Druga slovenska vojska

Vlado Miheljak

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Dva leva

»Ta prireditev je pač spomin na drugo slovensko vojsko, torej, imeli smo dve slovenski vojski. Tista prosovjetska je triumfirala leta 45, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je izgubila vojno tisti hip, ko je kralj podpisal sporazum, in je bila leta 45 pobita. Zmagala pa je 45 let po smrti, na cvetno nedeljo leta 90 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo.«
— Ivan Oman na proslavi ob obletnici ustanovitve prve vaške straže (MMC TVS, 8. 7. 2012)

Ko so nemške nacistične sile že povsod, kjer so se še zadrževale, panično kurile dokumente, pakirale, kar se je odnesti dalo in splačalo, ter se tudi pri nas pripravljale za beg čez Karavanke, je Prezident, tj. general Rupnik, 22. aprila 1945 še zadnjič v časopisu Slovenec nagovoril »poštene« sonarodnjake.

Datum je pomemben, ker takrat ni več vzdržal priročen izgovor, da so besedilo vsilile okupacijske oblasti. Takrat Nemcem ni bilo več mar za slovenske »zaveznike« in njihovega Prezidenta. In kaj je govoril Prezident v dneh, ko je bilo v pomladnem vetru že čutiti vonj svobode? Resignirano je še zadnjič ukoril narod, da se je že takoj na začetku vojne »slabo odrezal«, češ, namesto da bi prevladali »trezno mišljenje, disciplina in enotnost naroda«, je zaukazano previdnost in preračunljivost »prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Satanizem svetovnega židovstva? Da, zveni znano.

Takšna skovanka je prihajala iz nemškega propagandnega stroja. Da pa je hkrati »druga slovenska vojska« sobivala v tesnem zavezništvu s silami osi, ni Prezident prav nič skrival, saj se je nekaj dni pred uradno kapitulacijo nemškega nacističnega stvora obrnil »na vas, dragi domobranci, da vam od poveljnika do zadnjega borca izrazim svojo toplo zahvalo za uspehe, ki ste jih zadnje čase slovenskemu narodu priborili skupaj z nenadkriljivimi nemškimi vojaki, četniki in dobrovoljci iz Ruske osvobodilne armije«. Nobenega dvoma ni, kdo so v njegovem nagovoru zavezniki, kdo so sovražniki. In če so zloglasno prisego na stadionu leta 1944 še lahko upravičevali kot domnevno vsiljeno (čeprav o tem ni nobenega dokaza), voščila dragemu Hitlerju 20. aprila 1945, ko so mu nad glavo že padale ruske granate, po glavi pa rojile suicidalne misli, gotovo ne bi mogli. Slovenec je takrat zapisal: »Evropski narodi zro na Führerja kot preroditelja, ki je vsem zdravim evropskim narodom razkrinkal povzročitelja grozeče nevarnosti, ki so tlele v skupni zaroti boljševizma in židovskega bogastva. S svojim delom je postal Führer svetal vzor vsem narodom, ki se bore za svoj obstoj in hrepene za zmago reda nad neredom, pravice nad krivico.« Kako je šlo naprej, vemo. Kako tragično se je končalo, tudi. A vemo tudi, kaj se je dogajalo poprej. Zato je absurdno in nedostojno, da ata Oman postavlja domobranstvo in njegovo politično ozadje za branik demokracije. Rupnik in domobranci branik demokracije!? Tisti, ki imajo voljo listati po Slovencu ne le vse obdobje druge svetovne vojne, ampak tudi zadnje mesece pred drugo svetovno vojno, dobijo zelo jasno predstavo o tem, za kakšno demokracijo so si tvorci »druge slovenske vojske« prizadevali. Danes obstaja kratka, zelo povedna beseda za tako obliko demokracije – fašizem. Slovenska druga vojska se je dala na razpolago ne le zavezništvu v boju proti komunizmu, ampak tudi proti »svetovnemu judovstvu«. Domobranstvo in njegovo ideološko ozadje sta izoblikovala svojo avtonomno avtoritarno, antilibertarno in izrazito rasistično antisemitsko ideologijo, ki vsebuje vse elemente fašističnega diskurza. V zapisih v Slovencu ni karikiran le brezčutni ruski boljševik, ampak tudi razvratni ameriški jud ali zamorec, ki s ponarejenimi bankovci lomasti po kulturni Evropi malodane kot kurji tat.

Zato ni čudno, da so od vseh demokratičnih ritualov imeli še najraje lovljenje ameriških in angleških pilotov, da bi jih izročili Nemcem in prehiteli antidemokratske partizane, ki so jih oskrbeli in prek osvobojenega ozemlja pošiljali nazaj k zaveznikom. Logično. Druga slovenska vojska se ni borila za isti tip demokracije, kot so ga prinašali Američani. In ko so se mladi domobranci opijali, niso navijali Glenna Millerja, ampak strumne nemške koračnice; niso jih vznemirjale obline Josephine Baker, ampak bavarski dirndl Eve Braun.

V teh dneh stotnik Majer uresničuje tisto vizijo demokracije »zdravih evropskih narodov«, za kakršno se je boril general Rupnik, le z več pridiha in sloga koruptivnih latinskoameriških hunt. To čutimo vsi. Kulturniki, šolniki, izbrisani, upokojenci, javni uslužbenci, borci NOB, zaslužni športniki, umetniki, ljudje, ki so v prejšnji državi dosegli in prispevali vse tisto, za kar si je prizadeval, a ni dosegel mladi Majer.

Ata Oman je nad novo demokracijo nadušen. Erjavec, Virant in Žerjav pa zgolj sprenevedavo kolaborirajo.