Enciklopedija kretenizma

Heni Erceg

20. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Strašansko privlačen je, ima moč, zbuja vtis, da je zelo pomemben, odgovoren do skupnosti, omogoča prijetno brezdelje, življenje na svežem zraku ... In če bi potekalo kako tekmovanje v tej disciplini, torej v kretenizmu, bi bili Hrvatje brez dvoma nepremagljivi svetovni prvaki. Poglejte jih samo, kako se zbirajo na cestah in trgih po vsej ljubi jim domovini, oboroženi s transparenti in časom, ki ga imajo očitno na pretek, kako že tedne kričijo v nasprotovanju čisto navadni pisavi, osovraženi cirilici, v kateri hoče izdajalska leva vlada zapisati imena na tistih nekaj državnih ustanovah v Vukovarju na vzhodu države. Čeprav je povod za novi val množičnega kretenizma beden, proteste seveda podpira tudi cerkev, duhovniki si ne privoščijo niti trenutka počitka, ampak izkoristijo vsako priložnost, da izpred oltarja preklinjajo komunistično oblast, ki jim vsiljuje četniško, sovražno pisavo. Na to temo se je obesilo vse, kar razmišlja samo z desno polovico možganov, zato se je začela desnica množično politično združevati že tako rekoč dve leti pred parlamentarnimi volitvami, za vsak primer, kakopak, združuje pa se okoli retrogradnih, konservativnih in večinoma profašističnih tem.

Nikakor ji ni mogoče očitati slabe organizacije, veter v jadra ji zagotavlja tudi slabotna vladajoča koalicija, ki ves čas dopušča, da jo zapletajo v kretenske ideološke razprave, kdo ve, mogoče celo namerno, da bi se izognila bistveni razpravi, tisti o popolnem zdrsu države globoko v gospodarsko krizo, iz katere ni videti nobenega pravega izhoda.

V glavnem, v pričakovanju napovedanih resnih ukrepov Evropske unije zaradi premierovega nespoštovanja evropskega zakona o izročitvah Hrvaška avtistično živi v preteklosti, med partizani in ustaši, cirilico in srbskimi napadalci, brezposelnost pa se povečuje, tuji vlagatelji se nam izogibajo v velikem loku, večinoma zaradi počasnosti orjaške državne birokracije, vlada se boji lastne sence in desnica se krepi, seveda izključno na podlagi programa privlačnega ideološkega kretenizma.

Tako človek recimo odpre hrvaško Wikipedijo, ker se mu pač ne ljubi brskati za definicijo pojma antifašizem v prašni knjižni izdaji, od tam pa zaveje ostri vonj fašizma. Brezimni mešetarji z virtualnim svetom so pač izkoristili domačo podružnico priljubljene spletne enciklopedije za pojasnilo, da je antifašizem pravzaprav »genocidni pojav« in »pomeni omejevanje človekovih pravic« ter da ustaško gibanje ni bilo niti zločinsko niti rasistično, v ustaškem taborišču Jasenovac pa so partizani fotografirali ljudi, ki so jih sami pobili, in nato navedli, da gre za žrtve ustaškega režima. Še določneje: »Tam je umrlo 481 ljudi(!), ne 80 tisoč, kakor trdi komunistična propaganda.«

Tako je bogata zakladnica podatkov na Hrvaškem dobila podobo fašističnega svinjaka, vzporedne zgodovine, zasluge za to pa ima nadvse privlačni, agresivni kretenizem. V to žalobno nacionalistično krčmo, žal, zahajajo predvsem srednješolci in študentje, ki verjamejo, da prebirajo relevantne in preverjene podatke, čeprav jih je te dni minister za izobraževanje pozval, naj za vir informacij ne uporabljajo hrvaške Wikipedije, potem pa se je oglasil še njen ustanovitelj Jimmy Wales z nadvse priskutno izjavo, da se je od nekdaj zavzemal, da na Balkanu ne bi obstajali dve Wikipediji, torej srbska in hrvaška, ker gre navsezadnje za isti jezik, samo različno pisavo. Uh, uh, groba sol na svežo rano. Kaj se bo zdaj izcimilo iz tega ne le tukaj, ampak tudi tam, v Srbiji, saj tamkajšnja Wikipedija ni nič manj kretenska od hrvaške, ampak se ponaša z obilico podobnih ideoloških, fašističnih ponaredkov, nanašajočih se na drugo svetovno vojno in vojne v devetdesetih letih. Naravnost popolno dopolnilo hrvaški strani.

Zanjo je kretenizem, drugo ime za nacionalizem, nekakšna mračna stalnica, v njem se Hrvatje cmarijo od takrat, ko se naučijo brati in odprejo Wikipedijo, pa do ... Do groba, na primer na zagrebškem Mirogoju, kjer so te dni pokopali ikono množičnega hrvaškega kretenističnega gibanja. Z vsemi ceremonialnimi častmi so k večnemu počitku pospremili Zvonka Bušića v krsti, prekriti s hrvaško zastavo, prav kakor bi šlo za državni pogreb, navzoči so bili združenja braniteljev, specialna policija, menihi ... Tega »branitelja« so pokopali, kot takemu človeku pritiče, v Aleji braniteljev, zraven drugih zaslužnih mož, grobno parcelo – na katero je sicer treba čakati več mesecev – pa je čez noč priskrbela zagrebška mestna oblast, kakor se spodobi za »junaka«, ki si je sodil sam, češ da ne more več živeti v državi, »ki ni takšna, o kakršni je sanjal in za kakršno se je boril«.

No, v tej zgodbi je neka podrobnost, ki se sicer zagotovo ne bo znašla v hrvaški Wikipediji, čeprav gre za zgodovinsko dejstvo – Bušić je status hrvaškega branitelja pridobil že leta 1976, ko je v Ameriki ugrabil letalo in na njem podstavil bombo, pri čemer je bil ubit ameriški policist, Bušića pa so zaradi terorizma obsodili na dosmrtno ječo. Ko je bil leta 2008 pomiloščen, se je vrnil na Hrvaško, tu pa so ga, kot rečeno, razglasili za junaka in zdaj pokopali z vsemi častmi. Veličastni pogreb zloglasnega terorista tako veliko bolje od vseh ponaredkov, s katerimi nam streže virtualna Wikipedija, ponazarja resnično stanje naroda. Ki ga lahko povzamemo s parafrazo znanega verza: Od zibelke do groba najlepša je ustaška doba!