Država nelagodja

Heni Erceg

19. 2. 2016  |  Mladina 7  |  Hrvaška

Več kot šest tisoč zaposlenih v kulturi, igralcev, pisateljev, novinarjev … je od predsednika hrvaške vlade zahtevalo odstavitev ministra za kulturo. Premier na zahtevo seveda ni odgovoril, sploh se ne ve, kje se ta tip skriva, je pa neformalni predsednik vlade in predsednik Hrvaške demokratične skupnosti Tomislav Karamarko sporočil, da opozicija ne bo zamenjevala ministra, s katerim se »mi popolnoma strinjamo«. Vlada torej nima nič proti ustaški kapi na glavi ministra Hasanbegovića, niti ne nasprotuje njegovim mnenjem, zapisanim v ustaškem glasilu Nezavisna država Hrvatska, ustanovljenem z namenom poveličevanja nekdanje nacistične hrvaške države.

Hasanbegović je leta 1996 pisal – tednik Novosti pa je to pred kratkim objavil skupaj s spornimi fotografijami –, da so bili ustaši »mučeniki, junaki in šehidi«, da so Hrvati dvokonfesionalen narod, torej katoličani in muslimani, in da je BiH zgodovinsko del Hrvaške, »svobodne in združene domovine od Mure do Drine«. Žalne slovesnosti v taborišču Jasenovac ima ta zgodovinar za vsebinsko prazne, za nekaj, kar je bilo v službi »jugoslovanske propagande«. Toda objavi tega cenenega profašističnega življenjepisa ni sledila odstavitev ministra za kulturo, sledili so ji besni napadi na tiste, ki so opozorili na ministrov zlovešči revizionizem, grozili so jim in uničevali njihovo lastnino, na ulici so jih celo opljuvali. Tarče teh napadov so bili člani uredništva Novosti, opozicijski kritiki in Milorad Pupovac, predsednik Srbskega narodnega sveta, izdajatelja Novosti; nanj so pljuvali in vpili, da je četnik in naj se pobere v Srbijo. Zaradi takšnega početja je dr. Pupovac poslal interno pismo predsednici države in jo v njem opozoril, da so družbene razmere nevarno eksplozivne. Prosil jo je, naj se v skladu s svojo ustavno odgovornostjo oglasi in prepreči nadaljnje stopnjevanje nasilja.

Gospa Kitarović se je res oglasila z obsežnim odgovorom, ki ga je mogoče razumeti kot programske represivne smernice nove oblasti in odkrit zagovor točno tistih fašističnih pojavov, na katere opozarjajo kritiki nacionalistične vlade. Predsednica pravi, da se strinja s predsednikom stranke Srbov na Hrvaškem Miloradom Pupovcem, da »nestrpnost narašča in je vse več sovražnega govora«, zanika pa, da se je ta proces začel s prihodom nove vlade, in »je dolžna opozoriti«, da so med ljudmi, »ki ste jih omenili, tudi takšni, ki s svojim delovanjem že leta izzivajo, vznemirjajo, pa tudi žalijo največji del hrvaške javnosti, se posmehujejo domovinski vojni, zanikajo stvarnost, implicitno pa celo samo idejo hrvaške države«. Glej no, glej, kako je zadela žebljico na glavico! Čisto kot kak sodnik v katoliškem despotstvu, ki bo posiljevalca oprostil, posiljeni ženski pa lepo razložil: »Toda gospa, saj z obleko, videzom, umetnimi trepalnicami pravzaprav izzivate, naj vas kdo posili!«

Predsednica še piše, da »žaljenja nacionalnih čustev večine Hrvatov ni mogoče imenovati novinarska svoboda ali satira«, pri čemer namiguje na pesmico Lepa naša havbica, objavljeno v tedniku Novosti, ki je duhovito opozorila na militarizacijo proslave ob obletnici vojaške akcije Nevihta in na neupoštevanje pregona približno 200 tisoč hrvaških Srbov, ki je tej akciji sledil. Nato zdrvi še globlje v svoj kretenizem in zapiše, da je »hudo zamerila nekemu tedniku, ki je pred časom objavil karikaturo preroka Mohameda iz satiričnega časopisa Charlie Hebdo«, iz česar bi lahko logično sklepali, da gospa meni, da za grozljivi pokol članov uredništva tega francoskega časopisa niso krivi radikalni teroristi, ampak sami novinarji, ki so »leta in leta izzivali« in »žalili čustva« islamskih fundamentalistov.

Njena goebbelsovska poslanica je prav strašna, enaka tisti, s katero so neki manjšini med vojno sporočili: Bodite tiho, nosite rumeno zvezdo, mi pa vam bomo odvzeli lastnino, vas deportirali in iztrebili. Strašno je tudi, da se ta ženska izenačuje s celotnim hrvaškim narodom, čeprav je komajda zmagala na volitvah, in to v skladu z izjavo predsednika njene profašistične stranke Tomislava Karamarka: »Kdor napada HDZ, napada hrvaški narod.« Čeprav je ta promotor nacističnega gesla »En narod, ena stranka …« volitve izgubil in se mu je uspelo na oblast pririniti samo zaradi skupinice malopridnežev iz Mosta. Nato gospa Kitarović grozi tedniku Novosti v slogu nemškega partijskega komisarja iz tridesetih let ali tukajšnje Zveze komunistov iz petdesetih let prejšnjega stoletja in ga opominja, da ga »financirajo hrvaški davkoplačevalci«, zaradi česar naj bi bilo jasno, kakšna bi morala biti uredniška politika časopisa. Sicer bo sledilo prenehanje izdajanja, prava škoda pa je, da ni več Golega otoka. Ali – še bolje – Jasenovca.

Vsekakor je ta grozeči, pokroviteljski ton, s katerim varuhinja ustavnih vrednot v pamfletu pravzaprav brani svojo klerofašistično stranko, ki je že nekajkrat oropala ljudstvo, na volitvah doživela poraz in se zdaj pred tem ljudstvom pravzaprav brani z maščevalnostjo in sovraštvom, odvraten. Zato bi bilo najlaže reči: »Odjebite, gospa, kajti prav to je vaša raven in raven izmečkov, s katerimi se družite!« Toda čemu žaliti to plehko politično karikaturo, ta popolni primerek revolucionarne oblasti, ki se ohranja le s prevzemom institucij in občil, grožnjami in kratenjem državljanskih pravic tistim, ki prezirajo nacionalistično paradigmo in uzakonitev mitologije fašistične preteklosti. Točno zato je hrvaška predsednica žalitev sama po sebi.