Poklic novinar

Heni Erceg

29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Hrvaška

Ko je nekoč Lili Gruber, voditeljica na italijanski državni televiziji, goste v svoji oddaji, ki je potekala v živo, opomnila, naj nehajo kričati in žaliti drug drugega, ti pa so se delali, kot da je ne slišijo, je oddajo mirno prekinila in se poslovila od gledalcev. Ko je pred kratkim urednica Dnevnika Hrvaške televizije v oddaji gostila zloglasno fašistko, ta pa je minute, ki so ji bile na voljo, izkoristila za sporočilo, da so v državi vsi razen Hrvatov samo gostje – pri tem je imela seveda v mislih državljane srbske narodnosti – in da morajo zato paziti, kako se vedejo, za kolega v parlamentu pa je nato uporabila še izraza četnik in vojni zločinec, voditeljica ne le da oddaje ni prekinila, ampak ni niti poskušala poseči v ta odvratni izliv etničnega sovraštva.

Sicer pa je gospa, ki ne prenaša točno tistih »gostov«, ki so na Hrvaškem že nekaj stoletij avtohtona manjšina, večji del življenja preživela v Kanadi, zaradi česar ima precej težav z rabo tako imenovanega maternega jezika. Tam je bila policistka, potem pa se je vrnila na Hrvaško, in ker naj bi bila dobra poznavalka morebitnih »sovražnikov«, je postala telesna stražarka hrvaškega diktatorja Tuđmana. Od tedaj je njena politična pot eno samo služenje okorelim desničarjem, h kateremu sodi tudi promocija najrazličnejšega fašističnega smetja. Menda je prav zato postala poslanka v saboru in zdaj celo kandidatka opozicije na volitvah za evropski parlament. Za neposredno posledico njenega nenehnega lajanja o Srbih, ki naj bi bili tu gostje ali pač četniki, lahko štejemo nedavni dogodek v Dalmatinski zagori – tam so pretepli mlade bogoslovce iz pravoslavnega samostana Krka. Hrvaška televizija je vse skupaj sicer predstavila kot nedolžen spor med skupino srbskih mladeničev in nekaj Janjevci iz Kistanja. S to na videz nepomembno manipulacijo naj bi gledalce prepričala, da železnih kolov in palic, s katerimi so hudo poškodovali mlade bogoslovce, v rokah niso držali pravi Hrvati, ampak nekakšni Janjevci. Resda so tudi ti Hrvati, katoličani iz Janjeva na Kosovu, ki so se na Hrvaško preselili v devetdesetih letih, med vojno. Šlo je za izvajanje Tuđmanovega morbidnega programa »humanega preseljevanja«, vselili pa so se v hiše, iz katerih so Hrvati prej pregnali »goste«, torej hrvaške Srbe.

Tako se je v tednu, ko je vse brbotalo od nevarnega sovraštva in fašističnih pouličnih izgredov, v celoti pokazala moč medijskega amaterizma in vulgarne politične razdiralnosti. Hrvaška televizija pač trpi za popolnim pomanjkanjem profesionalnosti in hkrati pretirano zastrupljenostjo z desničarskim fundamentalizmom. Navsezadnje to dokazujeta popolni kaos in neizoblikovana uredniška politika, zaradi česar se v tej javni ustanovi dan za dnem odpira prostor za različne hujskaške, nacionalistične diverzije. Posledica je vulgarno onesnaženje javne besede, srbsko-hrvaški odnosi pa so na enaki ravni kot pred 20 leti, ko smo vsak dan doživljali izbruhe sovraštva v oddajah Hrvaške televizije, na ulicah pa so pretepali, aretirali, pa tudi pobijali državljane srbske narodnosti.

Razmere, v katerih je kazalo, da je napetost nevarno narasla, je skušal umiriti predsednik vlade. Odkrito je kritiziral Hrvaško televizijo, češ da deluje kot provokativno žarišče etnične nestrpnosti. Zaradi teh besed je še sam postal tarča tako imenovanih borcev za svobodo medijev in žrtev vsesplošne medijske histerije. Čeprav je splošno znano, da na Hrvaški televiziji smisel svobode vidijo v tem, da neprestano potvarjajo zgodovino, tako da celo znanega ustaškega vojnega zločinca prikazujejo kot »legendarnega junaka, ki se je boril proti partizanom, tem zlobnim klavcem Hrvatov«. Urednik oddaje v tem seveda ne vidi nič spornega, saj menda tega zlikovca Francetića v rojstni vasi slavijo še danes. S temi besedami je dejansko zadel samo bistvo hrvaškega fašizma, ki je nedopusten zgolj, če izbruhne v glavnem mestu, na državni televiziji ali pomembni nogometni tekmi. Na podeželju pa, v mračnjaških mestecih, odmaknjenih od glavnega dogajanja, je fašizem vsakdanji pojav, njegovega razmaha represivni organi in politična elita niti ne poskušajo ovirati.

Zato je premierov pogumni odziv na nevarno rabo medijske svobode hkrati prepozen in nesmiseln. Ker na Hrvaški televiziji niso nikoli izpeljali lustracije, je to še danes kaotično kraljestvo novinarjev posebne vrste, ki temeljno izhodišče svojega tako imenovanega poklica vidijo ravno v razpihovanju etničnega sovraštva. Z zaslonov »izginejo« le, če se zasebno hudo pregrešijo zoper zakone, kot se je recimo Dijana Čuljak, ki je bila vse do nedavna prepoznavni obraz HTV, čeprav se je dobro vedelo, da je bila zaradi lažnih šovinističnih reportaž soodgovorna za smrt številnih Bošnjakov, ko je med vojno poročala iz Bosne.

Kljub temu nikoli nikomur, niti nenadoma tako osveščenemu premieru, ni padlo na pamet, da bi vsaj opozoril na ta neprijetna dejstva iz njene poklicne biografije. Še več, dokler je niso aretirali zaradi poneverbe ogromnega zneska, se je vabilu za sodelovanje v njenih oddajah odzval vsak, ki se ji ga je zahotelo povabiti, vsak pripadnik politične ali družbene elite, in nobenega od njih ni motilo njeno javno udinjanje najnižjim strastem nacionalizma. Prav tako ne sodelovanje pri vojnem zločinu. In to je le ena izmed številnih podobnih »profesionalcev« s HTV. Zato moramo tudi odločitev premiera Milanovića, da se postavi po robu širjenju tako imenovanega sovražnega govora, kakorkoli dobrodošla že je, razumeti zgolj kot priložnostni politični odziv. Nič več kot to.