Umri pokončno 2

Heni Erceg

5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Hrvaška

Leva, »nenarodna« oblast na »heroje« ulice učinkuje nekako tako kot rdeča cunja na bika, zato so spet poskusili izpeljati državni udar, k čemur jih je zavestno navedla nacionalistična desnica, ki je tudi tokrat niso zanimale morebitne posledice poskusa nasilne menjave oblasti. Tako so se po svetu razširile gnusne podobe uličnih nasilnežev, ki so v središču Zagreba napadali policiste, jih grabili za vrat, podirali zaščitne ograje in se nazadnje umaknili v cerkev sv. Marka. Ta se je po posredovanju drugega vzvoda radikalnega nacionalizma, torej katoliške cerkve, čez noč spremenila v kolodvorsko krčmo. V njej so potem »uporniki« pod budnim očesom svetnikov pili, jedli in pijančevali, zanje so po milosti dežurnega škofa privlekli celo prenosni WC, osupli turisti pa so pred vhodom v cerkev spraševali: »Je to kaka vaša lokalna predstava?«

Potem so na osrednjo zagrebško ulico pritovorili plinske jeklenke in pretili, da jih bodo aktivirali in menda vrgli v zrak stavbe, ljudi, državo, ker je vse našteto tako ali tako njihova last, saj so oni sami ustvarili to Hrvaško. Kako sicer imenujemo takšno obliko nasilja? Sodi grožnja s plinskimi jeklenkami med teroristična dejanja in torej zanjo veljajo posebni zakonski ukrepi? Kakšne kazni bi bilo treba izreči škofom, ki so omogočili, da se semenj, kakršnega še ni bilo, z ulice preseli v cerkvene prostore in se s tem državnim organom prepreči, da bi varovali javni red in mir oziroma razgnali drhal, ki je grozila, da bo spodkopala države institucije?

Kakorkoli že, skupini, ki je popolnoma izgubila stik s stvarnostjo in živi v virtualnem svetu, preskrbljena z zavidanja vrednimi prejemki in najrazličnejšimi ugodnostmi, in je ne zanima slab gospodarski položaj v državi, brezbrižna pa je tudi do vseh drugih družbenih skupin, ki se mesec za mesecem komajda prebijajo, ni uspelo iti do konca v povzročanju zmede in poskusu državnega udara. Večina državljanov je pri tej nakani ni hotela podpreti, pa tudi vlada se je odpovedala represiji nad ljudmi, ki bi jih po vseh merilih lahko uvrstili med teroriste. Naj to imenujemo strahopetnost oblasti? Morebiti. Kajti nemara bi bil res že čas za odločno ukrepanje zoper to skupino, ki že več mesecev posiljuje narod in destabilizira državo, čeprav bi bil učinek represije zelo verjetno usoden in krvav.

Po cerkvenem hepeningu je ekipa navlekla nase sveže polikane uniforme, da bi še bolj poudarila svojo grozečo moč, in se pojavila na sestanku pri premieru, na pogovoru, ki se je skrčil na golo tarnanje o menda nadvse težkem položaju, v katerem so branitelji. Večinoma se je pritoževal vodja uličnih protestov, tisti, ki na mesec prejema po tri tisoč evrov. Premier Milanović pa je, oborožen z brezmejno potrpežljivostjo, poslušal te ljudi, ki so bili sposobni spraviti skupaj zgolj svojo sebičnost in zahteve po novih ugodnostih in ki so navsezadnje javno, v neposrednem televizijskem prenosu do konca razgalili, da se imajo za skupino, katere brezobzirne zahteve bi bilo treba izpolniti, pa če vsi drugi državljani pocrkajo. Retorično vprašanje je, ali naj bi predsednik vlade sploh sedel za isto mizo s tipom v uniformi, za katerega je vložena obtožnica in izdan zahtevek za aretacijo zaradi milijonskih poneverb.

Seveda je zelo jasno, da so gmotne zahteve samo izgovor za poskus hitre zamenjave sedanje oblasti, prav tako je jasno tudi, kje so udar zasnovali. To se je videlo v nedavnem obširnem intervjuju z vodjo opozicijske nacionalistične stranke, v katerem je ta dal jasne smernice za nedavne ulične nerede in poskuse braniteljskega puča, pa tudi tiste, ki kažejo, kam bi se usmerila Hrvaška, če bi njegova neofašistična stranka prevzela oblast. Med pogovorom, groteskno naslovljenim Moj protikomunistični manifest, je predsednik HDZ Tomislav Karamarko, nekdanji šef tajnih služb, brez zadržkov napovedal neusmiljen obračun z »rdečimi hudiči« in poudaril potrebo po »temeljitih spremembah družbenega ozračja«, kar naj bi po njegovi razlagi pomenilo očiščenje družbe »komunistične indoktrinacije« in vrnitev »resničnih hrvaških vrednot«. To misli izpeljati z »lustracijo«, inkvizicijsko metodo, po kateri naj bi iz javnega življenja odstranil vse, ki »ne ljubijo Hrvaške« ali »se cinično odmikajo od hrvaške države«. Teh pa ne manjka, to ve prav on najbolje, saj se ni zaman leta in leta ukvarjal s prisluškovanjem in zasledovanjem »državnih sovražnikov«, beri neodvisnih intelektualcev in novinarjev. Žandarja skrbi tudi vzgoja prihodnjih rodov, zato je v imenu »ohranitve ideološke substance hrvaške države« napovedal korenito spremembo šolskih programov, v katere naj bi vključili »pravo in popolno resnico«, očiščeno seveda vsega čvekanja o hrvaškem antifašizmu.

Tako si morebitni prihodnji premier predstavlja etnično in politično homogenizacijo hrvaške družbe, projektira državo brez manjšin, a boleče bedno, ki bo žarišče nenehnih nesoglasij, pri ustvarjanju trajnih izrednih razmer pa mu preverjeno najbolj koristijo prav veteranske skupine, ki bi s plinskimi jeklenkami, grožnjami in nasiljem izpeljale dokončno »spremembo družbenega ozračja«. Glavna odlika tega »ozračja« je popolna militarizacija javnega življenja, totalitaristična zamenjava političnih argumentov z golim nasiljem, vse dokler se celotna družba ne stlači v uniforme. Tiste priljubljene črne.