Šovinistična levica

Heni Erceg

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Hrvaška

Kaj še manjka vodji tako imenovane levice Zoranu Milanoviću, da postane veliki nacionalistični vodja? Da se v njem dokončno reinkarnira šovinistični diktator, prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman? Eh, manjka mi, manjka mi … kaka manjša vojna, mama, kupi mi majceno vojno … vzdihuje te dni, pred volitvami, kandidat za premiera, hkrati pa prav po kavbojsko izstreljuje salve neokusnih pripomb proti Srbiji, Bosni, družini nasprotnika … Z odločitvijo, da z najhujšim desničarstvom poživini svojo stranko in pri tem užali celotne narode, je bivši premier vznemiril regijo, še poslabšal že tako slabe odnose s Srbijo in se spustil veliko veliko niže od najskrajnejše desnice na Hrvaškem. Srbsko vodstvo je zanj »beograjska čaršija«, srbski narod »peščica bednikov«, ki že 150 let ne vedo, kaj bi, in ki »jih ni niti deset milijonov, pa bi radi gospodarili vsemu Balkanu«.

Desnico je komaj slišati v tem nacionalističnem rjovenju predsednika socialdemokratske partije, ob vojaški podpori vseh članov stranke pa sporoča, da bodo Srbiji onemogočili pogajanja o vstopu v EU in ustanovili posebno sodišče, »ki naj bi preganjalo storilce zločinov na Kosovu iz čiste objestnosti …«.

Res, za kakšno duševno motnjo očitno hudo trpi politik, ki napoveduje, da se bodo sodišča znašla pod škornjem njegove oblasti? Iz čiste objestnosti! No, ali je Milanovićeva histerija izraz političnega pragmatizma, ki se kaže v bedastem in nemogočem poskusu, da bi desnici prevzel glasove volivcev, ali avtentične nacionalistične usmeritve in malomeščanskega prezira do sosedov, kot da je Zagreb središče sveta, je pravzaprav popolnoma vseeno. Škoda, ki jo povzroča navzven in navznoter, je neizmerna, z nedavnim javnim razkritjem, da je bil eden od njegovih dedkov ustaš, k čemur je nemudoma dodal še dva dedova brata, pa si bo težko zagotovil tudi en sam glas iz desnega volilnega telesa. Pa čeprav je v silnem obupu v družini izbrskal celo ustaško četo in čeprav trdi, da ga ustaški pozdrav Za dom spremni ne moti.

Za tega malomeščana brez politične širine in vizije je Bosna »gnila država«, če bi se tam začelo kakršnokoli spreminjanje meja, pa »tamkajšnjih Hrvatov ne namerava pustiti skupaj z Bošnjaki«. Ampak? Kaj pa bi naredil? Začel še eno vojno? Tako kot je napravil njegov vzornik Franjo Tuđman? In kje bi bil med to vojno Zoran Milanović? No, s tem si ni treba pretirano beliti glave, saj jo takšni popihajo, takoj ko prvič zabobni in se začne kak nevaren ravs. V gostilni ali državi, ni pomembno. Milanović je v medvojnih letih ravnal točno tako, odšel je iz Hrvaške in se po Tuđmanovi milosti znašel v diplomaciji, nato pa kje v zavetju kake kavarne najverjetneje grmel proti Srbom in njihovi zasedbi hrvaških ozemelj. Tako ravnajo politični nepomembneži, ki pozneje prepoznajo ogromni potencial svojega domoljubja in na škodo skupnosti zdravijo frustracije, ker takrat, ko bi bilo treba, niso vzeli puške v roke. In vendar Milanovića ni sram političnemu nasprotniku Plenkoviću, predsedniku Hrvaške demokratične skupnosti, očitati, da je »pol življenja preživel v Bruslju, celo vojna leta«!

Pa kaj je narobe s tabo, človek, si res popoln debil? Drugemu očitati nekaj, kar si počel tudi sam. Ali pa je ravno zaradi tega »greha«, ki mu ga očita predvsem desnica, olajševalno okoliščino našel v dedu ustašu in njegovih dveh bratih. Milanoviću ni prav lahko živeti s sabo, k vragu še volitve, na njih bo tako ali tako le težko zmagal kljub osmim mesecem nacionalističnega pekla prejšnje vade, zaradi katerega mu je oblast kar sama padla v naročje, zato je zdaj v nevarnem stanju nacionalističnega transa, skoraj na robu živčnega zloma. In ker se ga nobeden od strankarskih pajdašev ne upa obrzdati, seveda tone vse globlje, vse do trditve, da njegova mati, drugače od matere tekmeca Andreja Plenkovića, »ni bila vojaška zdravnica«. S tem je poleg politične salte napravil tudi moralno in se po žaljivem označevanju sosedov z »Orientom« in »Balkanom« – mi smo seveda »Zahod« – spravil še nad ubogo žensko, ki je bila zdravnica v nekdanji vojaški bolnišnici v Zagrebu. Kaj je sploh hotel doseči s to odvratno pripombo? Da bi se nacionalistična desnica nemara zgrozila ob podatku, da je bila mati njenega voditelja ugledna kardiologinja in univerzitetna profesorica? Ali pa naj bi s tem gostilniškim blebetanjem namigoval, da je delala za JLA?

Seveda, če v svetu vidiš samo odsev svojega prostaškega značaja, se zgodi, da se takšen nizkotni poskus dezavuiranja nasprotnika spremeni v svoje čisto nasprotje. Na zgražanje in osuplost vsakega dostojnega državljana in morebitnega volivca levice. Še toliko bolj, ker malignost teh besed spominja na besede Milanovićevega vzornika Franja Tuđmana, ki se je hvalil, da njegova žena »ni ne Srbkinja ne Judinja«, urednike opozicijskega tednika Feral Tribune je razglasil za »otroke oficirjev JLA« in prešteval krvne celice javnim osebnostim. Kakorkoli že, Milanoviću je z radikalno, protisrbsko retoriko uspelo, da je postal glavni vaški tepček, dokazal pa je tudi, da SDP z njim na čelu resnično pomeni nepremostljivo oviro za razvoj levice in družbe nasploh. Še huje, zaradi njegovega početja ni nobene razlike več med njegovo stranko in šovinistično, zloveščo HDZ. In nikogar, prav nikogar, ki bi mu rekel: Daj, pojdi se vendar zdravit!