Država na žaru

Vlado Miheljak

8. 1. 2016  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Erjavec je pri tem napovedal, da bo naslednji teden vlada obravnavala predlog za priznanje Palestine skupaj s še kako evropsko državo, če pa tega ne bo mogoče doseči na evropski ravni, bo Slovenija Palestino priznala sama do konca leta.«
— Aprila lani je zunanji minister napovedal, da bomo do konca leta 2015 priznali Palestino. (Delo, 8. 4. 2015)

»Slovenske oblasti napovedujejo, da bodo letos priznale Palestino. Pravijo tudi, da bi raje kot same to storile še s kakšno državo. Bi morda lahko skupaj z ZDA?
(Smeh) Trenutno na obzorju ne vidim takšne možnosti. Precej jasno smo povedali, da bi bilo priznanje Palestine v tem trenutku prenagljeno in da je bolje, če se to zgodi kot rezultat pogajanj med Izraelci in Palestinci. Mislimo, da priznanje v tem trenutku preprosto ne bi bilo koristno za poskuse, da ta pogajanja ponovno spravimo v tek.«
— Novi ameriški veleposlanik Brent R. Hartley je že junija slovenski politiki sporočil, da Slovenija v letu 2015 ne bo priznala Palestine. (Dnevnik 4. 7. 2015)

»Življenje je stanje duha.«
— Zadnje besede predsednika »Bobbyja« v filmu Being There (1979)

Saj se spomnite filma Dobrodošli, gospod Chance (Being There, 1979) z izjemnim Petrom Sellersom v naslovni vlogi, ki je duhovito pokazal, da je v politiki vse možno. Da celo debil lahko postane predsednik mogočne države. Namreč, retardirani Chance je bil vse življenje vrtnar v bogati hiši, in ko mu je gospodar umrl, je brez dokumentov, brez identitete, nesposoben samostojnega življenja, prvič v življenju, zgolj s kovčkom oblačil in z daljincem televizije, prek katere je dotlej imel edini stik zunanjim svetom, zapustil hišo in vrt, ki ga je obdeloval. Naključje je povzročilo manjšo avtomobilsko nezgodo, v kateri je limuzina soproge mogočnika zbila Chancea in so ga zato odpeljali na njihovo posest, da bi ga oskrbeli. Preprosto govorjenje moža, ki je imel, kot je rekla hišna gospodinja Luise, med ušesi puding namesto možganov, je fasciniralo mogočnike, ki so v besednem kolobarjenju o vrtnih opravilih prepoznavali globlje prispodobe in sporočila. Film se konča z bizarno idejo teh istih mogočnikov, da slabega aktualnega predsednika na bližajočih se volitvah nadomestijo z debilnim vrtnarjem, s človekom brez greha, brez senc, brez bremen, če hočejo »ohraniti predsednikovanje«. Pač strici iz ozadja.

A to nikakor ne pomeni, da je v Ameriki lahko vsak debil predsednik. Predsednik postane tisti, ki ga izbere establishment. Denimo George W. Bush. Zato prispodoba nikakor ne velja za našega Pahorja. Karkoli si že o njem mislimo in kakršenkoli že je, je predsednik brez stricev iz ozadja (v nekem intervjuju je upravičeno poudaril: »nikomur nisem nič dolžan«). On se je ustvaril sam. Ali je Pahor klovn, ki igra predsednika, ali predsednik, ki igra klovna, je pravzaprav vseeno. Pahor predvsem igra samega sebe. In to presunljivo prepričljivo. Zato se je neproduktivno zgražati nad zadnjo domislico, da se bo udeležil bizarne oddaje Na žaru. Prisotnost v tovrstni oddaji res ne pristaja predsedniku države, vsekakor pa pristaja predsedniku Pahorju. Kaj pa smo lahko pričakovali od predsednika, ki enkrat ljudem pove, da se s 3000 evri plače težko prebija iz meseca v mesec, ki drugič, ko se gre gozdarja, pove, da še bab ni podiral tako kot drevesa, ali ki je, denimo, dijakinje na ulični četvorki nagovarjal s »To mi deli« in »Ajde, miška mala, gremo«, itd., itd. Zbirka pahorizmov lahko brez sramu konkurira bušizmom. Pač, gre za človeka z velikanskimi, pravzaprav patološkimi identitetnimi težavami, ki zato v vsakem trenutku prireja sebi in javnosti predstavo o Pahorju. Po navadi ponesrečeno. A Pahor ni problem, problem so drugi. Najprej tisti iz njegovega kabineta, ki dobivajo plačo za to, da ga pripravljajo za javno nastopanje. Nato in predvsem pa slovenska javnost. Javnost takšnega Pahorja nagrajuje. Nenehno ga uvršča na vrh lestvic popularnosti. Nagrajuje ga, ker ji je psihološko podoben. In tisto, kar ga loči od njegovih častilcev, ki bodo navdušeni gledali, kako ga bodo cvrli na žaru, je njegova necenzurirana prostodušnost.

A kakorkoli, predsednik je zamenljiv. Pahor je v prednovoletnem intervjuju za Dnevnik napovedal, da se bo sam odstavil; odšel iz domače politike. Ljudje, ki takšno politiko nagrajujejo, pa bodo ostali. Ljudstva pač ni mogoče zamenjati, čeprav so o tem že mnogi sanjali. In zato je čisto vseeno, kaj bo do izteka funkcije še ušpičil. Pahorjevo burkaštvo, ki vzbuja tako navdušenje kot zgražanje, je žal zgolj paravan, ki zakriva resnične probleme slovenske politike. Tako notranje kot zunanje. Kljub nekaterim dobrim kazalcem se vlada in vladna koalicija izgubljata. Izgubljata predvsem zato, ker nista sposobni avtonomno in suvereno presojati, kaj je za Slovenijo dobro, kaj je slovenski interes. Tako je ta vlada zaradi ugajanja drugim začela s strašljivo žico ograjevati slovenske meje. In ta žica bo v političnem spominu trajno zaznamovala kariero Cerarja in njegovih sodelavcev. Ekipa, v kateri so ugledni družboslovci, politologi, pravniki, ni zmožna uvideti, da je enostransko postavljanje na stran fašistoidne Ukrajine v sosedskem sporu ter vztrajanje pri embargu Rusije proti slovenskemu interesu in navsezadnje v službi perfidnih ameriških geostrateških interesov. Da sploh ne omenjamo največje diplomatske sramote Cerarjeve vlade in koalicije. Namreč, sprenevedanje glede priznanja Palestine. Vsi, ki so v Cerarjevi bližini, vedo, da so bili že zdavnaj izčrpani vsi razlogi proti priznanju Palestine. Palestine nismo priznali, ker Cerar s svojo ekipo nima poguma, da bi avtonomno presodil, kaj je prav in kaj pravično.

Resnični problem slovenske države ni burkaški Pahor, ampak Cerarjeva vlada in koalicija, ki košček za koščkom zapravljata suvereno državo.