Davčna utaja kot vrednota?

dr. Bogomir Kovač

8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Panamski dokumenti so šokirali vse. Poslovne akterje zaradi razkritij, politike zaradi hipokrizije in večino drugih zaradi spoznanja, kako deluje sodobni »casino kapitalizem«. Davčne oaze niso deviacija, temveč osrčje kapitalizma, zadnja desetletja so postale vezni člen globalnega finančnega sistema. To niso dejavnosti na oddaljenih otočjih, osrednji prostor sta Wall Street in londonski City, ZDA so največja davčna oaza sveta. To je hkrati podoba moči in sprevrženosti kapitala, premoženjske neenakosti in razgradnje socialne države. Razkrivajo tanko črto med kriminalno in legalno dejavnostjo, vplivnimi elitami in brezpravnimi množicami.

Davčne oaze in »offshore« finančni centri niso lahko določljivi. Zmeda ni naključna, temveč sistemska, težave s tem imajo globalne institucije (ZN, EU, ZDA, OECD, MDS …) kot tudi fiskalni in pravosodni organi držav, celo akademski krogi. Toda osrednje sporočilo je razmeroma preprosto. To so področja in dejavnosti, kjer se lahko ljudje in institucije izogibajo zakonom, davčnim sistemom in obdavčitvam, tudi trans-

parentnosti poslov in javnega delovanja. Države želijo z različnimi davčnimi sistemi, nižjimi davki in tajnostjo poslovanja privabiti ljudi, kapital in poslovne dejavnosti. Logika davčnih oaz je že dolgo del državne suverenosti, hkrati pa jo tudi ogroža.

Zniževanje davčne obremenitve na eni in davčna optimalizacija na drugi vodita do davčnega izogibanja, neplačevanja davka in davčne utaje. Pravni, finančni in davčni posli so tu nepogrešljiv trojček. Meja med njimi je tanka, kaj je legalno, kaj velja zgolj za prekršek in kaj je kriminalno početje, se vselej določa od primera do primera, brez sistemskih okvirov in zavor. Razloga sta dva. Vodilni kapitalistični akterji nikoli niso delovali transparentno, sla po akumulaciji kapitala pa vedno znova premaguje pravo in etiko. Banalna realnost delovanja tržnega sistema so odvodni sistemi, da so države vseskozi dopuščale kapitalu, posameznikom, podjetjem in bankam, da so delovali v nekakšnem vzporednem svetu. Tu prevladujeta poslovna tajnost in izogibanje davkov, večna skrita sprega biznisa in politike. To je pravi svobodni svet kapitalizma, ta neznosna mešanica (neo)liberalne ideologije kot tržne religije.

Vsaka razvita kapitalistična država je tradicionalno imela svoj »otoški kapitalizem«, kot so ljubko imenovali poslovne raje. Sloviti Kajmanski otoki so na primer dobili poseben davčni položaj leta 1794 kot kraljevo nagrado, ker so tamkajšnji ribiči rešili britansko floto. Kolonialna Britanija je razvila venček otoških držav, podobno Nizozemska. Francija in Italija sta imeli notranje enklave, tu sta večno posebna Luksemburg in Liechtenstein, ZDA so začele z Delawarom. Švica je uzakonila bančno tajnost leta 1934, londonski City je leta 1957 dobil posebno juris-

dikcijo glede finančnega biznisa, v šestdesetih so ZDA dovolile Wall Streetu posebne ugodnosti glede lociranja finančnih tokov. ZDA in EU so v zadnjih desetletjih največji davčni oazi, na periferiji kapitalizma vlada zgolj otoška eksotika.

Finančni in davčni Avatar je torej posledica sistematičnega ustvarjanja prostora za gibanje kapitala. Ko smo po razpadu Bretton Woodsa stopili na pot globalizacije, financializacije in neoliberalne deregulacije, so davčne oaze postale osrednji kanal novega razvoja finančnega kapitalizma. To je tudi osrednja ost napada na socialno državo.

Panamski dokumenti so največje razkritje doslej, v eni državi, z enim vplivnim posrednikom, 240.000 podjetji in 11,5 milijona dokumentov, s paleto vplivnih, bogatih ter uglednih posameznikov, od Putina do Messija. Toda veliki korporativni svet je tu ostal v ozadju. Tega so pred časom bolje upodobili žvižgači iz Luksemburga (Luxleaks), ko so razkrili gnili svet davčnih optimalizacij. Razkritje poslovanja 350 korporacij pod okriljem ugledne svetovalne hiše PwC je pokazalo, da je mogoče efektivno obdavčitev dobička Amazona, Appla, Googla in drugih z modelom internih cen, finančnimi transferji med podružnicam in kreativnim spraviti na raven 2 ali 3 odstotkov, tudi manj. Velika podjetja danes poslujejo prek davčnih oaz, brez potrebnih razkritij, transparentnosti, finančne regulacije in davčnega nadzora. Sistematično izogibanje davkov je ena od vrlin korporativnega upravljanja, menedžment davčne optimalizacije velja za najbolj kurativen posel. Davčne utaje so normalne poteze, celo skrite vrednote poslovnega sveta.

Problem je globalen, lopovi pa lokalni, zato bodo rešitve postopne, kazni pa mile.

Kaj lahko storimo in zakaj moramo spremeniti ta sistem? Preprosto, naliti si moramo čistega vina, da bi vedeli, kje je izgubljeno bogastvo, zakaj vedno znova režemo plače in pokojnine, rušimo socialno državo, kdo bogati na račun večine. Profesor Zucman iz Berkeleyja ocenjuje, da je danes v davčnih oazah 8 odstotkov finančnega premoženja, okoli 7600 milijard USD, da izgubljamo 200 milijard davkov. To ne vključuje korporativnih financ. Polovica ameriških korporativnih dobičkov je v davčnih oazah, podobno velja za druge bogate države OECD. To je naslednja, podobno velika luknja.

Zucman se zavzema za svetovni finančni register, skupno statistiko in poenotene standarde, izmenjavo informacij, prisega na možnosti TTIP. Toda to ne bo dovolj. Ključen bi bil Tobinov davek na finančne transakcije zaradi sledljivosti kapitalu, tudi ukinitev bančne tajnosti, pa ožje razumevanje davčnega izogibanja. Davčna optimalizacija je dejansko davčna utaja, dokazni davčni postopek pa je v tem primeru obrnjen. Zapreti moramo interes za davčne oaze, v centru in na periferiji, njihovo izumrtje bo potem naravno.

Problem je globalen, lopovi pa lokalni, zato bodo rešitve postopne, kazni pa mile. Davčne oaze za kapitalizem niso obljubljeni raj, temveč njegov pokop. Brez davkov, socialne države in delavcev je namreč tudi kapital zgolj božje truplo.