Vojak za 21. stoletje

Heni Erceg

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Hrvaška

Če bi Hrvaška imela kaj pameti, bi že zdavnaj zaprla meje z Bosno, še več, ob njih bi razporedila močne specialne vojaške enote. Toda ne, namesto tega je popolnoma neodgovorno dopustila, da je na njeno ozemlje prišla kopica državljanov sosednje države, in to celo med turistično sezono, s tem pa škandalozno ogrozila življenja ne le svojih državljanov, ampak tudi državljanov številnih evropskih držav, ki so jo izbrali za dopustovanje prav zato, ker naj bi bila varna.

Ob obali in na otokih uživajo, ne da bi se zavedali, da vrag ne miruje, še več, skoraj je že ... To pa zato, ker ne prebirajo časopisov, se ne menijo za medije ali, še huje, sploh ne jemljejo resno prizadevanj marljivih novinarskih ekip, ki že več dni prijazno opozarjajo hrvaško vlado, obveščevalno skupnost, dremavega predsednika republike, zdesetkano vojsko, popolnoma pobite državljane, ptice v drevesnih krošnjah ... na strahotno, smrtno nevarnosti, ki Hrvaški preti z vzhoda, torej iz Bosne. Tako je z naslovnice Jutarnjega lista, pa tudi s šeste, sedme, osme, devete ... strani histerično kričal skupni naslov »Hrvaška na udaru islamizma«. »Posebno poročilo« so sestavile štiri novinarske mravljice, v njihovih člankih pa kar mrgoli napačnih informacij, napihnjenih trditev, podatkov iz starih, že objavljenih reportaž o vahabitih v Bosni. V glavnem, vsakemu razumnemu človeku bi moralo biti jasno, da pomemben center za urjenje islamistov stoji samo kak kilometer od hrvaške meje in da bi morala biti, kot opozarja komentator Jutarnjega lista, »Hrvaška pripravljena odgovoriti na morebitno grožnjo, ki prihaja z druge strani meje in je zelo otipljiva«.

Resnično, če bi Hrvatje imeli kaj pameti, bi že zdavnaj uredili zanemarjena zaklonišča in se oskrbeli z zadostnimi količinami olja, sladkorja, moke in drugih izdelkov, nujnih za preživetje v vojnih razmerah. V službi bi dali odpoved in se umaknili pod zemljo. Še toliko bolj, ker na nevarni islamizem, ki se nenadzorovano bohoti v soseščini, že več dni opozarjajo tudi tukajšnji škofje. Celo mračni komunizem je zdaj zdrsnil na drugo mesto na lestvici vampirskih ideologij, ki nevarno ogrožajo katoličane širom po svetu. Seveda noben resen človek ne dvomi o morebitnih terorističnih težnjah, še posebej, če upoštevamo hrvaško servilnost, kar zadeva odločitve zveze Nato, podatek, da so cel kup orožja iz Hrvaške pred kratkim dobili Kurdi, ki se v Iraku borijo proti skrajnim islamistom, in da je premier ob tem nepotrebnem vmešavanju v iraške spopade lahkomiselno pripomnil, da upa, da bo to orožje »pripomoglo k vzpostavitvi demokracije v tej državi«. Verjetno tako, kakor so hrvaške kalašnikovke pomagale tako imenovani opoziciji v Siriji, da je zrušila tamkajšnjega diktatorja, potem pa so pripadniki prav te opozicije čez noč postali najkrvoločnejši islamski skrajneži.

Toda tu ne gre za bedo hrvaške zunanje politike, ampak za grobo, spektakularno širjenje strahu na straneh dnevnega časopisa, katerega uredniki se tu in tam nemoralno tudi sami zavedajo možnosti, da je v vsakem državljanu Bosne mogoče videti potencialnega terorista. Zato je v »posebno poročilo« o vdoru islamistov na Hrvaško poniglavo vtkana distanca do lastne politične pornografije v smislu: »Tu ne gre za protimuslimansko ksenofobijo, ampak za boj proti zločinski ideologiji, proti čisto navadnim morilcem in sovražnikom liberalne demokracije.«

V imenu obrambe liberalne demokracije, kjerkoli že, pa čeprav v daljni Ukrajini, je bil pozneje objavljen še prostaško propagandističen profil nekega »čisto navadnega morilca« pod veličastno egido »vojaka za 21. stoletje«. Model je slikan v majici s stiliziranim kljukastim križem in predstavljen kot »francoski vojak, poročen s Hrvatico, prostovoljec v domovinski vojni, ki se zdaj bori na ukrajinski fronti in je koordinator v Azovskem bataljonu, eni od prostovoljskih enot desničarske stranke Desni sektor iz Ukrajine, v kateri je polovica borcev tujcev«. Pod fotografijo je očarana novinarka namenila brezmejno veliko prostora fašističnemu omejencu in plačancu, ki prejema hrvaško pokojnino in se podobno kot drugi psi vojne potika po svetovnih bojiščih, zaradi česar je menda »njegovo življenje ena sama pustolovščina, v njem pa ne manjka niti tragedij, ran in smrti ...«.

Razmere v Ukrajini ga spominjajo na tiste na Hrvaškem leta 1991. Jezi ga, ker ruski mediji njegovo enoto razglašajo za nacistično, in dodaja, da je to tako, »kakor smo bili v devetdesetih letih za Beograd vsi ustaši«. Potem novinarki ni jasno, ali se Srbi v glavnem borijo na strani proruskih sil, »vojak za 21. stoletje« pa odgovarja, da je točno tako in da jim Rusi pravijo »superčetniki«, Hrvati iz njegove enote pa ves čas govorijo o tem, kako bi se lotili osvajanja Rusije. Nato jim mora razlagati, da »nas je malo in da so drugi v preteklosti to že poskušali, vendar je Rusija ogromna in neosvojljiva ...«.

Blebetanju tega klateža ni ne konca ne kraja, vleče se čez nekaj časopisnih strani, propagandistične smeti o »vojaku«, ki bo, če bo treba, spet branil tudi hrvaško demokracijo, pa naj bi verjetno omilile strah pred islamskimi teroristi iz sosednje Bosne. Samo še vprašanje časa je, kdaj si bo Jutranji list omislil naslovnico v maskirnih barvah, kakršno je leta 1991 imel tednik Globus, ki ga izdaja ista medijska družba. Seveda, zaradi pomanjkanja Srbov se začenja rajanje, med katerim se bomo lotili Bošnjakov, jih trpinčili in preganjali iz Hrvaške.