Popravljanje nepopravljivega

dr. Bogomir Kovač

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Državni zbor je na julijski seji soglasno sprejel novelo Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) o nepošteni poslovni praksi podjetij in sprememb v njihovih računovodskih izkazih. Politično so dosegli nenavadno soglasje, kar vzbuja sum, da ekonomsko česa niso razumeli. Ustanavljanje podjetij sodi med temeljna merila svobodne podjetniške iniciative, nove zahteve novele pa to zamejujejo. Zveni nenavadno. V času, ko neoliberalizem še vedno kroji protikrizno ekonomiko države, novela ZGD-ja spreminja domala Arhimedovo točko politike konkurenčnosti in podjetništva. Očitno gre bolj za politično hipokrizijo in ekonomsko nevednost kot za pravi političnoekonomski obrat, moraliziranje brez prave poslovne katarze. Za fantazmo sprememb brez pravih premikov.

Novela ZGD-1L v slovenski pravni red prinaša evropsko direktivo o računovodskih izkazih, hkrati pa poskuša preprečiti anomalije pri ustanavljanju novih družb, veriženju podjetij, kjer so se poslovneži izogibali pravnim, poslovnim, socialnim in moralnim normam in zahtevam socialnotržnega gospodarstva. Protislovja so očitna. Poslovneži so se namreč z ustanavljanjem novih družb pogosto izogibali stečajem in zahtevam upnikov, niso plačevali zaposlenim tako plač kot drugih socialnih dajatev, izogibali so se plačilu davkov državi, zavajali so poslovne partnerje in podobno. Danes imamo veliko slamnatih podjetij, poštne nabiralnike brez poslovanja, podjetja na zalogo, ki so pogosto zgolj ponori sive in črne ekonomije. Za nameček je v krizi poslovni svet poln zapletenega finančnega prestrukturiranja, upniki sklepajo v insolvenčnih postopkih najrazličnejše lastniške prenose. Zato tržna, lastniška in poslovna podjetniška struktura postaja vse manj transparentna.

Zgodba ni nova. Sloviti in škodljivi protitajkunski zakoni, za katere bi že zdavnaj moral odgovarjati tedanji minister Lahovnik, so že leta 2011 omejili pravico do ustanavljanja, nadziranja in financiranja družb, ki so se znašle v insolvenčnih postopkih (ZGD-1E). Že pred dvema letoma je bilo jasno, da teh določb ni mogoče uresničiti. Slabo napisan in domala neizvedljiv zakon so potem popravljali, tudi zaradi določb ustavnega sodišča, dokončno pa so popravki določeni v sedanji noveli. Toda ključno je pri tem troje. Prvič, ali imamo informacijske platforme (AJPES, FURS, MF, inšpektorat za delo, GZS, OZS …), ki bodo samodejno onemogočile ustanavljanje družb vsem tistim, ki so zlorabili načela in pravila tržne družbe. Drugič, ali imamo dovolj jasne varovalke, da bi pošteni, čeprav neuspešni podjetniki lahko brez posebnih ovir ponovno začeli poslovni podjem (novo podjetje). In tretjič, ali imamo dovolj jasen sistem, celo določen organ, ki bi arbitriral pri izjemah in posebnih razmerah, ki jih ni mogoče v celoti zajeti v izjemno kompleksni (insolvenčni) zakonodaji in poslovni praksi. Žal tudi novi pristop ne omogoča enoznačnih odgovorov. Predvsem pa temeljni problemi niso toliko pravne, temveč predvsem ekonomske, v veliki meri tudi moralne (etične) narave.

Kje je torej temeljni političnoekonomski zaplet? Deregulacija in svobodna podjetniška pobuda veljata za temelj ekonomskega neoliberalizma. Deregulacija in odprava vstopnih barier za zasebni biznis sta temelj rasti in konkurenčnosti. Zato je Svetovna banka razglasila deregulacijske reforme v 114 državah za najpomembnejše razvojne spremembe zadnjih desetih let, udarnejšo od privatizacije (»Doing Business Project«). Liberalizacija ustavljanja podjetij namreč koristi večji fleksibilnosti trga dela, ki velja v ekonomiki ponudbe za ključ ekonomske učinkovitosti. Lažje ustanavljanje podjetij povečuje zaposlenost, tudi raven izobrazbe, znižuje pa plače, povečuje neenakost. Portugalska velja zadnjih deset let za vzorčni primer takšne prakse v EU. Preprečevanje zlorab pri ustanavljanju novih podjetij sicer krepi pravno in socialno varnost, toda hkrati strožja vstopna regulacija kapitalskih družb ne povečuje izstopne regulacije trga dela. Preprosto, kakšno raven plač in kakovost zaposlitve mora zagotoviti novo podjetje, ne glede organizacijsko strukturo in velikost. To je ključno vprašanje tržne družbe, še posebej v krizi.

Temeljni problemi regulacije podjetij niso toliko pravne, temveč predvsem ekonomske, v veliki meri tudi moralne (etične) narave.

Očitno ostaja edini pravi prispevek sedanjih sprememb krepitev finančne discipline, večja transparentnost poslovanja in poslovna etika. Toda poenostavitev poslovanja (računovodskih izkazov) dejansko lahko zmanjša transparentnost poslovanja (kapitalska ustreznost, plačilna sposobnost…) in prav to je lahko zanka ZGD-1L. Prav tako z vidika poslovne etike novela zamuja, da bi vendarle zamenjala prevladujočo logiko lastništva z deležništvom. Podjetje ne služi zgolj lastniku, temveč širokemu krogu ljudi, zaposlenim, poslovnim partnerjem, kupcem … Friedmanovo krilatico, da je firma profitni stroj za lastnike, so nadomestile teze Ackermana, Alstotta, Olssona … o tržni ekonomiji kot deležniški družbi (»Stakeholder Society«). ZGD še vedno temelji na logiki svobodnega trga, omejevanja države in slepe vladavine prava. To pa je očitno jedro tržnih anomalij, zato novele ZGD-ja popravljajo, kar se popraviti da. Toda meja ZGD-ja je prav preseganje neoliberalne agende, kje se začne dobro in pošteno ravnanje podjetnikov. Pravi zasuk preprečevanja nepoštene poslovne prakse je tako onkraj neoliberalnega razumevanja podjetja in tržne družbe.

Sklep je jasen. Novela ZGD-ja je dobrodošel popravek nepopravljivega. Nove omejitve ustanavljanja podjetij ne bodo nadomestile slabega kapitalizma z dobrim. Spremeniti se mora njegovo jedro, javna odgovornost za zasebni interes. Toda to je bila že dilema A. Smitha. »Nevidna roka« trga je skrita roka tatov, kot povzema metaforo iz Defoejevega romana Moll Flanders, »vidna roka« države pa pot do ekonomske demokracije. Brez nje pa v tržni družbi pade tudi politična. In to je tisti Hellerjev kavelj 22, ki ovira izhod iz krize brez reforme kapitalizma.