Opus Dei*

Vlado Miheljak

31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Dva leva

»Vsak otrok ima pravico do očeta in matere.«
— Vodilo gibanja Za družino, ki je nasprotovalo novemu družinskemu zakoniku

»Ko sem se po dolgih letih študija v Parizu sredi šestdesetih let vrnil v domovino, se je na mestu, kjer sem opravljal svojo službo, spletlo lepo prijateljstvo z dekletom. To prijateljstvo bi lahko preraslo v ljubezen, a sva se sporazumno odpovedala drug drugemu zaradi višje vrednote: mojega duhovniškega poslanstva. Šla sva vsak svojo pot. Nikoli se nisva toliko zbližala, da bi se iz tega lahko rodil otrok, kar je gospa potrdila tudi v objavljenem članku. Razšla sva se nekako tako, kakor sta se Črtomir in Bogomila iz Krsta pri Savici odpovedala zemeljski ljubezni iz višjih razlogov.«
— Izjava kardinala Rodeta za Radio Ognjišče

He, he. Najprej sem pomislil na Joeyja Skaggsa. Še en bistroumen nateg? Še zlasti, ker se je vse skupaj zgodilo neposredno po zagonetnih in tragičnih peripetijah dobrovoljnega škofa Urana. To bi bilo res groteskno, da bi sedaj štafetno palico radoživosti in očetovstva osumljenega celibaterja prevzel njegov domnevno veliki nasprotnik in preganjalec. No, že osnovni preizkus ovrže drzno hipotezo. V takem nategu bi moral zavestno sodelovati sam kardinal, ki je pod težo javnega pritiska, kapljo za kapljo, že prvi dan afere potrdil precejšen del domnev. Najprej prijateljstvo z domnevno materjo otroka, potem njuno zelo tesno prijateljstvo, ki je mejilo na ljubezen. In na koncu je privolil celo v test očetovstva. Rode seveda v čem takem ne bi sodeloval, kajti s tem bi sebe in cerkveno institucijo, ki jo pooseblja, sam osmešil.

V prvih odzivih sta se sicer pojavili dve asociaciji: obe napačni in nesmiselni. Prva je ta, da je osnovni okvir zgodbe cenena kopija slovite limonade z naslovom Pesem ptic trnovk (The Thorn Birds) iz leta 1983. Ni ravno posrečeno. V filmski fabuli je osnovni motiv romantična, a nikoli izživeta zgodba duhovnika in mladega dekleta. Duhovnik kasneje postane kardinal in odide v Rim, ona v osami rodi otroka, ki kasneje prav tako sprejme mašniško posvečenje. Pač: bila je ljubezen, ki je prinesla otroka, ni pa bil nateg. Ta se je zgodil kasneje, onkraj filmske fabule. Namreč, šarmantni duhovnik, ki je celo trde partijke vzburjal in malodane obračal k cerkvi, Richard Chamberlain, je kasneje priznal, da je v resnici gej, razlog moških mokrih sanj, kar je razočaralo vse tiste, ki so verjeli v lik romantičnega lomilca ženskih src. Še bolj pa je ponesrečena Rodetova prispodoba Črtomirja in Bogomile iz Prešernovega Krsta. Češ, tako kot onadva sva se midva odpovedala potencialni ljubezni. Kardinal bo moral še enkrat prebrati Prešerna. Ne odpove se Črtomir zaradi višjega klica Bogomili, ampak obratno (»Bogú sem večno čistost obljubila … nikdár ne morem tvoja bit nevesta!«). In, ne nazadnje, Črtomir šele zaradi nerealizirane ljubezni odide v celibat. Rode je celibat postavil na preizkušnjo v ljubimkanju s (pre)mladim dekletom. On sredi tridesetih, ona (vsaj na začetku) zelo verjetno še mladoletna najstnica. A predvsem v zgodbi, ki se je izrisala s pričevalci in neposredno vmešanimi, ni nič romantičnega. Še ena umazana zgodba cankarjanskega Polikarpa. Zavrženega otroka. Ta čas ne vemo, kaj je res. A ni potrebno nobeno razburjanje. Rode bi moral ne le »privoliti v test očetovstva, če bo to potrebno«, ampak bi ga moral po vsem izrečenem in zapisanem zahtevati. Če ima Rode čisto vest, mu ni treba iskati stricev iz ozadja, ki so pripravili zaroto, saj je zgodba veliko bolj enostavna kot pri Uranu. Pri Uranu so cerkveni strici iz ozadja dosegli pregon pod predpostavko domnevnega očetovstva. Pa vsaj za zdaj ni nobenih izpovedujočih se deklet ali žena, ni nobenih očeta iščočih otrok. Pri Rodetu je v ozadju precej neposredna izpoved nekega dekleta, ki pred mnogimi leti z »otrokom pod srcem« zapusti Slovenijo. Rode pogojno prizna razmerje tik pred tem. Zato tudi nima nobenega moralnega kredita, da svojo, takrat rosno mlado in vsaj psihološko, če ne tudi telesno izkoriščeno, veroukarico kvalificira njenemu sinu kot lažnivko. Otrok si prizadeva za test očetovstva, ki bi enoznačno pokazal ali ovrgel, da je kardinal njegov oče. Kaj je tu sporno? V čem je ta primer, v katerem sta Delo in novinar zgolj sledila namigu o sinu, ki išče svojega očeta, šel čez rob? Mar ni ravno nasprotno, da je cerkev šla čez rob pri Uranu?

Na to vprašanje si mora poleg Rodeta odgovoriti tudi vrh slovenske cerkve. Denimo nadškof Stres, ki je šel v slepo, brezrezervno obrambo Rodeta. Pa cerkveni pravnik Bolčina, ki je povedal, da se nam v Rimu smejijo. Zakaj pa? Zaradi prikrivanja duhovniške pedofilije? Zaradi natega varčevalcev? Zaradi duhovnikov, ki ne priznavajo očetovstva? Kot da to niso obeležja vesoljne cerkve.

In če je kdo resnična žrtev te zgodbe, je to očeta iščoči sin. Zanj bo v vsakem primeru tragično otrokom odgovoriti na vprašanje, kje je dedi, kdo je dedi. Tako ob morebitnem spoznanju, da je »Dedi kardinal v Rimu, ki ne mara zame in za vas, vnučke«, kot spoznanje ob spoznanju, da »Še vedno ne vem, kdo je moj oče in vaš dedi«. Kajne?

P. S. Kot bogaboječ katolik bi želel skromno pripomniti le še to: opisani zaplet je čutnonazorni dokaz, da bog je. In da deluje.

* V prostem slovenskem prevodu: Vse je božje maslo.