Pismo pišem

Heni Erceg

23. 1. 2015  |  Mladina 4  |  Hrvaška

Takoj ko se je novoizvoljena hrvaška predsednica jutro po izvolitvi zbudila, je sedla in – opita od novega uglednega položaja, ki ga je zasedla – napisala pismo glavnemu tajniku OZN. Od njega je zahtevala, naj poskrbi, da se bo vojni zločinec Vojislav Šešelj iz Srbije vrnil v pripor mednarodnega sodišča v Haagu. Ne vemo, ali ji je Ban Ki Mun odgovoril, toda celo največjim tepcem, kakršnih na Hrvaškem, žal, ne manjka, je jasno, da je to pismo prišlo prepozno in da ga tako ali tako ni imelo smisla pošiljati, saj naj bi bilo haaško sodišče vsaj formalno neodvisna ustanova, ki odločitve glede Šešlja ne misli spreminjati. Zato je bilo pismo, ki ga je gospa Kitarović napisala, še preden so jo uradno razglasili za predsednico države, namenjeno le za domačo, politikantsko rabo in ga lahko imamo za bedasto razkazovanje mišic sosednji Srbiji.

No, ob približno istem času so na prostost izpustili tudi avtohtonega hrvaškega vojnega zločinca, in to precej pred iztekom osemletne zaporne kazni, na katero je bil obsojen zaradi hudih vojnih zločinov nad srbskimi civilisti leta 1991. Primer verjetno nima precedensa v sodni praksi civiliziranih držav, k čemur lahko prištejemo tudi nenavadno naključje, da je hrvaško ustavno sodišče zasedalo v soboto, kar se ni zgodilo še nikoli doslej, dan pred predsedniškimi volitvami, in potem jutro po volitvah sporočilo sklep, s katerim je razveljavilo pravnomočno razsodbo o zaporni kazni za vojnega zločinca Branimirja Glavaša. Obrazložitev tega sramotnega sklepa najvišje pravosodne instance v državi, v kateri resda ne sedijo sodniki, ampak zgolj nekdanji odsluženi politični manipulatorji, se – na kratko povedano – sklicuje na domnevno napačno razlago resnice o tako imenovani domovinski vojni. Ustavni sodniki v vlogi zgodovinarjev tako trdijo, da leta 1991 niso potekali notranji spopadi, kot je navedeno v razsodbi vrhovnega sodišča, ampak izključno mednarodni spopad oziroma napad Srbije na Hrvaško. Iz tega potem lahko sklepamo, da Glavaš s svojim eskadronom smrti z akumulatorsko kislino in elektriko ni mučil in nato s streli v zatilje pobijal nedolžnih srbskih civilistov, ampak nevarne teroriste.

Toda ali je novoizvoljeno predsednico zaradi tega sklepa ustavnega sodišča nemara zaskrbelo? Je pisala tej ustanovi in zahtevala, da razveljavi svoj odvratni sklep? Seveda ne, ker je pravilno sklepala, da bi bil to nedopusten pritisk na pravosodje, natančno tak, kakršnega je priporočila glavnemu tajniku OZN. Poleg tega hrvaški vojni zločinec, če kaj takega sploh obstaja, nikakor ne more biti enak srbskemu, hkrati pa se pri preobratu v primeru Glavaš celo promovira želena resnica o domovinski vojni, v kateri seveda ni nihče pobijal srbskih civilistov, ampak »le« teroriste.

Kljub temu so številni nezaupljivci nemudoma opazili celo vrsto povezav med predsedniškimi volitvami in hkratnim omogočanjem začasne svobode razvpitemu vojnemu zločincu, zato se je postavilo logično vprašanje, kdo je tokrat politično instrumentaliziral ustavno sodišče. Dejstva kažejo, da je kandidat levice, dosedanji predsednik Ivo Josipović, nepričakovano zmagal v sicer neosvojljivem profašističnem gnezdu Glavaševe politične stranke, na severovzhodu države. Dejstvo je tudi, da ni zavrnil srečanja z mladim radikalcem iz te stranke, Glavaševim sinom, s čimer so se seveda pojavili sumi o morebitnem političnem dogovoru te stranke z Josipovićem, in to po načelu mi vam glasove, vi nam Glavaša.

Bi se bivši predsednik, nečimrnosti in političnim ambicijam navkljub, v resnici spustil v tako brezobzirno politično trgovanje? Ali pa so ustavni sodniki le zavohali bližajočo se desničarsko okupacijo? Kakorkoli že, nihče iz politike se ni obregnil ob to skrajno nemoralno potezo ustavnega sodišča, kaj šele, da bi napisal pismo. Novoizvoljena predsednica pa je pospešeno nadaljevala proizvodnjo nevarnih nacionalističnih sporočil, ki se je začela še v noči volitev z ugotovitvijo, da »tu ne govorimo o regiji, ampak o Hrvaški«. Gospe Kitarović, ki ji besedna zveza »Hrvatice in Hrvatje« nikakor ne gre z jezika, je že uspelo blekniti, da je zanjo »Hrvat tudi tisti, ki je pravoslavne vere in Srb po narodnosti«, s čimer je, ni pomembno, ali se nam zdi to neumno ali smešno, dokazala, da je njena nacionalistična stranka veliko bliže ideji nekdanje ustaške, fašistične države Hrvaške – v kateri so srbsko manjšino fizično odstranjevali iz čistega hrvaškega korpusa – kot ideji sodobne evropske države. Od tod tudi retorično vprašanje političnega predstavnika Srbov na Hrvaškem Milorada Pupovca: »Si predstavljajte, kaj bi bilo, če bi kdo Hrvatom v Bosni rekel Bosanci?«

Prav zares, ni si težko predstavljati, kakšno pismo bi tedaj hrvaška predsednica poslala v Bosno, saj je do njenih državljanov že zdaj žaljivo pokroviteljska, ko trdi, da si bo na vso moč prizadevala za vzpostavitev tretje, hrvaške entitete v tej državi. Ne bo si torej prizadevala za pravno državo v soseščini, ampak za etnično razdeljeno Bosno, v skladu s pogubnimi etnicističnimi idejami utemeljitelja svoje stranke Franja Tuđmana. V glavnem, ker je izvolitev vsehrvaške Matere na čelo države pravzaprav dober uvodni preskus, kako bo z zmago njenih fantičev na bližnjih parlamentarnih volitvah, se zdi, da je Hrvaška uspešno sklenila krog in se vrača h koreninam. Iz katerih je vzniknila in zrasla ta ksenofobna, klerikalna, etnično nestrpna in vsekakor neuspešna država.