Mijo se je vrnil domov

Heni Erceg

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Gospod Mijo G. iz Bosne in Hercegovine je sklenil, da bo z družino letoval na Hrvaškem, na Makarski rivieri. Ta je tudi sicer priljubljen počitniški cilj državljanov BiH, posebej še Hercegovcev, ki se zaradi bližine in kratke vožnje pogosto odpeljejo v Makarsko tudi samo na enodnevni izlet. Zaradi tega tamkajšnji gostinski delavci bentijo nad njimi, češ da prihajajo samo na kopanje, zasvinjajo obalo in nič ne zapravijo.

Pa vendar Bosancev ne more nihče odvrniti od dolgoletne privrženosti temu delu Dalmacije, zato je tudi gospod Mijo tistega dne užival v vodi, žena in sin pa sta poležavala na prodnati plaži. Nenadoma, ko je popoldansko sonce grozilo, da bo dokončno sežgalo vse živo in neživo, sta opazila, da z možem in očetom nekaj ni v redu, kmalu pa sta z grozo ugotovila, da gospod Mijo ne plava, ampak da se njegovo telo brez življenja pozibava na morski gladini. Prišel je zdravnik iz Makarske, ugotovil smrt in truplo Mija G. so prepeljali v mrtvašnico.

Tu pa se začenja zgodba, ki bi bila primerna snov za filmski scenarij ali za žolčno pripoved o tem, v kakšno velikansko zadovoljstvo je ljudem goljufati državo, posebej še Hrvaško, ki vztrajno skube državljane in turiste s tem, da jim brezobzirno zaračunava svoje tako imenovane storitve. V glavnem, takoj ko so se nekoliko posušile solze zaradi Mijevega nesrečnega konca, sta vdova in sin telefonirala sorodnikom v Sovićih, kraju takoj za mejo, ti so sedli v avto in v manj kot uri prispeli v Makarsko. In naravnost v mrtvašnico! Tam so prevzeli Mijevo truplo, nihče jim pri tem ni delal težav, na mrtveca so navlekli obleko, mu na nos nataknili sončna očala in na glavo klobuk s širokimi krajci ter ga posadili na zadnji avtomobilski sedež. Tako je bil mrtvak videti kot živ, le nekoliko zaspan in od sonca omotičen popotnik. Na mejnem prehodu so pokazali Mijeve dokumente, domneva se, da so mejnim organom rekli, da Mijo drema ali da ga kaj boli, tako so brez težav prestopili mejo in prišli domov.

In ko so se pristojne službe na Hrvaškem lotile iskanja Mijevega trupla, je bilo to že pokopano na domačem pokopališču, v navzočnosti in z blagoslovom duhovnika ter številnega užaloščenega sorodstva. Celotno bliskovito filmsko akcijo »reševanja« Mija G. iz krempljev hrvaške administracije so seveda izpeljali zaradi visokih stroškov, ki spremljajo smrt vsakega državljana, prav neverjetno pa narastejo, če gre za smrt tujega državljana. In ker je tudi gospod Mijo G. v nekem nesrečnem trenutku postal državljan druge države, bi imela družina zaradi njegove nenadne smrti nepričakovane stroške. Samo za obdukcijo – te seveda zaradi Mijevega naglega »odhoda« niso utegnili opraviti – bi plačala skoraj 500 evrov. Potem so tu še stroški »bivanja« v mrtvašnici, odvisni seveda od števila dni, ki jih truplo tam prebije, nato bi bilo treba oditi na veleposlaništvo v Zagreb po številna potrdila, poročni list, rojstni list ...

»Kdo pa bi ob tej tragediji in pri tej vročini hodil iskat vsa tista potrdila?« se upravičeno sprašuje eden od Mijevih sorodnikov in dodaja, da v kraji in tihotapljenju Mijevega trupla ne vidi nikakršnega kriminalnega dejanja. Še toliko bolj, ker to ni bil prvi primer tihotapljenja mrtveca prek meje v Bosno in Hercegovino. Dejavnost se opravlja po obmejni gošči in po zaraslih stezicah ali drzno in duhovito kot pri prevozu Mijevega trupla.

Toda ker obdukcija ni bila opravljena, saj jih menda zaradi varčevanja na Hrvaškem zadnje čase le zelo redko opravljajo, zgolj če to zahteva in plača družina, zdaj ne vemo, ali je ubogi gospod Mijo zares umrl naravne smrti. Ali pa ga je nemara soproga pred tem spretno zastrupila. Morebiti je celo pojedel kak slasten biftek, ki se je že dodobra uležal in pokvaril v katerem od tovornjakov, s katerimi se v teh vročih dneh prav prek meje z Bosno tihotapijo ogromne količine mesa.

Namreč, nekako sočasno s tem, ko se je Mijo vrnil v rodno vas, je iz nasprotne smeri, iz Hercegovine proti Makarski, potoval tovornjak, eden od številnih, ki se kar šibijo pod težo biftekov in junečjih zrezkov, namenjenih v restavracije na Makarski rivieri. Ko so policisti, ki sicer kažejo zelo dobrohoten odnos do dogajanja na tej utečeni tihotapski poti, vendarle ustavili tovornjak nekega gospoda Rose – ta je seveda takoj pokazal pete –, so v njem našli več ton pri visoki poletni temperaturi že napol kuhanega mesa. Tovor so sežgali, a kaj se je zgodilo z vso preostalo količino mesa, ki so ga to poletje pretihotapili v makarske restavracije? In ali je bil gospod Mijo morda res žrtev kakega zastrupljenega junečjega zrezka? Tega seveda ne bomo nikoli izvedeli, saj nesrečnež mirno počiva, pokopan v rodni vasi.

Četudi ne upoštevamo zadovoljstva, ker je prebrisana ekipa iz Hercegovine duhovito izigrala dve državi, vendarle ne moremo mimo vprašanja, kako da se hrvaški organi tako malomarno vedejo do mrtvih na svojem ozemlju. Dobri poznavalci te nenavadne materije pravijo, da je stvar v tem, da država varčuje pri obdukcijah, zato se nikoli z gotovostjo ne ve, od česa je kdo zares umrl. Prav tako kot se ne ve, kako je mogoče preprosto ukrasti truplo iz mrtvašnice.

V urejeni državi je obdukcija nujna, ne le zaradi ugotavljanja pravega vzroka nenadne smrti, ampak tudi, da bi se izognili morebitni okužbi. Šele potem lahko sanitarni inšpektor izda dovoljenje za nemoten prehod meje in nato se najame neko pogrebno podjetje; vse to v hrvaških razmerah seveda traja čisto predolgo, visoke stroške, ki znašajo celo nekaj tisoč evrov, pa mora poravnati družina preminulega tujca. Hrvaška s svojimi visokimi cenami torej ni bogve kako dobra izbira niti za dopustovanje, kaj šele za umiranje.