Junk state*

Heni Erceg

21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Velikim svetovnim gospodarjem se lahko dobrikaš do onemoglosti, ne glede na vse te bodo, če se jim bo zazdelo, da jim bo to prineslo kako korist, zavrgli kot smet. Tako je bila Hrvaška tudi uradno razglašena za državo smet, in sicer po mnenju ene od tistih vsemogočnih agencij za ocenjevanje kreditne sposobnosti. Kajti kapitalistični fašizem je ustrojen tako, da kar čez noč lahko postaneš najslabši učenec v razredu s prav malo možnosti za nadaljevanje šolanja. Če se bo hrvaška vlada še naprej upirala reformam po nalogu teh vladarjev sveta, ki zahtevajo, da se nemudoma odpusti 30 tisoč ljudi, da se delovna zakonodaja prilagodi svinčenim zahtevam prostega trga, da se zareže v že tako ali tako bedne pokojnine, socialne pravice itd., Hrvaška lahko pričakuje, da jo bo doletela neprijazna usoda Grčije, Španije, Portugalske ... teh še do včeraj bogatih držav, ki so danes kolektivno brezpravne prav zaradi surovih zakonitosti neoliberalnega kapitalizma.

Resnično zanimivo je, da je še pred kakim mesecem agencija Fitch sodila, da je Hrvaška kreditno stabilna, zdaj pa je nenadoma le še »smet«. Zato ker se je medtem prelevila v popolno zgubo ali ker so tokrat njen finančni položaj presojali kaki drugi svetovljanski jastrebi? Kakorkoli že, oblast je popolnoma iz sebe in je videti kot vlak, ki je obtičal v snežnem zametu, napovedane pa so res katastrofalne vremenske razmere. Potem se od časa do časa izkaže še, da se Hrvaška ne ponaša zgolj s statusom finančne smeti, ki so ji ga naprtili od zunaj, ampak ji ne manjka niti lastnega, avtohtonega gnojiva.

Mediji so namreč objavili, da je bivši policijski minister in sedanji vodja opozicije Tomislav Karamarko lani tik pred iztekom mandata desnice za kar osem novinarjev odredil izvajanje posebnih ukrepov nadzora; preverjali so vse njihove telefonske pogovore, nadzorovani novinarji pa so imeli več mesecev za petami tiho spremstvo nevidnih špijonov. Celotna akcija naj bi bila potekala zgolj zato, ker so v resnici vohunili za vrhovnim državnim tožilcem in spremljali njegove stike z inkriminiranimi novinarji.

Seveda je že sama misel na tajno vohljanje za novinarji v demokratični državi nepredstavljiva, a Hrvaška pač ni demokratična država, saj so v njenih represivnih ustanovah še danes zaposleni isti nepridipravi kot v času Tuđmanove diktature, ko je bilo nezakonito zasledovanje in prisluškovanje neodvisnim novinarjem nekaj najbolj vsakdanjega. Zaradi tega vodja opozicije, ta mračni lik iz žalobne preteklosti, sploh ne vidi nič priskutnega v grobem spodkopavanju demokracije in novinarskih svoboščin, saj tudi sam izhaja prav iz mračnjaškega okolja tajnih služb. Te pa so nalog državnega tožilca, da se preišče in ustavi razkrivanje tajnih podatkov iz številnih preiskav, ki so se ukvarjale z vladajočo mafijo, izkoristile za vohunjenje za prav tem tožilcem. In to ravno v času, ko je tožilstvo pripravljalo obtožnico zoper celotno vladajočo stranko zaradi najrazličnejšega kriminala in ropanja državnega denarja.

Medtem ko so policaji zasledovali novinarje, domnevno, ker so ti objavljali podatke, zbrane s preiskavami – razglašenimi za tajne na podlagi nekega bizarnega in nesmiselnega zakona –, so podatki veliko resneje odtekali iz same policije. In to ne v medije, ampak naravnost na ušesa pripadnikom organiziranega kriminala, ki so policijskim informatorjem te storitve mastno plačevali. Zato lahko mirno rečemo, da je sedanji vodja opozicije ob pomoči svojih podrejenih pri policiji pravzaprav varoval tudi pripadnike organiziranega kriminala in mafijce v lastni, tedaj vladajoči stranki.

Vendarle pa bi bilo nepravično reči, da je za proizvodnjo najraznovrstnejšega smetja odgovorna samo prejšnja oblast; resda je v tem brez dvoma nesporni prvak, ampak na prefinjene demokratične navade in novinarske svoboščine se brez težav poserjejo tudi sedanji vladajoči oligarhi. Skupina novinarjev se je zato odločila, da bo skušala spremeniti razmere na popolnoma razdejanem medijskem trgu, nalogo, da pripravi dokument, ki naj bi opredelil novo medijsko strategijo, pa je dobil Milan Živković, svetnik za medije na ministrstvu za kulturo. Med drugim je predlagal precejšnje zvišanje TV-naročnine, pri čemer bi obveznost plačevanja veljala tudi za tiste, ki sploh nimajo televizorja, del naročnine pa naj bi porabili za zagon novih, neodvisnih medijev.

Dobro, človek se mogoče ni domislil najboljšega načina za plačevanje televizijske naročnine, tako da je ta obveljala za še en nedopusten nov davek, toda to je bila še najmanj pomembna postavka iz celotnega dokumenta, ki je lepo razgalil množično izkoriščanje honorarnih novinarskih sodelavcev, poklicno in moralno spodkopavanje medijske scene in poudarjanje pomena zagona novih medijev, ki naj bi jih vodili javni, ne izključno zasebni interesi. No, ta povsem benigni dokument je bil popolnoma dovolj za histerično pribijanje na križ na straneh vodilnih komercialnih časnikov, čemur je sledila brezobzirna vročitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja snovalcu dokumenta na kulturnem ministrstvu. Z bedasto obrazložitvijo, da se je »prenaglil« brez vednosti ministrice.

Kakorkoli že, primer je dokaz neprijetnega dejstva, da tukaj ni mogoča nikakršna javna razprava o bistvenih družbenih vprašanjih, če je ne odobri vladajoča partijska elita, ta pa je v stalni pragmatični navezi z velikim kapitalom, v opisanem primeru medijskim. Zato komajda lahko rečemo, da obstaja kakršnakoli razlika med včerajšnjim nedopustnim vohljanjem za novinarji in današnjim zatiranjem vsakršne javne razprave o njihovi vlogi ali prihodnosti. V resnici je vse to isto smetje.