Hrvaška, središče sveta

Heni Erceg

2. 12. 2011  |  Mladina 48  |  Hrvaška

Med Hrvati je zelo razširjeno prepričanje, da je politika umazan posel, da so vsi politiki po vrsti brezdelneži, dobro plačani za to, da nič ne počnejo, in poleg tega še korumpirani. Potem pa jih kar štiri tisoč petsto kandidira na volitvah, vsi upajoč, da se bo prav njim nasmehnila lepša plat političnega poklica oziroma lagodno življenje z odličnimi prejemki in potem še nesramno visoka parlamentarna pokojnina. Tako so se tekmi za parlamentarne stolčke pridružili najrazličnejši norci in čudaki, sama kampanja pa je zaradi tega še bolj brez vsakršnega smisla.

Lahko bi seveda sklepali, da je razlog nepomembnosti in ničevosti tokratnih volitev to, da je zmagovalec vnaprej znan, saj vse ankete kažejo na visoko, res očitno zmago koalicije Kukuriku (koalicija se imenuje po gostilni v mestu Kastav, kjer so se voditelji opozicije dogovorili za skupni nastop na volitvah - op.ur.) in popoln poraz Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ). Politiki mislijo očitno samo oddelati kampanjo, posla se bodo menda lotili, ko prevzamejo oblast.

Eh, ko bi le bilo tako. Toda dvomimo, spet gre za skupinsko ignoriranje javnosti, zanjo se ne zmenijo niti tisti, ki odhajajo, niti bodoči zmagovalci. Še sledu ni o razpravi o pomembnih vprašanjih, notranjih in zunanjih, namesto tega je na delu že znani narcizem majhnih narodov, prepričanje, da je ravno Hrvaška središče sveta, zato je resne svetovne spremembe sploh nimajo kaj zadevati, niti rušilna kriza, ki divja po Evropi. Politiki, tisti z desnice in s tako imenovane levice, ki si dajo opraviti z nepomembnimi lokalnimi bedastočami, si zatiskajo oči pred vsem, kar se dogaja zunaj njihove male gubernije, svetovne sistemske krize niti ne omenjajo, kaj šele, da bi državljanom ponujali kake smiselne ukrepe za rešitev iz nje. Kot da resničnost ni doma na Hrvaškem. Zato tudi med predvolilno kampanjo prevladuje molk o prelomnih zgodovinskih dogodkih v Evropi in svetu.

Edina mantra, desnice in levice, je usodni pomen vstopa Hrvaške v Evropsko unijo. Pri tem ni slišati niti besedice o hudih težavah, ki jih ima ta, še več, prav poudarjena je brezbrižnost do nedorečenosti politične uredite EU, do tega, da je mogoče vlade, za zdaj v Italiji in Grčiji, zamenjati s političnim dekretom iz Bruslja, s čimer so bili odkrito razveljavljeni temeljni dokumenti EU in žrtvovana demokracija. Vsaj za krajši čas, vsekakor pa izključno v interesu velikih bank, ki so v resnici najbolj odgovorne za to, da je svetovna kriza tako globoka.

Zelo je mogoče, da bo zamenjava oblasti samo nadaljevanje iste avtistične politike, ki ne ponuja izhoda iz krize.

Vsemu temu navkljub se tukajšnji politiki vedejo, kot da je Hrvaška otok, katerega banke se bodo po nekem čudežu izognile pretresom, zato koalicija Kukuriku napoveduje še tesnejše sodelovanje prihodnje vlade s svetovnimi bankami. Bodoči minister za gospodarstvo v novi vladi napoveduje, da bodo koncesijo za hrvaške avtoceste dobili pokojninski skladi, torej nekaj evropskih bank, ki te sklade upravljajo. Zamisel je še toliko sramotnejša, ker je prav ta človek - ko je bil minister v koalicijski vladi leta 2000, pristojen za gradnjo avtocest - trdil, da bo odplačilo posojil za ceste zagotovljeno iz denarja od prodaje bencina. Danes ugotavljamo, da ni bilo tako, ampak so ceste trdno v rokah oderuških bank.

O napakah in koruptivnosti dosedanje vlade resnično nima več smisla zgubljati besed, vsekakor pa je bilo mogoče pričakovati, da bo o glavnih razlogih za krizo in možnostih za izhod iz nje spregovoril kak modrec iz prihodnje vlade. Toda ne, ti samo čakajo, da jim bo oblast padla v naročje, in s svojim molkom, verjetno pa tudi z neznanjem zgolj povečujejo provincialnost Hrvaške. Tej so preteklih nekaj let prav birokrati EU ukazovali, kako naj nekoliko ozaljša tako imenovano demokracijo, recimo malo obsodi kakega vojnega zločinca, malo sodeluje s sosedi, vse to pa se je počelo s poslušnim avtomatizmom, brez prave volje in sposobnosti za oblikovanje samostojne državne politike. Zaradi tega je država ostala zakopana v preteklost ali z besedami Jadranke Kosor: „HDZ zmago na volitvah posveča Franju Tuđmanu in padlim hrvaškim braniteljem.“ Kakor je lucidno zapisal komentator, kot da bi kandidirala za upraviteljico pokopališča, ne za predsednico vlade. Zakopanost v preteklost, torej suspenz vsakršne politične ali ekonomske prvine, je odlika te predvolilne kampanje, v kateri ni političnih soočenj, ker programa HDZ in koalicije Kukuriku temeljita na zelo podobnih frazah in neizdelanih, nejasnih načrtih. Tako bi bilo njuno skupno sporočilo le, da se kriza in recesija dogajata nekim drugim ljudem.

Celo če hrvaškim politikom pred nosom propade banka, kar se je pravkar zgodilo z banko Credo, katere komitenti so izgubili ogromno denarja, se na to sploh ne ozirajo. In to čeprav gre za domačo banko, ki so jo uničili lastniki, kriminalci; kako naj bi torej znali ponuditi kak model zaščite pred ciničnim neoliberalizmom mednarodnega bančnega sistema. Zato je zelo mogoče, da bo zamenjava oblasti samo nadaljevanje iste avtistične politike, ki ne vidi dlje od nosa, je ne zanima tok zgodovine, se ne ozira na vsemogočnost bančniških in korporativnih morskih psov in ne ponuja izhoda iz krize.

Sodeč po tem, kar v tej kampanji ponujajo bodoči zmagovalci, pa se čisto lahko zgodi, da bo v našo malo podeželsko firmo prav kmalu prispel kak bruseljski stečajni upravitelj. Ki bo, to se razume, hitro suspendiral demokracijo in tak ali drugačen politični pluralizem. Seveda v imenu višjih, neoliberalnih ciljev. Ironija bo tem večja, ker se bodoči zmagovalci na hrvaških volitvah razglašajo za levico. Ob tem, kar ponujajo, pa je nujna skrajna previdnost, saj je videti, da je to „levo“ treba razumeti zelo pogojno.