Dvojajčna dvojčka?

Vlado Miheljak

22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Dva leva

»Sovražnik, smrtni sovražnik, strankarski tovariš.«
— Stopnjevanje, pripisano F. J. Straußu

* * *

»Levica je staro upanje in prav toliko staro razočaranje.«
— Ulrich Erckenbrecht, nemški dramatik

Desnica mi je na neki sprevržen način všeč. No, je pretežno odvratna, a visoko predvidljiva in stanovitna. Levica mi ni všeč. Je sicer pretežno simpatična, a popolnoma nepredvidljiva in nestanovitna. Pri desnici veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in to tudi praviloma dobiš. Neredko v dvojni porciji. Pri levici tudi veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in tega praviloma ne dobiš. Desnica praviloma izpolni pričakovanja, tudi tista najbolj negativna, najbolj katastrofična; levica jih praviloma ne izpolni. In še. Ko v političnem besednjaku operiramo s pojmom desnica, jo lahko apliciramo tako na stanje volilnega telesa kot na stanje strank. Med desnimi strankami in desnimi volivci ni velikih neskladij. In sploh je jezik desnice univerzalen. Povsod govori podobno, izgleda podobno, misli podobno.

Ste morda zasledili začetek procesa proti ustanovitelju nemškega protiislamskega gibanja Pegida Lutzu Bachmannu v Dresdnu? Vzdušje in celotna scena pred dresdenskim sodiščem sta na las spominjala na tisto, ko so pred meseci iz dneva v dan stali na mrtvi straži pred ljubljanskim sodiščem za našega hiperpoštenjaka. Samo druge transparente bi dali v roke enim ali drugim, pa sploh ne bi opazili razlike. Pač, jezik, govorica telesa ter mentalni okvir desnice je univerzalen, in tudi med desnimi volivci in desnimi strankami je visoka stopnja skladnosti. Razlike in odkloni nastopijo le v stopnji radikalnosti. A v vsakem primeru (samoopredeljeni) desni volivci volijo desne stranke. Sta pa napovedano razslojevanje in širjenje ponudbe na desnici vsekakor dobri. Dobro za levico. Namreč, ob ohranjanju aktualnih razmerij in ponudbe bi se lahko zgodilo, da bi desna SDS, kljub temu da desnica skupaj ta čas ne more nagovoriti kvalificiranih volivcev, osvojila prvo mesto in zakomplicirala povolilno aritmetiko. Vsaka od napovedanih novih desnih strank bo verjetno nekaj pobrala SDS, zato dvomim o tezi, da si jih je Janša omislil za lažji naskok na oblast. Bogata ponudba ni nujno pestra in še manj učinkovita. Je bolj »embarras de richesses«; zadrega zaradi (pre)obilja – enakega.

Drugače je na levici. Ne samo, da levi volivci s stisnjenimi zobmi ali ščipalko na nosu (vse bolj) pogosto volijo stranke, ki ne po vsebini ne po samoumestitvi niso leve, ampak je sploh odprto vprašanje, kaj je levo. Svoj čas sem že podrobneje pisal, da se glavnina (samoopredeljenega) levega volilnega telesa, po dokaj zanesljivih podatkih vzporednih volitev, seli glede na aktualno ponudbo. Tisti samoopredeljeni levi volivci, ki so dolga leta volili LDS, ki se je leve oznake otepala kot hudič križa, so po zgodovinskem porazu liberalnih demokratov leta 2008 večinsko deponirali svoj glas pri socialdemokratih ter se kasneje (2011) premaknili k Jankovićevi PS. Od tam pa na zadnjih volitvah v veliki večini (več kot 58 %) k SMC. Če so predhodne vmesne postaje levih volivcev premalo leve, pa slednja (SMC) sploh ni leva.

Kaj je trenutno na (levem) trgu? Potem ko sta presahnili LDS in PS, kot velika potrošnika levih glasov, je od etabliranih preostala le SD. A ta je že davno izgubila vsakršno identiteto. Junija 2009 sem (takrat še kot Dnevnikov kolumnist) v nekem intervjuju za Mladino rekel, da SD onkraj rdečih prazničnih kravat nima več ničesar, s čimer bi se prepoznala in profilirala kot socialdemokratska. Takrat je precej izpostavljen član SD mojo krilatico resignirano komentiral: »Ja, res je, mi smo rdeči le še od sramu.« Najbrž z razlogom. Socialdemokrati so na dolgem maršu proti vrhu, ki ga je leta 2008 osvojila Pahorjeva naveza, odvrgli vse, kar bi jih profiliralo. In po tistem si niso več opomogli. A v bran SD je treba povedati, da kaj bolje ni v evropskih socialdemokratskih strankah nasploh, odkar je Blair reduciral t. i. tretjo pot na prazen blef, Schröder pa reševal socialno državo z neoliberalnimi reformami. Pahor je od obeh pobral najslabše. Od prvega puhlice, od drugega neoliberalno brezčutnost.

V tej situaciji se je za ZL ob uspehu na zadnjih volitvah odprl neizmerni bazen novih volivcev. Pravzaprav starih, resigniranih levičarjev. Kar se je ne nazadnje mesece potrjevalo v javnomnenjskih anketah. A koalicija ZL je zaradi notranjih razmerij bila, kot sem že na začetku napovedal, vseskozi tempirana bomba. Ki je shajala, dokler je še iskala zunanje sovražnike. Nekaj časa ji je dobro služila Solidarnost, ki pa je po volitvah postopoma implodirala in jo zdaj pri umetnem življenju drži le še priklopljenost na proračunski denar za delovanje strank, ki ga je pridobila znotraj skupne liste s SD na zadnjih volitvah. Težišče konflikta se je tako premaknilo na razmerje med TRS, DSD in IDS. Na koncu je notranja nekompatibilnost, tako na programski kot (še bolj) na osebni ravni, načela IDS, ki velja za nekakšen motor ZL. In tako namesto utrjevanja na položaju tretje najmočnejše stranke, kot je še nedavno kazalo, lezejo proti možnemu in verjetnemu razpadu in izpadu iz DZ v naslednji legislaturi. Kar je škoda, kajti ob vseh pomislekih je ZL vendarle odigrala pomembno vlogo. Postavljala prava vprašanja, odpirala prave teme. Pomisleki in dvomi, tako o združevanju kot o smiselnosti znotrajsistemskega (parlamentarnega) delovanja, so sicer legitimni. A prepozni. Sedaj je ZL parlamentarna frakcija. In mora sprejeti pravila igre. Na neki nižji ravni se ji zdaj dogaja podobno kot Sirizi v Grčiji. Največja napaka Sirize je bila, da je zmagala na volitvah. In kot mandatarka je morala zagotoviti sredstva za delovanje države. Za zdravstveni sistem. Socialni sistem. Pokojnine. Šolstvo … Na podoben način je največja napaka IDS oziroma ZL, da se je prebila v parlament. Če hoče preseči parlamentarna pravila in aritmetiko, bo to morala storiti zunaj parlamenta. Biti hkrati zunaj in znotraj je kar zahtevno in ob inventuri (na naslednjih volitvah) vodi praviloma ven. Iz parlamenta.