto s potrebo po tajnosti, da je pred koncem življenja šifriral zadnji roman, tako da ga je učenemu strokovnjaku uspelo dešifrirati šele sto let pozneje. Mislim na cesarstvo, kjer vsaka izgovorjena beseda lahko velja za skrivnost. To nam je ostalo ali se znova prebuja. Živimo v času anonimnih pisem. Več

  • Čigava si, Ukrajina?

    V sovjetskih časih sem nekajkrat prepotoval to deželo, občudoval sem njene sončne planjave z najrodovitnejšo zemljo, s prstjo černozjomom, sprehajal sem se po njenih mestih, Odesi, nekoč trdnjavi jidiša, in Kijevu s Kreščatikom, a je nisem mogel razumeti. Po črki zakona je bila ukrajinska, a kje je, sem se spraševal, tisto ukrajinsko? Kot tipičen Slovenec, ki povsod takoj išče korenine naroda, sem prisluškoval pogovorom na Kreščatiku. Komaj se je slišala ukrajinska beseda, povsod naokoli je vse zvenelo čisto rusko. Opazil sem to že prej v Odesi, kjer sem prebil ves mesec. Bilo je tik pred vojno, napetost se ni čutila, na ulicah je zvenel jidiš. Takrat je tudi v Moskvi obstajalo sijajno gledališče, kjer so bile predstave v jidišu, z velikim igralcem Mihoelsom, iz Odese pa so prihajali najboljši violinisti, na čelu z Ojstrahom. In vendar, kaj je manjkalo tudi v Odesi? Manjkal je jezik, ki je bil povsod zapisan kot jezik velike sovjetske republike, ukrajinski jezik. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Pod črto

    Količina navdušenja

    Človek se lahko med olimpijadami ali svetovnimi prvenstvi popolnoma posveti gledanju vrhunskega športa, tudi če ga ta sicer ne pritegne. Za navdušenje nad nekim tekmovanjem je potrebno le nagnjenje k navdušenju. Sposobnost biti navdušen. Biti navdušen nad športom ni težko, saj ni potrebno nič drugega kot to, da si se sposoben poglobiti v opazovanje spopada. In vendar je neverjetno, kaj navaden smrtnik, tudi takšen, ki ga športna tekmovanja drugače pustijo hladnega ali ga kratko malo ne zanimajo, postane v hipu, ko mu predstavijo svetovno športno bitko – takrat se z lahkoto prepusti plazu spopadov kot gledalec. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Pod črto

    Večni prag megalomanstva

    Kako malo in redko v današnjem svetu omenjajo megalomanstvo. A postalo je del življenja, neizbrisljiv način napredovanja. Malo je pojavov, ki bi se mogli urejati z manj pohlepa po velikopoteznosti. Začnimo s svojo deželo, ki jo nekateri moji novinarski kolegi radi imenujejo državica ali deželica. Ne zato, ker je ne bi imeli radi, le zato, da lahko ugovarjajo in trdijo, da nismo tako majhni, kot se zdi. Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    24. 1. 2014  |  Mladina 4  |  Pod črto

    Junaki in zločinci hkrati?

    Slovo od Ariela Šarona ne bi moglo biti bolj značilno za naše čase. Pri tem v mislih nimam toliko Izraelcev – kdo ve, kaj si resnično mislijo –, pač pa bolj ves preostali svet. Priznajo mu, in to vedno poudarjajo, da je bil velik vojščak, stras- Več

  • Jurij Gustinčič

    Jurij Gustinčič

    10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Pod črto

    Ko prihajajo emigranti

    Prihajajo že leta, pa se je Evropa sprva komaj zganila. Zdaj jih je vedno več, oblegajo tisti otoček ob rtu južne Italije in upajo, da bodo v Evropi našli rešitev. Rešitev – trdno in trajno. Sprva smo Evropejci vse to le opazovali in nekoliko ponesrečencem – bilo jih je veliko – nekako pomagali, v duhu in slogu Rdečega križa. Ni zadostovalo. Zdaj Evropa pomaga nekoliko bolj, a o zadevi malo govorimo. Morda se nam upira iz razloga, o katerem najraje molčimo. Molčimo, da ne bi opazili vseh razsežnosti. Več

  • Ko se poleže hrup zaradi pogreba

    Ko se odpravlja domov množica svetovnih državnikov, ki so pač ob tej priložnosti morali biti navzoči, lahko presojamo marsikaj, med drugim tudi skoraj karnevalski način, na katerega so opravili zadnje dejanje. Nelson Mandela je bil velik, preden je umrl. Ostaja velik tudi, ko je pokopan, a tu stvari niso bile preproste. Nekoč sem mislil, da pretirana vnema, ki jo izkazujejo pri zadnjem obredu v čast velikim pokojnikom, pač ne more škodovati. Tudi če pokojnika spreminjajo v relikvijo. Upam, da se nisem motil. Več