Vstajo kradejo, mar ne?

Vlado Miheljak

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Dva leva

Pod umetniško znamko Socialdress, ki jo Marija Mojca Pungerčar razvija že osem let, je nastala kolekcija oblačil in tekstilnih izdelkov za dom in gospodinjstvo. Njihova posebnost je, da so na njih izvezena gesla, ki so na protestih pozivala k obračunu s političnimi elitami. Ali bolje rečeno: njihova posebnost je bila. V Galeriji Alkatraz na Metelkovi, kjer so bili izdelki razstavljeni, se je namreč zgodil incident, organizirana skupina neznancev je vdrla v galerijo in vse razstavne predmete odnesla.(….) Iz galerije Alkatraz so v medijskem sporočilu o omenjenem incidentu zapisali, da je skupina od 10 do 15 zamaskiranih posameznic in posameznikov vstopila v razstavišče. Potem ko so vzeli razstavne predmete, so pred odhodom po prostoru raztresli še listke s sporočilom »Ne bomo bager, ki ruši Rog«.
— MMC TVS, 9. 10. 2013

Vojne na Balkanu so spet pokazale, da se da vse ukrasti, odtujiti. No, skoraj vse. Česar ne moreš odnesti, vzeti, pa lahko vsaj uničiš, požgeš, razstreliš. Denimo hiše, ki jih je težje odvleči. Ljudje kradejo žlebove, strešnike, avtomobilske gume, celo pokrove za kanalizacijske jaške. Tudi umetniška dela in inštalacije. Neredko zgolj zaradi vrednosti materiala. Denimo skulpture iz brona. Redkeje, a vseeno, se odtujujejo tudi umetniški izdelki zaradi sporočilne vrednosti in moči. Obakrat gre za nekakšen akt okoriščanja. Le redko se odtujujejo ali uničujejo umetniški izdelki zaradi vrednotnih, moralnih ali celo političnih motivov. To počno le bebci in zaslepljenci. V nacistični Nemčiji so čistili vse, kar je padlo v kategorijo izrojene umetnosti (Entartete Kunst), drugod so v zanosu zmage in revolucije iz stanovanj metali klavirje, ker so predstavljali neki stari, preživeti svet. Ali še prej, v času zgodnjih delavskih bojev, so se spravljali na proizvodne stroje namesto na izkoriščevalske odnose.

V času, ko to pišem, še ne vemo, kakšni so bili v resnici motivi tistih, ki so zamaskirani vdrli v galerijo Alkatraz. A vsekakor, zdi se, da ni šlo za željo po prisvajanju fetišiziranih umetniških objektov. To bi bilo sicer še najbolj sprejemljivo. Pomenilo bi, da imajo vstaja in njena sporočila še ceno, da so v modi, da se nosijo. Kraja idej sicer ni lepa, pomeni pa, da so (še) žive in privlačne. A kot vse kaže, je šlo zgolj za instrumentaliziranje nezadovoljstva ob reševanju statusa Roga. Če je tako, je akcija skoz in skoz zgrešena, ludistična. In demonstrira prav enako buldožersko pamet, na katero opozarjajo in proti kateri demonstrirajo.

Zgodba je vsekakor moteča, ni pa usodna. Bolj daljnosežne posledice ima lahko dejstvo, da se ob hirajočem vstajniškem potencialu tisti, ki imajo ambicije prevajati še na pomlad demonstrirano, presežno protestno energijo v politično akcijo, v participacijo na volitvah, ljubosumno ukvarjajo predvsem eni z drugim in vsak s seboj, namesto da bi oblikovali akcijsko fronto, ki bi bila sposobna spodnesti sedanjo oblastno elito; torej tiste akterje, ki ta čas zasedajo parlamentarni prostor. Zato vstajništvo, karkoli in kdorkoli to že je, ni kaj prida pripravljeno na volitve, ki si jih je v času protestniškega zanosa ultimativno želelo takoj; torej že na pomlad letos. Še jesenske volitve, ki so se pred dnevi nakazovale kot možnost, bi bile prezgodnje.

No, ta čas se zdi, da ni prav velike nevarnosti, da bi do predčasnih volitev res prišlo. Ker večini parlamentarne politične elite preprosto ne ustrezajo. Tako stranke vladne koalicije kot stranke opozicije so čisto zadovoljne s tem, da se ohranja status quo, da stvari stojijo na mestu, da se nič drastičnega ne zgodi. Ali je to dobro za državo, ki iz tedna v teden, iz meseca v mesec drsi v vse težjo situacijo, ki je nihče ne rešuje in je nihče ne zna reševati, jo pa neskrupulozno izčrpavajo, je že drugo vprašanje. Dejansko bi predčasne in prezgodnje volitve pomagale le enemu. Namreč Janezu Janši. Verjetno bi v vsesplošni depresiji in razočaranosti nad politiko ob drastično znižani volilni udeležbi žel uspeh. Kar bi lahko pomagalo njemu osebno, ker bi imel nekaj več političnega kredita in moči v času čakanja na razplet sodb in pregonov. A to je morda za deželo še najmanj usodno. Bolj neprijetno dejstvo je, da bi ob ponovnem mandatu zares dobil proste roke, poln mandat tako domače javnosti kot t. i. Evropske unije, da kar najbolj grobo in dokončno obračuna s socialno državo. Da uniči vso tisto dediščino ljudske blaginje, ki jo je dežela nesporno premogla. Ponovljenega Janševega mandata ta država ne bi prenesla. Tudi eksperimente in izčrpavanje aktualnih akterjev bo težko.

A problem je, ker ne v sedanji konstelaciji in ne v skupini tistih, ki trkajo na vrata parlamenta, ni realne sile, ki bi znala in zmogla preseči slabo alternativo. Potencialne vstajniške stranke so se znašle pred težko rešljivim paradoksom. Če se ne povežejo, so obsojene na neuspeh. Če se povežejo, so ob izjemni nekompatibilnosti, tako glede akcijske forme kot glede vsebin, spet obsojene na isto. Na neuspeh. Zgodba Zelenih iz nekih drugih časov je lep primer. A če drži, da stara elita ne zna reševati problemov, nova, prihajajoča, pa ni sposobna prevzeti odgovornosti, je na vidiku tretja pot. Fašizacija. Zlata zora na obzorju?