Alkarji in čast

Heni Erceg

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Hrvati smo face. Ni ga preklicanega sovraga, ki ga ne bi premagali, tudi če je stokrat močnejši in bolje oborožen, kajti Hrvatu bije v prstih junaško srce in svojega ne da. Celo Turke in njihovo mogočno vojsko smo premagali v neki davni bitki, v spomin na to zmago pa že desetletja prirejamo viteško igro alko. In zdaj je končno napočil čas, da se to pomembno tekmovanje, pri katerem mora jezdec na konju s kopjem zadeti sredino kovinske alke, ki visi z napete vrvi, predstavi nikjer drugje kakor prav v Bruslju. Za to je poskrbel naš evroposlanec iz nacionalistične opozicijske stranke – v evropskem parlamentu smo pripravili razstavo, potem pa še sprevod 50 alkarjev v viteški opravi, kar vse so bruseljski uradniki pospremili s čudenjem ob presunljivi zgodbi o hrvaški zmagi nad Turki. Tako pomembni za celotno zmagoslavno zgodovino našega malega naroda, da nikoli ni bilo bistveno, kdo so visoki pokrovitelji prireditve, zato je bil vse od leta 1945 pa do smrti najbolj ljubljen pokrovitelj tisti, čigar ime danes pri nas velja za psovko, torej Josip Broz Tito.

V Bruslju so zagotovo omenili, da alko zadnja leta več kot izdatno financira država, da je kar pet milijonov evrov namenila za ureditev Muzeja alke in Alkarskih dvorov in da na splošno alka in državni vrh odlično sodelujeta. Zato je predsednica države pokroviteljica letošnjih alkarskih slovesnosti, premier pa vodi organizacijski odbor. Vendarle evropskim parlamentarcem pri predstavljanju te podeželske turistične prireditve niso razkrili neke podrobnosti, ki je resda nepomembna – da je večletni častni član Viteškega alkarskega društva tudi Mirko Norac, sicer dvakrat obsojeni vojni zločinec, ki so mu pred časom izrekli 15-letno zaporno kazen zaradi poboja srbskih civilistov. Toda niti zapor ni vplival na to, da bi ostal brez častnega položaja v alkarskem društvu; da je mimogrede pobijal srbske civiliste, seveda ni omadeževalo niti avre junaka tako imenovane domovinske vojne.

Toda nobeden od političnih pokroviteljev alke in nihče iz tako imenovane intelektualne javnosti se do zdaj ni obregnil ob to sramoto, le dve združenji za varstvo človekovih pravic sta v pismu opozorili predsednico države in premiera, da bi bil »skrajni čas, da se po letih sistematičnega zamolčevanja tega vprašanja jasno opozori na izstopajočo moralno sramoto, povezano s sinjsko alko in častnim članom društva, obsojenim za kaznivo dejanje proti človeštvu in mednarodnemu pravu, ki, kot ugotavlja razsodba, ni pokazal niti najmanjšega spoštovanja do žrtev«. Nato ugotavljata, da »bi se morala Hrvaška dve desetletji po vojni zaradi javne moralne higiene otresti primitivno nacionalističnega odnosa do bližnje preteklosti, relativiziranja zločinov ‘v imenu naroda’ in razglašanja zločincev za junake«.

Večletni častni član Viteškega alkarskega društva je tudi Mirko Norac, sicer dvakrat obsojeni vojni zločinec, ki so mu pred časom izrekli 15-letno zaporno kazen zaradi poboja srbskih civilistov.

Vse skupaj so si dobri zagovorniki človekovih pravic lepo zamislili, le ... Le Norac je tako rekoč plebiscitarno razglašen za junaka, med drugim ga je predsednica države celo hotela za svetovalca. A jo je zavrnil, ker ima verjetno dovolj dela z zahtevno organizacijo alke, ki ima celo statut, ta pa, zanimivo, določa, da se morajo iz društva izključiti tisti, ki ravnajo »nečastno ali so obsojeni zaradi kakega dejanja, ki škodi ugledu društva«.

Ali torej Norčevo pobijanje civilistov »škodi« ugledu druščine, ki se celo imenuje »viteška«? Seveda ne, saj to v državi, ki brezpogojno in izdatno financira prireditev, na kateri vojne zločince obravnavajo kot spoštovane člane družbe, sploh ni mogoče. Zdaj, tri mesece pred alko, zgolj iz dveh združenj sporočajo predsednici in premieru, da bi bila njuna moralna in politična dolžnost, da bi se odpovedala pokroviteljstvu nad alko in predsedovanju organizacijskemu odboru, če Norca ne bodo izključili iz alkarskega društva, tujim diplomatom pa svetujeta, naj se alke ne udeležijo.

Toda to je nemogoča zahteva, kajti gotovo bodo tudi letos na tem folklornem happeningu v častni loži člani političnega establišmenta vojnemu zločincu padali okoli vratu, med njimi pa bo brez dvoma zvesti Norčev prijatelj, novi predsedničin svetovalec za ustavo Vladimir Šeks. Stari, prekaljeni nacionalistični jastreb, drugi človek zadrte Tuđmanove nomenklature, katerega politično kadrovanje je bilo usodno za hrvaško pravosodje in je imelo nepredstavljive posledice, poleg tega je bil leta 1992 še državni tožilec in je za vedno oprostil najhujše vojne zločince, krive za smrt več deset srbskih civilistov v Zagrebu in okolici, čeprav so ti zločine celo priznali. Pri takšnem človeku se torej konča »moralna higiena« prve dame Hrvaške, razmere v državi pa nevarno določa ulica. Z veteranskega pirovanja v središču Zagreba sporočajo vladi: »Če hočete vojno, jo boste imeli!« Nedaleč stran se po asfaltu razliva kri žrtve mafijske likvidacije, enega od šefov zagrebškega podzemlja, prav tako ozaljšanega s činom polkovnika Hrvaške vojske. Mar ni ta oživljena nasilniška preteklost povsem pričakovana posledica politične oportunosti vladajoče elite? Za katero je pojem »moralna higiena« prav tako nedosegljiv kakor zadetek v središče kovinske alke, postavljene visoko nad stezo. Dosežejo ga le najboljši. Na alkarskem tekmovanju, v politiki, življenju ...