Kultura smrti

Heni Erceg

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Hrvaška

Hrvaška občila so zgrožena nad podobami »barbarskega izživljanja pripadnikov ISIS-a« nad neprecenljivimi kulturnimi spomeniki v Iraku, ki jih gledamo dan za dnem. Televizije v studiih gostijo znane intelektualce in ti popolnoma zgroženi govorijo o dogajanju v iraškem mestu Mosul, kjer so uporniki iz samozvane Islamske države uničili zbirko neprecenljivih kipov v zgodovinskem mestu Nimrud in v starodavni Hatri, preden so ju džihadisti zravnali z zemljo.

Če bi sodili po gorečnosti hrvaških občil, bi lahko sklepali, da je zgodovina uničenja, barbarstva in zatiranja tujih kultur nekaj novega in izključna posebnost militantnih islamistov, ki uničujejo svetinje iraških »brezvercev« v imenu svojih idealov in svojega preroka. Vedno je tako, kadar na resnico padejo dolge sence zgodovine, kadar v pozabo utonejo posledice podobnega kulturocida, storjenega prav tako v imenu »preroka«, vodje, samo z drugačnim verskim ali etničnim predznakom. Toda podobno ponorelo uničevanje spomenikov in knjig je tako značilno za vse, ki se borijo za narod ali vero, da se moramo ob zgražanju hrvaških novinarjev vsaj nekoliko ozreti v bližnjo preteklost. Tisto, ki so jo spretno prekrili s tančico laži, kajti zgolj 20 let pred džihadističnim uničevanjem kulturnih spomenikov v iraških mestih so domači barbari počeli isto, le da so bili na drugi strani kladiva ali bagra spomeniki z drugačnim ideološkim ali verskim predznakom.

»Prerok nam je ukazal, naj se znebimo kipov in svetinj, in tudi njegovi učenci so ravnali enako, ko so v njegovem imenu osvajali dežele,« je dejal eden od ISIS-ovih kretenov med uničevanjem neprecenljive zbirke v mosulskem muzeju. Pred dvema desetletjema pa bi verjetno kaj podobnega rekel pripadnik elitne enote hrvaške vojske, če bi ga le kdo kaj vprašal, medtem ko je skupaj s 60 »isisovci« sredi belega dne uničeval dragocen spomenik antifašizmu, stvaritev svetovno znanega kiparja Antuna Augustinčića. Delo ni bilo lahko, več ur so z bagri podirali »sovražni« spomenik, pozneje pa so na mestu, »osvobojenem njihovih svetinj«, na željo katoliške cerkve postavili »našo svetinjo« – ogromen križ.

Nekaj podobnega je v imenu državotvornih revolucionarjev in ideje radikalnega nacionalizma doživela vsa kulturna zapuščina znanega kiparja Vojina Bakića, samo njegov ogromni spomenik antifašizmu na vzhodu države je podirala cela enota hrvaške vojske, delo pa so potem dokončali meščani. Za tiste, ki se v omami pozabe bližnje preteklosti zgražajo nad barbarstvom ISIS-ovih vojakov – kakor da hrvaška država ni izpeljala podobnega, zelo temeljitega kulturocida, saj je podrla kar 2699 spomenikov, za to početje pa kljub njegovim razsežnostim ni bil nikoli nihče kaznovan, prav tako nobenega od spomenikov niso spet postavili na prejšnje mesto. Pri tem je vladala zaveza molka, ponarejanja zgodovine – sedanja pomembna političarka je recimo leta 1992 v režimskem Vjesniku zapisala, da so vse Bakićeve spomenike »minirali četniki«, neka novinarka pa je šla s cinizmom še korak dlje in zatrdila, da je spomenik podrl »močan sunek vetra«.

Prav tako je zanimivo, kako se hrvaška občila od časa do časa lotijo srbskega prisvajanja genialnega hrvaškega Srba Nikole Tesle, pri čemer se ne menijo za to, da so spomenik Tesli v njegovem rojstnem kraju v osrednji Hrvaški divjaško podrli, ko je bil ta mož zgolj sovražnik, Srb, izmeček ... in ga pozneje niso spet postavili.

Izabela S. je bila knjižničarka v mestu Korčula, marljiva in zvesta režimskemu nauku o svetosti hrvaškega nacionalizma, zato je nekega dne zbrala vse knjige Branka Ćopića, Iva Andrića, Ivana Cankarja, Marka Twaina ... vsa dela v cirilici in tista, ki so izšla pri srbskih založbah, pa dela nezaželenih avtorjev, kakih 500 knjig, in jih poslala tja, kjer jim je mesto, torej v zabojnik za smeti. Ravnateljica knjižnice v mestecu v bližini Zagreba je leta 1992 ukazala, naj se v šolski kurilnici sežge 400 knjig, učenci so jih z vozičkom spravili iz knjižnice do peči, v plamenih pa so končale tudi knjige Vladimirja Nazorja, katerega spomenik v Zagrebu so prav takrat minirali. Zaradi partizanske preteklosti! Iz Leksikografskega zavoda so v razrez poslali kar 40 tisoč primerkov Enciklopedije Jugoslavije, ki je seveda ni mogoče nikjer več kupiti. In tako dalje in tako dalje ... Knjige so gorele po vsej Hrvaški, padali so spomeniki, vzpostavljala se je nacionalna kultura, ki eliminacijo, uničenje drugega razume kot ustvarjalno dejanje.

Zato so posledice tako opredeljene kulture enake tistim v Berlinu v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je med javnim sežigom knjig Joseph Goebbels zakričal: »Pravilno ravnate, ker izročate plamenom zlobnega duha preteklosti.« Ali tistim v devetdesetih letih, ko so se hrvaški državotvorci odločili, da bodo »financirali odstranjevanje knjig v srbskem in podobnih jezikih iz knjižnic«, ali tistim, ko džihadisti v Iraku govorijo o »malikih, ki jih je treba odstraniti«. Vse to je logika enotne kulture smrti, redukcionistične nacionalne kulture, za katero velja, da je pogoj njenega obstoja vedno uničenje drugih kultur, vemo pa, vsaj nekateri med nami, kaj sledi smrti kulture. Zato je selektivni spomin tako nevaren, še hujši pa je cinizem splošne pozabe.