Bosna ti materina

Heni Erceg

6. 3. 2015  |  Mladina 10  |  Hrvaška

Več mesecev se je pridušala, da njena noga ne bo stopila v rezidenco na Pantovčaku, da bo imela prostore v kaki skromnejši stavbi v središču Zagreba, »bliže ljudstvu«. Seveda je lagala, kajti ta nekdanji Titov veličastni kompleks z vrtovi, po katerih se sprehaja kar nekaj divjih živali in kjer tišino moti samo kričanje pavov, je prav vražja stvar, poleg tega vse skupaj nekako diši po njenem ljubljenem diktatorju Franju Tuđmanu. Zato se je gospa predsednica odločila, da bo za začetek poskrbela za nered, ki so ji ga zapustili malomarni moški predhodniki. Naravnost zgrozila se je, ko je pokukala v neko čumnato in tam našla, kot je dejala, »dragocene artefakte« iz življenja Josipa Broza in njegove soproge Jovanke. Kipa maršala Tita, ki se ga predhodniki gospe Kitarović niso drznili odstraniti, očitno ne šteje med dragocene artefakte, zato je zahtevala, naj ga nemudoma spravijo iz njene rezidence na »kako primernejše mesto«.

Tito je tako odšel na smetišče zgodovine, s čimer je hrvaška predsednica končno junaško opravila s tem zločincem in »krvnikom Hrvatov«, kot mu ljubkovalno pravijo v njeni desničarski nacionalistični stranki. Potem je v roke vzela krpo in temeljito pobrisala prah z nekdanje delovne mize prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana in to spako v ogabnem rokokojskem slogu ponosno vzela za svojo. Za to mizo je že prve dni napisala cel kup pisem, ker si ženska pač rada dopisuje, posebej s hrvaškim premierom, s katerim ji nikakor ne uspe vzpostaviti komunikacije, kaj šele kohabilitacije. Tako je na njegov poskus, da bi ustregel njeni neizmerni želji po navzočnosti na seji vlade, in na vabilo, naj pride s pripravljenim dnevnim redom, razburjeno odpisala, da bi edina točka dnevnega reda moral biti premierov odstop. Zveni tako rekoč neverjetno, da predsednica države zahteva premierov odstop le deset dni po inavguraciji, hkrati pa se je s tem potrdilo, da je bil njen izstop iz nacionalistične desničarske stranke, ki jo je kandidirala, resnično le gola formalnost in da zdaj na ves glas trobezlja stališča svojega partijskega šefa.

Tudi ta očitno ni odporen proti pisanju pisem, ne da bi ga kaj prida skrbela teža besed, ki jih zapiše, ali groba nacionalistična retorika. Pismo podpore je poslal nečemu, kar se imenuje Hrvaški narodni zbor, prebiva v Bosni in Hercegovini in združuje vse tamkajšnje hrvaško prebivalstvo. Omenjeni zbor je prav takrat zasedal v Mostarju, sprejel pa naj bi deklaracijo o novi ureditvi Bosne, po kateri ta država ne bi bila več demokratična država z dvema entitetama, ampak država, razdeljena na štiri med seboj popolnoma ločene enote. Hrvatom v Bosni je dovolj tega, da jih obravnavajo kot manjšino, želijo si biti le konstitutivni narod, zato je v pismu podpore predsednik Hrvaške demokratične skupnosti izsiljevalsko sporočil, da je drugačna ureditev BiH pogoj, da bo Hrvaška sploh podprla vstop te države v Evropsko unijo. Bošnjaki seveda zavračajo vsakršno novo ozemeljsko delitev svoje države in trdijo, da gre za poskus uresničitve nekdanjih medvojnih ciljev, Srbi iz Republike srbske pa v celoti podpirajo Hrvate pri zahtevi po federalizaciji in vnovičnem razkosavanju Bosne.

Gre za naravno vez med fašisti s hrvaške in srbske strani, složni so bili pri poskusu dejanskega uničenja Bošnjakov v vojni pred 20 leti in so pri sedanjem spodkopavanju še tistih nekaj značilnosti demokratične države, ker si želijo dokončne razdelitve na nacionalni podlagi. Predsednik hrvaških radikalnih nacionalistov, ki se po zmagi strankarske kolegice na predsedniških volitvah že vidi na premierskem položaju, si je tako privoščil odkrito vmešavanje v notranje zadeve sosednje države pod krinko domnevnega varovanja Hrvatov v tej državi. Zahteva tudi ponovno preverjanje znanih dejstev o zločinski vlogi hrvaškega vodstva med vojno v devetdesetih letih na območju BiH, nova razlaga zgodovine pa govori o »enotni domovinski vojni«, h kateri naj bi sodila tudi tista na ozemlju Bosne. To pravzaprav pomeni priznanje legalnosti tako imenovane Herceg-Bosne, nekdanje zlovešče utrdbe v zahodni BiH, katere voditeljem, uglednim članom Tuđmanove stranke, so vsem po vrsti sodili zaradi hudih vojnih zločinov nad bošnjaškimi civilisti, zaradi ustanavljanja taborišč in etničnega čiščenja muslimanskega prebivalstva. In ker so v tej »enotni domovinski vojni« Hrvatje iz Bosne enakopravno sodelovali, je nova hrvaška predsednica, popolnoma v skladu z vojnohujskaškimi sporočili iz svoje stranke, napovedala tudi vrnitev vseh pravic tamkajšnjim hrvaškim braniteljem, ki so sodelovali pri udejanjanju zločinske zamisli o samostojni Hrvaški, katere ozemlje naj bi se v devetdesetih letih občutno povečalo prav s priključitvijo dela BiH.

»Takoj ko pridemo na oblast, bomo spremenili zakone, s katerimi so hrvaški branitelji iz BiH izgubili številne pravice,« napoveduje prvi človek opozicijske desničarske stranke; očitno bomo namesto sedanjega pol milijona braniteljev imeli kar milijon zaslužnih borcev. Seveda gre za napad na suverenost sosednje države in dobro znani prezir, ki ga močna hrvaška profašistična stranka kaže do bošnjaškega naroda, precej zastrašujoča pa je tudi miloševičevska retorika njenega vodje, ki pravi, da bi »Hrvatje potrebovali novo domovinsko vojno«. Kjerkoli že so. Tudi v Bosni?