Majhni in zeleni

Heni Erceg

4. 10. 2013  |  Mladina 40  |  Hrvaška

Težko bi se našlo še kaj, kar bi presenetilo Hrvate, tu se je zgodilo že prav vse, kar je napačnega in slabega, in večina ekipe je zapadla v klinično depresijo, saj je popolnoma izgubila vero v tako imenovani boljši jutri. Toda nikoli ne reci nikoli. Tistega večera je bilo dovolj pogledati srečni in nasmejani obraz voditelja osrednjega dnevnika Hrvaške televizije, pa so se narodovi dvomi, nesreče in težave nemudoma prelevili v svoje nasprotje. Medtem ko smo se vsi sijoči gnetli na kavču pred televizorjem, so nam po glavi rojila vprašanja: mar so ustavili neobvladljivo rast brezposelnosti, ki je že dosegla številko 320 tisoč?

So obrzdali ogromni javni dolg? Zmanjšali neverjetno obsežni birokratski aparat in oživili proizvodnjo? Se je vlada odpovedala divjaškim obdavčitvam, ki jih sicer vsiljuje? Ali nemara prodaji še tistih nekaj preostalih državnih podjetij in svoje edine banke v državi, kjer kar 90 odstotkov bančništva obvladujejo tujci? So morebiti izdelali kakovostno turistično strategijo, ki bo zamenjala sedanjo dvomesečno stihijo, sestavljeno zgolj iz ponudbe sonca, morja, zasebnih apartmajev in divjih pijanskih zabav?

Je morda cirilica končno postala enakopravna pisava, ne pa razlog za nevarno nacionalistično norijo? Ali pa se je pravosodje vendarle odločilo, da bo začelo obravnavati vojne zločince in izročati tiste, ki bi morali stopiti pred evropska sodišča?

Iz razmišljanja so nas iztrgale besede TV-voditelja, med katerimi je izstopal predvsem samostalnik »čudež«, in ugledali smo nepregledno reko ljudi, večinoma Dalmatincev, pa tudi tujcev, ki so v skupinah hiteli nekam v noč. Tisti hip je bilo nemudoma konec vsakršne utvare o morebitnem izboljšanju, pa vendarle smo dojeli, da gre za nekaj precej pomembnejšega od naših neznatnih življenj, saj je televizija poročala o usodnem obisku zunajzemeljskih bitij.

Na zaslonu se je pokazala majhna, nežno zelena podoba, novinar s terena pa nas je dokončno predramil z besedami, da se je v Hercegovini, tik ob meji s Hrvaško, spet prikazala Marija, da se njen kip zeleno sveti in da so množice takoj, ko je vidkinja Vicka sporočila, da ji je Gospa vnovič spregovorila, pohitele v Vickino hišo. Nastala je nepopisna gneča, pa vendarle ne tolikšna, da Vicki ne bi uspelo vernikom prodajati knjige z zbranimi opisi 30-letnih izkušenj, pridobljenih med srečanji in pogovori z Marijo.

Televizijski urednik v zmagoslavnem govoru, ki je še kar trajal, ni pokazal niti trohice poklicne zadržanosti v zvezi z opisanim fluorescentnim pojavom, legendarna profesionalnost žilavih hercegovskih Hrvatov pa, nasprotno, ni zatajila. Na razglednicah upodobljeno malo zeleno Mater božjo je bilo mogoče nemudoma kupiti na tistih milijon stojnicah v Međugorju, kraju, ki ima to redko čast, da prav v njem Marija že 30 let od časa do časa ogovarja gospo Vicko. Tokrat ji res ni povedala nič, toda »to bo storila, ko se bo tako odločila«, kakor je Vicka dejala za hrvaška občila, preobremenjena z novim zmagovitim pohodom socialnega kiča. V glavnem, ceneni kipec, verjetno izdelan na Kitajskem, za zdaj samo modro molči in zeleno sveti, kar je po trditvah strokovnjakov za kemijo mogoče doseči s preprostim premazom s fosforjem ali cinkovim sulfidom, kemikalijama, ki se sicer uporabljata za barvanje ur ali igračk, ki naj bi se svetile v mraku.

Seveda so to le zlobni poskusi brezvercev, da bi zmanjšali pomen iracionalnega doživetja skupnosti, željne čudeža, in čeprav v resnici Marijinega kipa nihče ni videl svetiti, so vsi, kot pravijo, »nekaj čutili«. Mati božja se namreč pogovarja izključno z gospo Vicko, ta pa sploh ne skopari z besedami, nasprotno, njene razlage najnovejšega Marijinega prikazovanja, objavljene v hrvaških medijih, so v resnici zavidanja vredne politične miniature. Posebej je v njih opozorila, da je treba priznati pravi pomen družini, namesto da se mladim vsiljuje izobraževanje pri spolni vzgoji, kar vse, se razume, ima na vesti »brezverska« leva oblast na Hrvaškem. Vendarle pa Vicka ni nič omenila – resda je tudi ni nihče poprosil, naj bi pojasnila –, kaj meni o nadvse funkcionalnem sožitju domnevne skromnosti, ki jo nalaga vera, in precejšnjega gmotnega razkošja, ki ga je međugorskemu skalovju zagotovilo teh 30 let nepretrganega verskega posla.

Za to mesto so zdaj značilni kopica večnadstropnih hiš s turističnimi apartmaji, na tisoče trgovin, stojnic, na katerih cveti prodaja cerkvenih spominkov, v glavnem poceni kitajskih izdelkov, restavracij, zasebnih hotelov z bazeni in sodobno ponudbo masaže ter vseh drugih tuzemskih čudes. Seveda se vse dela na črno, iz podatkov je mogoče razbrati, da vsak od milijona gostov, kolikor jih na leto obišče Međugorje, na dan porabi približno sto evrov, ves ta denar pa je neprijavljen in neobdavčen. Marijin čudež torej z ničimer ne koristi revni državi, zato do teh razkošnih zasebnih vil, do Vickine stare in nove hiše vodi luknjasta blatna cesta, infrastrukture pa tako rekoč ni. Toda to je samo drobnjakarska tuzemska druga plat Međugorja. Banalna, tako kot tisti, ki se posmehujejo in trdijo, da je res zanimivo, da je Marija svoji stari prijateljici Vicki dala zeleno luč ravno v trenutku, ko se Vatikan odloča o statusu Međugorja. Torej o tem, ali ga bo razglasil za romarsko središče, kakršen je Lurd, ali ga bo še naprej obravnaval kot kraj prevare. Do takrat pa predlagamo: nemudoma je treba povabiti gospo Vicko, naj postane hrvaška premierka! Ali vsaj ministrica za turizem.