Lahkotnost uničevanja

Heni Erceg

6. 6. 2014  |  Mladina 23  |  Hrvaška

Pred kratkim je v zelo priljubljeni oddaji Hrvaške televizije gostoval vodja ene izmed skupin hrvaških nacionalistov. Med oddajo si ni privoščil le izlivov prav neverjetnega sovraštva do državljanov srbske narodnosti in do sedanje oblasti, ampak je povedal tudi, da je bil oče hrvaškega premiera za časa Jugoslavije veleposlanik v Franciji, prav takrat pa so tam ubili nekega hrvaškega emigranta. S tem je odkrito namignil, da je bil veleposlanik odgovoren za zločin. Gospod, ki sicer trudoma spravi iz sebe dva zaporedna prosta stavka, je izrekel nesramno laž, saj gospod Milanović starejši ni bil nikoli veleposlanik v Parizu, še manj je bil odgovoren za kak umor. Kljub temu se voditelj oddaje ni z ničimer opredelil do trditev gostujočega omejenca, za katerega bi tudi sicer težko pojasnili, zakaj je bil sploh gost v tej enourni oddaji.

V glavnem, odvratna laž in huda obtožba sta šli v eter, slišalo ju je na tisoče državljanov, pozneje pa se med vrlimi medijskimi analitiki in etiki, v vodstvu Hrvaške televizije, v Društvu hrvaških novinarjev ... ni našel nihče, ki bi se upal pozabavati s to škandalozno oddajo. Tako se na Hrvaškem razume vloga medijev, tako se gleda na novinarje, ki menijo, da je prav kul in zelo demokratično, če vsakemu ničvrednežu zagotovijo pet minut javnega prostora, da lahko vsevprek po krivem dolži in z lažmi uničuje politične nasprotnike. Zlahka predvidevamo, da bi urednik omenjene oddaje prav tako molče pogoltnil trditev, da je mati hrvaškega premiera pred časom vodila javno hišo ali da je bil njegov oče zločinec.

Sovraštvo, laži in blatenje drugače mislečih so že dolgo temeljni kamni javne besede, hrvaški mediji so to metodo grobega obračunavanja s posamezniki prignali do popolnosti, pogosto ob pomoči »neimenovanih« malopridnežev iz tajnih služb ali detroniziranih politikov. Med te sodi tudi odstavljeni finančni minister Slavko Linić, katerega pobesneli besedni napad na družino premiera Milanovića je ustrezna preslikava opisanih razdiralnih medijskih križarskih pohodov. Slavko Linić se je odločil – ne da bi upošteval težavne razmere v državi, njegov edini namen je bil spodbuditi frakcijske boje znotraj socialdemokratske stranke, katere član je, in povzročiti odstop predsednika Milanovića – za nekulturni jezik uličnega nasilneža. Zdaj brez vsakršnih dokazov, pri čemer uporablja vse medije, ki so na voljo, trdi, da ga je premier odstavil, »da ne bi škodil nečednim poslom njegovih sorodnikov in prijateljev«, grmi, da je zanj zahteval varnostne ukrepe, da ga je torej dal zasledovati in mu prisluškovati.

Odstavitev naj bi bil zahteval, ker je »despot« in »avtokrat«, poleg tega pa še skorumpiran. Vsekakor gospod Linić odlično opravlja delo opozicije oziroma Hrvaške demokratične skupnosti, nacionalistične stranke, ki so jo pred časom med sodnim procesom razglasili za zločinsko organizacijo, ker je tako temeljito izropala Hrvaško. Šlo je za precedens, a vendar ne dovolj pomemben za državljane, ki so – že tako ali tako dodobra nagnjeni v desno – potrebovali le še socialdemokratskega guruja, da jih je dokončno prepričal, da je ravno nacionalistična, konservativna, okorela desnica edina mogoča in edina prava izbira zanje, ko se bodo odločali za novo oblast.

Ni državnega interesa, ki bi bil pomembnejši od ranjenega ponosa ali strahu politika, da bi zaradi izgubljene politične moči postal navaden, ranljiv državljan.

Seveda premier ni brez greha in nedvomno zanj ni treba dajati roke v ogenj, toda tajming ... Ta je še kako pomemben, zato bi bil odstavljeni minister dolžan govoriti, opozarjati, prijavljati tega »despota« zaradi sumljivih poslov in korupcije takrat, ko je bil še del sistema. Tako pa je njegovo početje videti kot zapoznelo maščevalno dejanje, s katerim nedopustno nasilno onesnažuje javni prostor in še zaostruje že tako ali tako težavne razmere v državi.

Ali to počne iz strahu, ker se zaveda, da je zdaj, ko je ostal brez vplivnega političnega položaja, ranljiv, da bodo nemara proti njemu uvedli celo preiskave, ker je mogoče pomagal prijateljem pri spodletelih poslih? V zvezi s tem sem se spomnila, kako sem mu, ko sem bila še urednica Feral Tribuna, telefonirala, da bi ga vprašala, zakaj toliko podjetij spravlja v stečaj in delavce meče na cesto, hkrati pa z državnim denarjem rešuje Ladjedelnico Viktorja Lenca, ki jo je uničil prav njegov dobri prijatelj. Odgovor je bil tak, da sem morala slušalko odložiti na mizo, tako besno je kričal vanjo. Že leta 2000 je bil torej pravi, pristni finančni minister, človek, ki je že takrat, enako kot v zadnjem mandatu, davčne zakone izvajal tako, da tisto, kar je veljalo za prodajalca rib v ribarnici, ni veljalo za njegove mogočne prijatelje, zato se že od njegovega prvega mandata na Reki vlečejo številne nepojasnjene afere.

Vsekakor je res, da je vlada Zorana Milanovića popolnoma nesposobna in da bi jo bilo nujno treba nemudoma prenoviti, toda bivši finančni minister je razkril veliko hujšo resnico, resnico, da ga ni državnega interesa, je ni katastrofe, kakršne so bile na primer nedavne poplave, ki bi bila pomembnejša od ranjenega ponosa ali strahu, da bi zaradi izgubljene politične moči postal navaden, ranljiv državljan.

Gospod Linić je zaradi tega odličen primer patološkega razumevanja demokracije, značilnega za politično elito, levo ali desno, ni pomembno, primer brezobzirnega, maščevalnega birokrata, pripravljenega na neskončno razdiralno družbeno uničevanje takoj, ko so ogroženi njegovi osebni interesi.